Že večkrat sem zapisal, da sta pri nas za stanje, kakršno imamo, najbolj kriva jeza in nezaupanje. V prvi vrsti jeza, ki se na nas širi iz vladnih soban in morebiti tudi iz kakšne kleti, in nezaupanje v taisto oblast in oblasti v nas, ko se s svojimi zmedenimi in dostikrat nepravnimi odločitvami znaša nad državljani. Prepričan sem, da če aktualna oblast vajeti v svoje roke ne bi vzela z neko nerazumljivo jezo, bi bilo marsikaj drugače. Kajti že prvi dan, ko je prevzemala oblast, groziti padlemu ali odstopljenemu predsedniku vlade z ne vem kakšnimi pravnimi sankcijami oziroma sodnim postopkom ob vedenju, da je bilo takrat zelo malo okužb v primerjavi s tednom, v katerem pišem to kolumno, je pokazala, da oblast ne bo reševala težav, ampak jih bo s svojim jeznim načinom le še poglabljala. Natančno to se je v naslednjih tednih in mesecih tudi zgodilo. Potem ko je imela nova oblast na začetku svoje jezne poti dokaj visoko podporo v javnosti, jo je začela z jezo, ki jo je trosila naokrog, le še iz dneva v dan izgubljati. In tudi najpomembnejše, kar mora vsaka oblast imeti, izgubila je skorajda vse zaupanje ljudstva. Razen tistih nekaj vernikov, ki slepo verjamejo v vsako dejanje velikega vodje. Hvaliti se, da so ob vseh znakih korupcije in drugih nepravilnostih pri nabavi zaščitne opreme takoj na začetku svoje jezne poti reševali naša življenja, je bila po znameniti Tarči in Galetovi izpovedi le še pravljica za otroke, ki še živijo v nekem svojem namišljenem svetu. Nič drugega. Življenja bi lahko reševali tudi na manj jezen in aroganten način, da ne zapišem še česa drugega.
Mnogi s(m)o dobršen del zaupanja izgubili že na večer ustoličenja nove vlade, ko se je v prvih vrstah "boja" (namerno sem tako napisal) pojavil govornik iz osamosvojitvene vojne. S tem nam je prvi med prvimi nazorno pokazal, da sam meni, da gre za vojno, ki jo bosta tako kot tisto iz leta 1991 vodila on in tisti, ki je takrat znal povedati tudi kaj takega, kar se ni zgodilo, a je bil vseeno eden pomembnejših osamosvojiteljev. Znal je tako domačo kot tujo javnost prepričati, kar mu v času epidemije nikakor ni uspelo. Verjetno bi se dvojici pridružil še tretji akter osamosvojitvene vojne, a iz zapora je to malo težje. In kaj so nam s tem povedali? Kot prvo, da se spet gredo vojno. Rekli so z virusom, v resnici pa so se šli vojno z vsemi nami. Mi pa smo naivno pričakovali, da se bodo nadležnega virusa lotili z empatijo, strpnostjo, prijaznostjo, strokovnostjo, podkrepljeno z epidemiologi, med katerimi pa so vse tiste, ki so upali kakšnemu nesmiselnemu ukrepu jezne oblasti ugovarjati, zamenjali ali jim namenili vlogo rezervnega igralca, ki nikoli ne stopi na igrišče. Pravzaprav so že takoj na začetku pokazali in dokazali še eno od svojih nečednih lastnosti, dvoličnost. Ko so si na prvi seji vlade nadeli zaščitne maske, so jih takoj tudi sneli, rekoč, da so želeli pokazati, da je treba maske odslej nositi. Ko so jih sneli, so kot prvo pokazali, da bodo sami pri tem dvolični, kajti pokazali so, da si jih bodo nadeli le za foto termin, in, kot drugo, če so jih že imeli (takrat jih še ni bilo veliko), bi jih morali tudi celo sejo nositi in s tem celotni družbi povedati, da je vrag oziroma virus vzel šalo. Veste, kaj so si v naslednjih tednih, ko je bilo mask dovolj in so bile zapovedane tako zunaj kot znotraj, mislili državljani, ki so spremljali vladni foto termin? Če so lahko oni dvolični, smo lahko tudi mi. In s(m)o bili. Ne v trgovinah, kjer so nas budno spremljali, ali imamo masko pravilno nameščeno, povsod drugje, kjer ni bilo takšne kontrole, so maske padale z obrazov, kajti če lahko oni, lahko tudi mi. In se je virus razbohotil.
Potem ko so po najmanj čudnih poteh nabavili dovolj mask in druge opreme (nekaj neuporabne je zaprašene kje v kletnih prostorih bolnišnic), so prepovedali nošnjo doma narejenih mask. Kako so to razumeli državljani, ki so ob pomanjkanju mask v prvem valu sami na veliko šivali, ni treba posebej razlagati.
Kako jezni so na vse nas, so v tem težkem obdobju pokazali in dokazali tudi z neumnimi denarnimi kaznimi za vse tiste, ki so si dovolili burek pojesti na javnem mestu. Kje pa naj bi ga, če je bil več mesecev vstop v gostilne in na njihove terase prepovedan? Da ne razpredam o tem, kako so od njih pozvani policisti nadzirali enega bolj neumnih ukrepov prepovedi prehajanja občinskih meja. Do jutri bi lahko našteval vse slabosti oblastniškega boja z virusom oziroma bolj vojno z vsemi nami. Tako z redkimi podporniki, le da tega (še) ne vedo, kot veliko večino preostalih, ki to že vemo. Kajti s svojo jezo in nezaupanjem do nas so nas vse pahnili v vojno, ki jo lahko konča le čim bolj množična udeležba na prvih naslednjih volitvah in na vseh, ki bodo sledile.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
