(POGLED) Ema: Male sive glasbene celice. Živ žav

Me veseli, da se še kdo spomni moje eskapade v Trenjih na Pop TV pred trinajstimi leti, ko sem si sredi pušk in bajonetov Mance Špik, Lange, Wernerja in Damjana Murka po tisti incidentni Emi 2009 drznil reči, da je slovenski predizbor za Evrovizijo “dno dna” in da so izvajalci okrog mene “glasbene ničle”. Domnevam, da se mi je to obrestovalo vsaj letos, saj so me s TVS najbrž zato povabili h komentiranju letošnje Eme.

A kakorkoli: Ema ni več “poden od podna”. To sem tudi povedal. Ema je dandanes spodobna, sicer vsako leto manj vznemirljiva glasbena prireditev. Bolj kot v glasbenem smislu se to pozna na promociji same vsebine, ki jo časovno raztegujejo in tržno pumpajo kot kakšno kriminalno serijo od Tadeja Goloba.

Kar ni čudno: Ema je fenomen, ki veliko pove o tem, za koga delajo današnjo nacionalno televizijo. In to ne samo glasbeni, razvedrilni program …

Velik napredek

Tudi jaz sem presenečen, da so zmagali LPS. Tudi meni se zdijo simpatični, kot so se verjetno in očitno zdeli simpatični tako žirijam kot televoterjem. Le komu ne bi bili všeč nadobudni, prikupno nerodni, a talentirani, mirno in dostojanstveno razigrani, spedenani gimnazijci nežnih, nedolžnih, optimističnih obrazov?

Hvala bogu, da se je seštevek glasov enkrat za spremembo pokril z zasluženostjo glasbene zmage. Mladost pač vedno zmaga.

Toda kdorkoli že si je izmislil Emo Freš — ki nevsiljivo forsira mlade, neizkušene, začetniške izvajalce —, je imel veliko srečo. Lahko bi bil zmagal skoraj kdorkoli drug (izvzemši Guštija ali Manouche), pa bi bilo konceptu tega tipa prav tako zadoščeno. Ker po tej logiki ne zmaga vedno in nujno mladost v dobesednem pomenu. Toda v vsakem primeru še vedno zmaga mladina. Kar je seveda že velik napredek.

Middle-of-the-fucking-road

Pa vendar: ta Ema je bolj kot razvedrilni oz. glasbeni program zgledala kot Pokaži, kaj znaš. Mladinski, če že ne otroški program. Male sive glasbene celice. Glasbeni Živ-žav za zresnjujočo se, ambiciozno mladino. EBU Infodrom. Prebrisano pozicioniran in promoviran program, ki ga še bolj kot mladina sama radi gledajo njihovi starši in stari starši, pa tete in strici in dedki in babice, pa seveda sošolci in profesorji.

Pa ne samo ti bližnjiki. Nad zmago LPS so se navdušili tudi vsega hudega navajeni, ki ne morejo več videti zafnanih, našemljenih in psevdonimiziranih krot, ki se zvijajo in erotizirajo v dionizičnem ritmu in koreografiji današnje glasbene štance. Ali tisti, ki imajo poln kufer prizadevnih, a nesposobnih diletantov in uzurpatorjev izvajalskega pogona slovenske middle-of-the-fucking-road pop glasbe.

Letošnja Ema je bila v tem smislu posrečena mešanica genialnega programsko-producentskega prebliska in statistično-demografske sreče: da na nacionalnem izboru za Evrovizijo pustiš zmagati še ne ali komaj polnoletni mladini — in da nazadnje cela nacija zares dol pade na nič hudega slutečo, čeprav očitno neprevzetno gimnazijsko klapo. In to po ekumenični volji vox populija in tako imenovane stroke.

Cenimo mladino in mladost

Čeprav tudi ne več mladi cenimo mladino in mladost, pa se z njimi in z njihovimi impresariji redko strinjamo v glasbenem smislu. In obratno. (Pa saj ni treba, da se.)

