Me sploh ne preseneča, da model z motorno žago in z očitno ne prav ubijalskim psičkom hoče vdreti v parlament. Se vam mar zdi, da so poslanci - ki so v trenutku tega desperado desanta ravno razpravljali o razrešitvi predsednika Igorja Zorčiča - kaj bolj prisebni in normalni od nekega usmiljenja vrednega vsiljivca?
Skratka, tako imenovani koaliciji - kdorkoli še sploh so in karkoli že to v dani situaciji pomeni - sinoči ni uspelo razrešiti Zorčiča.
Tudi prav. Osebno mi je pravzaprav vseeno. Po eni strani namreč ne mislim, da bi Zorčič moral biti kaznovan za svoj izstop iz poslanske skupine SMC. Po drugi pa tudi ne bi imel nič proti, če bi na ta položaj inštalirali - bolje pozno kot nikoli - Jožefa Horvata iz NSi.
A kar je, je: državni zbor je poln poslancev, ki so navijali za enega ali za drugega - toda ne koalicija ne opozicija si ne zaslužita ne Zorčiča ne Horvata. Vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec je po spodletelem žaganju ne preveč pametno, a tipično izjavil, da "tega ni nikjer na svetu" in da je to "precedens, da opozicija vodi parlament".
To je do neke mere res. Tako so navsezadnje urejena politična razmerja. Vsaj v normalnih razmerah. Slovenija ni edina država na svetu - vsaj ne med tistimi s podobnim sistemom -, kjer stranki ali koaliciji, ki oblikuje vlado, pripade pravica do imenovanja prvega človeka parlamenta (opoziciji pa podpredsednika).
Če prav razumem, gre za nekakšno kurtoaznost - ki pa tudi ni brez demokratičnega smisla v funkciji omejevanja oblasti oziroma preprečevanja koncentracije moči. Prijaznost in velikodušnost pa sta seveda zadnji vrlini, s katerima bi se vladajoča stranka rada dičila. Aktualna vlada si je naložila toliko dela, da se ji ne ljubi ukvarjati še z neposlušnim, neuvidevnim, svojeglavim, nagajivim, nekooperativnim parlamentom.
Ta vlada rabi parlament kot glasovalni stroj za legitimiranje in uzakonjanje svojih odločitev in predlogov. To pa je tudi vse, kar je še ostalo od že tako ali tako ne preveč liberalne demokracije in kar Slovenijo še ločuje od domačijsko oligarhične avtokracije.
Državni zbor za trdo jedro vlade nima smisla, če tudi v njem nima približno takšne premoči, kot jo ima v sami vladi. Poslanci imajo pravico mukati in kokodakati, vendar jim mora biti jasno, da ima demokracija svoje meje. Kot se za vsako dobro urejeno živalsko farmo spodobi. Nestrinjanje je sabotaža, obstrukcija je veleizdaja.
Problem tega konkretnega sklica državnega zbora je v primerjavi s katerimi od prejšnjih v tem, da je njegova sestava žal takšna, da z nesramnimi in lahkomiselnimi koalicijskimi akrobacijami - za katere jim nihče ni dal mandata - omogoča zdaj eno vlado, zdaj drugo. Za vse krivimo vlado, toda za vse je v bistvu kriv parlament. Ne čudite se, da razočaranega prime, da bi uprizoril teksaški chainsaw masaker v Šubičevi in ne v Gregorčičevi!
Zorčiču zamerim, da si je včeraj drznil argumentirati svoje vztrajanje na položaju predsednika z naslednjimi besedami: "Zavedati se moramo, da koalicija, kakršno smo imeli leta 2020, ne obstaja več. Da ene stranke iz koalicijske pogodbe ni več. Da ena stranka premore le še pol poslancev, kot jih je premogla leta 2020. Da imamo tudi v vladi ministre, ki niso člani koalicijskih partneric, vsaj tako zatrjujejo."
Še vsak naslednji sklic državnega zbora je bil slabši od prejšnjega
Je to mogoče? Predsednik DZ si je drznil reči, da "koalicija, kakršno smo imeli leta 2020, ne obstaja več"! Kaj pa tista koalicija, ki so jo sestavili pozno poleti 2018? Če ne prej, se je sesula vase 29. januarja 2020! Zorčič je s tem povedal več, kot je verjetno hotel. Za začetek je v enem stavku ali odstavku zgoščeno opozoril na neverjetno nestabilnost v slovenskem političnem prostoru.
Res je! Stranke in koalicije razpadajo pred očmi zgroženih in frustriranih volivcev, včasih skoraj med samimi sejami državnega zbora, poslanci se vrednostno presedajo in sem in tja ustanavljajo nove poslanske skupine, vlagajo nesmiselne interpelacije kot po tekočem traku, za dobro mero pa še kdaj kakšno konstruktivno nezaupnico ali morda celo ustavno obtožbo.
Državni zbor se je ujel v začarani krog. Ali naj raje rečem, da smo se ujeli volivci? Dobili so mandat za štiri leta, zdaj pa že tri leta delajo nekaj, kar nima nobene zveze z zadnjimi volitvami.
Če ne bo Janša, ker nima dovolj svojih, bo pa Šarec. Če ne bo Šarec, bo pa le Janša. Tudi s Šarčevimi. Če ne bo Zorčič, bo pa Horvat. In če ne bo dovolj glasov, pa naj kar Zorčič ostane. Do nadaljnjega. Saj je tudi Erjavec dobil premalo in še manj glasov. In en Desus gor ali dol. Pet, štirje, trije poslanci? Whatever. Kakorkoli. Aleksandra ali Karl? Who cares. Koga briga. In če nočeš več biti v stranki, ustanôvi skupino neodvisnih poslancev. Bomo že na naslednjih volitvah volili neodvisne, neopredeljene?
Resno, nehajte! Ta državni zbor je sramota za demokracijo in posmeh volivcem. Spodkopavanje morale, vljudnosti, retorike, inteligence. Kaj še hočete od nas? Še več pozornosti, spoštljivosti, občudovanja in zvestobe? Da bi spet šli volit?
Marsikdo se že dolgo poigrava s to idejo. Ampak zakaj? Komu in čému na zdravje? Kaj bi si od tega lahko obetali? Napredek? Izboljšanje? Normalnost?
Ne! Kvečjemu bo še slabše kot prej. Še vsak naslednji sklic državnega zbora je bil slabši od prejšnjega in je sčasoma postal pomilovanja vredna institucija.
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
