Kako je mogoče, da razgibana pokrajina z ohranjeno naravno prvobitnostjo in hkrati dovolj blizu prometnicam, ki navdušuje in navdihuje s svojo očarljivo lepoto in gostoljubnimi ljudmi, še ni postala turistično prepoznavna? Obisk Haloz je v percepciji ljudi še vedno povezan zgolj z dobrim vinom, mirnim naravnim okoljem in druženjem s preprostimi, a nekoliko zadržanimi ljudmi.
Res je neverjetno, da je hotel v Halozah pred štirimi desetletji že uspešno deloval in je na gradu Borl imel za tiste čase dokaj nenavadno celo dva bazena. Na gradu se je vsak vikend tudi veliko plesalo in hodilo na izlete vsaj do bližnjega gostišča Švabovo ali do vile na Gorci. Še ko je bil grajski hotel že zaprt, je Idriart z Miho Pogačnikom na Borl in v okoliške haloške kraje poleti pripeljal po sto ljudi iz vseh koncev Evrope. Vedeli so, da obstaja Borl in z njim Haloze, in nekateri se še zdaj kdaj oglasijo pri svojih tedanjih gostiteljih, kjer so bivali na turističnih kmetijah, v počitniških hišicah ali kar v kampih v naravi.
Seveda si v Halozah nihče ne želi množičnega turizma in je zato sanjati o velikih hotelih res zgrešeno in nerealno. A zamisel o razpršenem hotelu s centralnim e-bookingom, kakršni že desetletja odlično delujejo po Avstriji ali Švici, je najbrž pravšnja, vendar še vedno neuresničena.
Za strategije in koncepte haloškega turizma, papirne študije, idejne zasnove in delavnice, kjer domačinom ex katedra solijo pamet, je bil v zadnjih letih zapravljen že vsaj milijon evrov, predvsem iz Evropske unije. A kaj, ko se je z iztekom dobe projekta, ko so se nosilci projekta sicer obogatili, vse končalo pri brošurah, spletnih straneh, zaprtih muzejskih zbirkah in obcestnih napisnih tablah in se nikakor ni zgodilo nič konkretnega. Je za to kriva samo napačna zasnovanost projektov, ki so stavili na delavnice in popis ponudbe in so se takoj po dotoku denarja razblinili, ali je kaj nerodnosti pripisati tudi haloškim občinskim vodstvom, ki so se za kakovostno promocijo in ponudbo že nekajkrat poskušala povezati, toda brez pravega uspeha? Da lahko turistična in predvsem astronomska in doživljajska ponudba, ki sta trenutno najšibkejši člen haloške ponudbe, upravičeno pričakujeta spodbudo iz javnih sredstev, je jasno. Če bi bile Haloze ena občina, bi prav gotovo že imele svoj zavod za turizem, nekaj informacijskih centrov in oseb, ki bi znale spodbuditi domačine, da kaj vložijo v nastanitvene zmogljivosti, in pripeljati goste ter pokazati mladim, da se s turizmom in sonaravnim kmetijstvom v Halozah da preživeti.
Poskus, da bi ustanovili haloško turistično interesno zvezo, ki se je navezoval na skupino zanesenjakov pod skupnim imenom Haloze, dežela tisočerih gričev, je zaradi nesoglasij med občinami in zavisti nekaterih samooklicanih haloških (političnih) vodij in njihovih prišepetovalcev od drugod neslavno propadel. Zdaj del občin poskuša s projektom Visit Haloze. A letošnja turistična sezona, če sploh bo, bo, kot vse kaže, znova šla mimo Haloz.
Poskus, da bi ustanovili haloško turistično zvezo, je zaradi nesoglasij med občinami in zavisti nekaterih samooklicanih haloških (političnih) vodij ter prišepetovalcev neslavno propadel
Če primerjamo denimo oblikovanje haloške turistične destinacije s tisto na Jeruzalemu, lahko vidimo nekaj pomembnih razlik in lažje razumemo, zakaj je trem občinam na Ormoškem preboj na domačem in tujem trgu uspel. Najprej je tu soglasje vseh treh občin, ki so ves razpoložljivi javni denar, tudi iz EU, znale vložiti v skupno destinacijo in kolektivno blagovno znamko, navdušiti in pritegniti domačine ter podeliti skoraj sto certifikatov za izdelke, prireditve in storitve, pomembne za promocijo in turizem. Z udarnimi vikendi in prazniki ter organizacijo zanimivih dogodkov in tržnic na potezi Jeruzalem-Svetinje, ki so jih tudi medijsko vsestransko promovirali, so Slovencem in tujcem približali informacije, kaj je mogoče pri njih doživeti. Na koncu lanskega poletja je bil iztržek od domačih gostov naravnost odličen. Medtem ko je bil ta v Halozah skoraj ničen. Z izjemo posameznikov, ki so sami tržli svoje zmogljivosti in privabili nekaj deset gostov. A vsi ti, ki jim je uspelo, vse glasneje poudarjajo, da Halozam manjka skupne promocije in složnih domačinov, ki bi drug drugemu pomagali, ter da niso dovolj le prenočišča, temveč stalna kulinarična ponudba in stik s haloškim človekom in kulturo. Sploh, ker je ta izredno bogata in posebna, saj Haloze slovijo po izvirnih ljudskih glasbilih, ohranjenih starih obrteh in zanimivih folklornih plesih in glasbi. Če k temu dodamo kulturno dediščino, kakršna so gotska lepotica na Ptujski Gori, gradovi Štatenberg, Strmol, Borl in Zavrč, bi za kak teden doživetij lahko povezali celo za najbolj zahtevne goste. Da so za kolesarjenje in pohodništvo ali jahanje konjev Haloze odlične, so spoznali že mnogi.
Iskreno dajem ves možen kredit za oblikovanje razpršenega hotela in izobraževanje turističnih vodnikov in sommellierjev v okviru novega projekta Visit Haloze. A hkrati obžalujem, da ni uspel projekt Haloze, dežela tisočerih gričev, ki so ga odlikovali odličen realen in virtualen odziv med ljudmi ter samoiniciativno povezovanje domačinov. Zato, ker ni dobil enotne podpore lokalnih skupnosti, ko jo je najbolj potreboval.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