Da so se letos pojavili in zmagali LPS, je srečno, skoraj neverjetno naključje. Seveda pa Ema dokazuje tudi to, da obstaja tudi taka današnja mladina — tudi povsem glasbena mladina —, ki je glasba ne samo ne zanima, temveč o njej nima niti najmanjšega pojma. (To so tisti, ki jih nisem in ne bom omenjal.)

Hočem reči, da je ta nenadni glasbeno-razvedrilni vzpon mladostnosti in nadobudnosti sicer pohvalen, obenem pa tudi programsko enostranski. Sadovi dajanja možnosti mladini, da nastopa na televiziji skoraj en mesec v najbolj gledanih terminih — in zastopa domovino v prestižnem mednarodnem merilu —, bodo verjetno obrodili šele čez leta. Upam vsaj. Da iz teh mladenk in mladeničev še nekaj bo. Čez pet ali deset let. Ko se bodo še kaj naučili — recimo nastopati, se oblačiti, nemara tudi vrhunsko peti in igrati. Ko ne bodo samo talentirani in simpatični. Ko jih ne bomo imeli radi samo zato, ker so nam všeč, ampak ko bomo nad njimi iskreno navdušeni kot obrušenimi, zrelimi, rutiniranimi glasbeniki.

50 Plus

To seveda ne leti na izvajalce. To leti na Televizijo. Čeprav enkrat za spremembo delim navdušenje nad letošnjim izborom z ostalimi sodržavljani — tudi s tistimi, ki bog pomagaj nimajo posluha in okusa —, sem deep down tudi skeptičen. Zdi se mi namreč malo za malo, da celi Sloveniji prodajajo mladinski glasbeni program kot ultimativno zabavo za vse okuse in starosti.

Današnji starejši občani namreč nismo več samo tisti, ki so z razvedrilom zadovoljni že zato, ker se jim izvajalci zdijo nadobudni in simpatični. Današnji starejši občani nismo več samo stare mame ali dedki s kmetov in iz domov upokojencev, ki jim imponira, če se lahko identificirajo s tistim, kar je všeč njihovim vnučkam ali pranečakinjam.

Niti nismo samo tisti, ki jim je stregel Miši Bauer s posebno Delovo prilogo 50 Plus, kot da nas zanimajo samo artritis, menopavza, prostata in osteoporoza.

Freš koncept

Nas zanima tudi pop kultura. Tudi televizija. Današnji starejši občani smo otroci televizije in plehkega, a kvalitetnega, nekoč katodnega razvedrila. Starejši občani — ali če hočete bumerji — smo dali skozi vse možne glasbene žanre, vse živo od rokenrola, psihedelije, heavy metala, glama, countryja, punka, jazza, elektronike, šansonov, grungea, pa slovenske popevke, klasike in še marsičesa. Na televiziji gledamo vse živo že zadnjih plus-minus pol stoletja. Smrtnikom na Televiziji se niti ne sanja, kaj vse so že videle naše oči! 

Zato nam prosim ne prodajajte razvedrilnega programa kot mladinske vsebine za vse starosti. Enkrat na leto že nekako preživimo Emo, ampak kaj bo pa drugo leto? Ko bo po verjetnostni logiki zmagal nekdo totalno brez talenta? In če ne bosta več vodila Melani in Bojan? Voditelji drugih oddaj razvedrilnega programa se obnašajo tako prismuknjeno, da se starejši občani hočeš-nočeš počutimo, kot da jih je TVS proti njihovi volji faceliftala in nabotoksirala.​
​To me skrbi. Da ne bo ta Freš Whatever postal preveč prevladujoč koncept. Zgleda, da obstaja ta nevarnost. Da bo TV Slovenija v razvedrilnem, glasbenem programu odrezala starejše občane — z izjemo fanov narodnozabavne glasbe —, kot zdaj očitno namerava odpikati levičarje. Ker če še niste opazili, med reruralizirano postrežbo narodnjakom in infantilno razvedrilnostjo, ki je po novem badge of honor deplasirane in degradirane urbanosti, ni več ničesar.