(POGLED) Evropski nogomet znova obračunava z rasizmom – bi morali priznati, da težava niso le slabi navijači?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Potem ko je bil na igrišču in zunaj njega več mesecev izpostavljen rasni zlorabi, je brazilskemu nogometnemu zvezdniku Viniciusu Juniorju zdaj vendarle prekipelo. Napadalec Real Madrida, ki velja za enega najboljših nogometašev na svetu, je bil 21. maja med tekmo na stadionu Mestalla v Valenciji znova tarča rasističnih žaljivk navijačev, zaradi česar jo je sodnik prekinil.

Vinicius je pozneje priznal, da to ni bil osamljeni incident. "To ni bilo niti prvič niti drugič niti tretjič. Rasizem je v La Ligi nekaj povsem običajnega," je zapisal na tviterju, pri čemer je mislil na najvišjo špansko nogometno ligo. "Konkurenci se to zdi normalno, zvezi se to zdi normalno, tekmeci pa vse skupaj spodbujajo."

Sem nogometni strokovnjak in v svoji najnovejši knjigi sem analiziral odzive nogometašev, navijačev in krovnih nogometnih teles na gibanje Življenja temnopoltih štejejo. Menim, da je zadnji incident pokazal, kako težko je spremeniti vedenje navijačev, če rasizem ostaja institucionaliziran v športu samem. Čeprav so klubi in lige dejansko dosegli določen napredek pri sporočanju, da ne bodo tolerirali rasističnega vedenja, obstaja še vedno veliko sistemskih težav, ki preprečujejo pravi napredek – nenazadnje na vodilnih položajih še vedno ni veliko temnopoltih ljudi.

Globoke korenine nogometnega rasizma

Rasizem je v nogometu prisoten že od nekdaj. Temnopolti nogometaši so bili pretekla desetletja ves čas izpostavljeni tako zlorabam s strani navijačev (med tekmami v nekaterih delih Evrope je še vedno mogoče velikokrat slišati opičje vzklike) kot tudi bolj prikritim oblikam diskriminacije (pogosto jih niso vključevali v državne reprezentance ali pa so jih prezrli pri imenovanju na trenerske položaje).

Temnopolti brazilski nogometaši, od Viniciusa do Peleja, so bili žrtve rasizma tako na tujem kot doma. Po besedah novinarja Franklina Foerja sprva sploh niso smeli igrati za poklicne nogometne klube ali državno reprezentanco. In tudi ko so jih končno sprejeli, so si nekateri temnopolti nogometni zvezdniki, denimo Arthur Freidenreich in Joaquim Prado, ravnali lase in poskušali posvetliti polt v upanju, da bodo zaradi tega bolj priljubljeni.

Čeprav so se stvari od tedaj precej spremenile, ostajata tako prikriti kot odkriti rasizem, s katerim se soočajo temnopolti nogometaši, še naprej globoko zakoreninjena v tem športu, ne glede na to, ali igrajo v svojih domovinah ali za prestižne evropske klube.

Gibanje Življenja temnopoltih štejejo v nogometu

Čeprav smo bili v preteklosti priča nekaterim poskusom soočanja z rasizmom v nogometu, so se ta prizadevanja okrepila šele v zadnjem desetletju, usmerjena pa so bila predvsem v spreminjanje odnosa navijačev.

V Angliji na primer nogometna zveza že dlje časa sodeluje z antirasistično skupino Kick It Out pri snovanju programov in kazni za rasistično vedenje navijačev. Kraljeva španska nogometna zveza je medtem sprejela kodekse za izrekanje finančnih kazni klubom z rasističnimi navijači.

Ta protirasistična prizadevanja in sporočila so se okrepila v okviru splošnega družbenega obračunavanja z rasizmom, ki je sledilo, potem ko je ameriški policist Derek Chauvin leta 2020 ubil temnopoltega Georgea Floyda.

Nogometni organi - ki so običajno previdni pri političnih izjavah in hitro kaznujejo igralce, če na svojih majicah nosijo protestna gesla - so igralcem večinoma dovolili, da so svobodno izražali svoje mnenje o Floydovem umoru in protestih, ki jih je sprožil.

Angleška premier liga je junija 2020 po nadaljevanju sezone, ki je bila prekinjena zaradi pandemije covida-19, aktivno spodbujala kampanjo Življenja temnopoltih štejejo. V okviru te so lahko nogometaši na dresih nosili napise "Black Lives Matter", ki so bili pozneje spremenjeni v "No Room for Racism" (Ni prostora za rasizem), poleg tega je bilo dovoljeno simbolno klečanje pred tekmami kot izraz podpore globalnemu protirasističnemu gibanju. Tri leta pozneje številni nogometaši in ekipe po vsej Angliji še vedno pokleknejo pred tekmo.

