V zadnjih nekaj tednih so ZDA in Kitajska poskušale vzpostaviti nekaj varoval, s katerimi naj bi preprečile, da bi naraščajoče napetosti ušle izpod nadzora. Ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan se je nedavno v Švici srečal s svojim kitajskim kolegom Yang Jiechijem in spregovorila sta tudi o potrebi po "odgovorni konkurenci" med državama. Pri tem sta uporabila frazo, za katero še nismo slišali.
Toda čeprav je ta retorika zelo dobrodošla, ostajajo ZDA in Kitajska ujete v vse bolj srdito rivalstvo. Ameriška odločitev, da Avstralijo opremi z jedrskimi podmornicami, kar se bo sicer zgodilo šele čez več let, je bila namenoma predstavljena kot pomembna strateška poteza, katere namen je nasprotovati kitajski ekspanziji na morju. Podobno so evropski in ameriški funkcionarji septembra na dvodnevnem sestanku v Pittsburghu zasnovali agendo za nova pogajanja o trgovini in tehnologiji, pri čemer so poseben poudarek namenili potrebi po uvedbi defenzivnih ukrepov proti Kitajski. Po Washingtonu se hitro širijo ugibanja o morebitni kitajski invaziji na Tajvan in vodijo k sprejemanju najrazličnejših odločitev.
Vse bolj avtoritarna in odločna Kitajska pa ni edina geopolitična skrb. Tudi Rusija pomeni revizionistično grožnjo, zlasti zaradi izjav ruskega predsednika Vladimirja Putina, s katerimi odkrito postavlja pod vprašaj ukrajinsko suverenost in vzbuja dvom o koristih diplomacije pri obvladovanju vojne v ukrajinski regiji Donbas in reševanju vprašanj, povezanih z rusko priključitvijo Krima. Tako kot se mnogi v ZDA bojijo morebitne vojne s Kitajsko zaradi Tajvana, številne v Evropi skrbi morebitni konflikt z Rusijo zaradi Ukrajine. Toda potreba po sodelovanju pri obvladovanju še večjih izzivov bi morala biti očitna. Ko so se svetovni voditelji konec minulega meseca v Rimu zbrali na vrhu G20, so se morali soočiti z dejstvom, da smo v boju proti pandemiji covida-19 v najboljšem primeru šele na pol poti.
Na nedavnem vrhu, ki ga je gostil ameriški predsednik Joe Biden, so se predstavniki vlad iz več kot sto držav ter predstavniki mednarodnih ustanov, podjetij in civilnih družb obvezali, da bo do septembra prihodnje leto proti covidu-19 cepljenih 70 odstotkov prebivalcev v vseh državah in dohodkovnih razredih. Do uresničitve tega cilja je še dolga pot. Trenutno je v celoti cepljenih samo približno 37 odstotkov svetovnega prebivalstva, pri čemer obstajajo ogromne in nevarne razlike med državami z visokimi prihodki in tistimi z nizkimi. Dejansko so v državah z visokimi prihodki porabili 32-krat več odmerkov cepiva na prebivalca kot v revnejših državah.
Izjava, da nihče ne bo varen, dokler ne bomo varni vsi, še nikoli ni bila tako smiselna
Izjava, da nihče ne bo varen, dokler ne bomo varni vsi, še nikoli ni bila tako smiselna. Nobenega zagotovila ni, da je delta različica zadnja mutacija novega koronavirusa, ki je sprožila nove epidemične valove. Z virusom se spopada vse človeštvo. Nujno moramo mobilizirati dodatne vire za distribucijo tako cepiv kot testov in zdravil. V tem kontekstu ni mogoče ignorirati morebitnega prispevka Kitajske, ki proizvede več cepiva kot katerakoli druga država in bo odigrala ključno vlogo v katerikoli novi globalni strukturi, vzpostavljeni zavoljo spopadanja z morebitnimi prihodnjimi izbruhi bolezni (tudi kakšnih veliko nevarnejših od covida-19).
Podobno morajo svetovni voditelji, ko se sestajajo na podnebni konferenci ZN (COP26) v Glasgowu, nadoknaditi izgubljeni čas. Mednarodna agencija za energijo je v svojem nedavno objavljenem poročilu opozorila, koliko dela nas še čaka, preden bomo razogljičili svetovno gospodarstvo.
Letos smo priča drugemu najvišjemu porastu emisij ogljikovega dioksida v zgodovini človeštva, kar pomeni, da se nismo niti malo približali cilju, da do leta 2050 dosežemo neto ničelne emisije. Še hujše je, da sedanje obljube vlad uresničujejo manj kot 20 odstotkov zmanjšanja emisij, kar bi bilo nujno, da omejimo globalno segrevanje na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven. {api_embed_photo_R30}722489{/api_embed_photo_R30}
Vsi bomo morali storiti več, toda le redki akterji so tako pomembni kot Kitajska. Če Kitajska ne bo zmanjšala svoje velike odvisnosti od premoga, globalni cilji ne bodo nikoli doseženi. Nedavna izjava predstavnikov kitajskih oblasti, da bo država nehala financirati s premogom povezane projekte v tujini, utegne biti zelo pomembna: že s tem bi lahko emisije zmanjšali za toliko, da bi EU do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost. Toda tudi tedaj se bo morala Kitajska - in prav tako vsi drugi - še bolj potruditi.
V boju proti pandemiji covida-19 in nevarnostim podnebnih sprememb, ki utegnejo uiti izpod nadzora, je človeštvo na isti strani. Sedanje geopolitične napetosti so seveda realne in vprašanj, kot sta ukrajinsko in tajvansko, nikakor ne bi smeli zanemariti. Demokracije popolnoma upravičeno združene nastopajo proti revizionističnemu nasilju. Toda pri pandemiji in podnebnih spremembah gre za vprašanja, s katerimi se je mogoče učinkovito soočiti le tedaj, če smo vsi predani sodelovanju. Da bi dosegli ta cilj, bo nujno pravo globalno državništvo, napredek k njemu pa mora biti standard, po katerem bomo sodili diplomacijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