Vendar zlorab zaradi tega ni bilo konec. Leta 2020, ko so nogometaši na igrišču enotno protestirali proti rasizmu, je britanska ministrica za notranje zadeve Susan Williams poročala, da se je število rasističnih incidentov povečalo že tretje leto zapored.

Nogometne lige v južni Evropi so odzivanje na gibanje Življenja temnopoltih štejejo raje prepustile klubom in posameznikom, kot da bi sprejele neko splošno politiko, podobno tisti, ki jo uresničuje angleška nogometna zveza.

Toda to, kot že rečeno, ni preveč vplivalo na rasizem navijaških množic.

Italijanski nogomet še vedno "slovi" po rasizmu svojih navijačev. Primerov je veliko, med najnovejšimi pa so verbalni napadi na branilca Lecceja Samuela Umtitija in napadalca Lamecka Bando, ki igra za Lazio, ter rasistično norčevanje iz napadalca kluba Inter Milan Romeluja Lukakuja, ko je v polfinalu Italijanskega pokala (Coppa Italia) dosegel gol proti Juventusu.

Predsednik Španske nogometne zveze Luis Rubiales je po zadnjem incidentu z Viníciusom priznal, da rasizem v ligi pomeni težavo. In prav ima, kajti incident, ki se je zgodil 21. maja, je bil eden od najmanj desetih rasističnih napadov na brazilskega zvezdnika, ki jih je Real Madrid v tej sezoni prijavil ligi.

Diplomatske posledice zlorabe Viníciusa - Brazilija je na zagovor poklicala španskega veleposlanika, kip Jezusa Kristusa v Riu pa je bil v znak protesta ovit v temo - so ponovno sprožile razpravo o tem, katere ukrepe je treba sprejeti za izkoreninjenje rasizma v igri. Španska policija je zaradi rasističnih napadov na Viníciusova aretirala več ljudi, La Liga pa je nogometnemu klubu Valencia, s katerim je tedaj igral Real Madrid, izrekla plačilo globe v višini 45 tisoč evrov in zaprla del stadiona za naslednjih pet tekem.

Toda glede na to, kako vztrajen je rasizem na stadionih kljub številnim poskusom, da bi ga izkoreninili, se je treba vprašati, ali bodo takšni disciplinski ukrepi sploh imeli kakšen učinek.

Proti-svetovljanstvo

Rasizem se v evropskem nogometu še vedno pojavlja, čeprav se tudi v tem športu krepi kultura "svetovljanstva". V najboljših evropskih ligah je bilo pred letom 1990 razmeroma malo temnopoltih nogometašev, zlasti v državah, kjer so se nebelski igralci bali rasističnih napadov s strani lastnih navijačev ter navijačev nasprotnih ekip.

Toda sodobni navijači so že zdavnaj sprejeli dejstvo, da navijajo za rasno mešane ekipe. Zakaj se torej rasizem še vedno pojavlja na stadionih? Politologa in sociologa Andrei Markovits in Lars Rensmann v knjigi Gaming the World opozarjata, da se krepitev svetovljanstva na igrišču ne odraža na tribunah - to pomeni, da sestava navijaških baz v evropskih ligah ni tako pisana kot sestava ekip, za katere navijajo. Markovits in Rensmann trdita, da smo na tribunah priča nekakšnemu "proti-svetovljanstvu", v okviru katerega so "drugi" obravnavani z jezo in sumničavostjo, ker utegnejo ogroziti občutek identitete pri nekaterih navijačih.

Če rasna sestava ekip ne odraža rasne sestave navijaške baze, ne odraža niti rasne sestave vodstva ali skupine ljudi, ki upravljajo ta šport.

Analiza, opravljena maja 2022, je pokazala, da imata od vseh 98 klubov, ki so igrali v petih najprestižnejših evropskih ligah - angleški Premier League, La Ligi in italijanski Seria A ter nemški Bundesligi in francoski Ligue 1 - le dva temnopolte menedžerje. V La Ligi ni bilo niti enega in ga še vedno ni.

Angleški napadalec Raheem Sterling je med intervjujem leta 2020 povedal: "V Premier ligi nastopa približno 500 nogometašev in tretjina nas je temnopoltih, nismo pa zastopani ne v hierarhiji ne v trenerskih ekipah."

Čeprav so ukrepi, ki jih po zadnjem incidentu z Vinicijem uvajajo v Španiji zavoljo krotenja vedenja na tribunah, vsekakor upravičeni, se mnogim zdi, da niso zadostni in da so bili sprejeti prepozno. Poleg tega z njimi ni mogoče odpraviti institucionaliziranega rasizma v tem športu. Programi proti rasizmu in globe do zdaj niso izkoreninili rasizma v nogometu.

Kot pravi Sterling: "Ko bo na vodstvenih položajih več temnopoltih ljudi, ko bom imel nekoga iz temnopoltega okolja, da se bom lahko na nogometno zvezo obrnil zaradi težave, ki jo bom imel v klubu - takrat bom vedel, da se stvari spreminjajo."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta