Mi v Kisovcu včasih zlezemo ali se povzpnemo na našo malo goro, ki ji rečemo Čebinova skala. Stoji kot naša mama sredi nekoč rudarskega kraja, kjer se je kot otrok podil tudi Janez Drnovšek, ko še ni imel doktorata, ko še ni bil predsednik predsedstva SFRJ, ko še ni bil večkratni predsednik slovenskih vlad in ko tudi še ni bil predsednik Slovenije.
Nekateri, ki so danes na radikalni desnici, so nam pred dolgimi leti (o tem pišem v svoji knjigi V zakulisju) hoteli vsiliti nespodobnost, češ da je naš kisovški Janez sin krutega Ivana Mačka. Seveda smo Kisovčani in vsi tisti, ki smo poznali tako (sina) Janeza kot (očeta) Viktorja le zamahnili z roko in z enim prstom nakazali, kaj si mislimo o takih bedakih, ki so namerno širili bebave laži. Kajti dva, ki sta si tako podobna kot Janez in Viktor, ne moreta biti drugega kot sin in oče. Takrat, že pred davnimi leti, sem spoznal, da je politika predvsem laž. Laž za doseganje ciljev. Čeravno sem oba poznal, srečeval, Janeza Drnovška tudi gostil v eni od svojih televizijskih oddaj, v kateri je pripovedoval tudi o otroštvu, ju nisem nikoli vprašal, kaj si mislita o lažeh na njun račun. Sem pa pogosto pomislil, kako bi se recimo jaz in moj oče počutila, če bi kdo o naju širil laži, češ, da jaz nisem njegov sin in on ne moj oče. Za očeta vem, da bi takemu, ki bi si upal širiti omenjeno laž, kot pravi knap, eno krepko primazal okrog ušes. Ali pa bi njegova pest pristala kar na njegovi čeljusti. Ja, taki so bili naši knapovski predniki. Probleme so reševali takoj in zdaj. Pa četudi so jih kdaj tudi sami "fasali". Ker sem sam bolj miroljubne narave, priporočam ignoriranje. Ignoriranje take politike in politikov, ki širijo laži. To jih najbolj boli. Prva priložnost bo na naslednjih volitvah.
No, ko smo se še kot otroci povzpeli na omenjeno Čebinovo skalo in gledali po Kisovcu, na skali pa se podili po ostankih druge svetovne vojne, naši starši rajši niso oprezali za nami. Kajti na vrhu te skale, kjer bi lahko bil imeniten gostinski lokal, še vedno stoji zidana postojanka za nemško posadko, ki je okolico nadzirala prek dveh bunkerjev. Na eni strani je bil v skalo izkopan večji, ki je prek line gledal proti Strahovljam, Izlakam in Lokam, na drugo strani je bil v skalo delno izklesan še drugi. Ta je gledal proti Zagorju. Ko pomislim, kako smo otroci nezavarovano plezali po skalah, pa skozi lino bunkerja, kjer so domačini med drugo svetovno vojno lahko opazovali prežečo cev mitraljeza, me je še danes groza. Zdrsa po več deset metrov navpični skali ne bi nihče preživel. Ampak kolikor vem, ni nihče nikoli padel. Pred časom sem se zaradi snemanja oddaje o tej skali znova povzpel nanjo. Zob časa jo je precej načel. Precej je krušljiva. Nehote mi je pogled ušel tudi proti Strahovljam, ki so se dolga leta skrivale za kamnolomom Borovnik, danes, ko so ga stroji že močno načeli, pa se vidi že tudi lep del te vasi nad Kisovcem, ki je v zadnjih letih poznana celemu svetu. Ne nazadnje je v tej vasi živel, odraščal in se kalil zlati kolesar Primož Roglič. Vidi se tudi do največje kisovške skakalnice na Šahtu, kjer je Primož preizkušal svoje skakalne sposobnosti.
Kakorkoli, mi otroci smo na naš "Triglav" hodili, da smo preizkušali svoj pogum pa da smo na skrivaj kateri od pogumnih deklet, ki so tudi plezala z nami, na hitro prilepili kakšen poljub ali pa smo se na skali šli "Nemce in partizane". Ne spomnim se, da bi kdo od naših lokalnih politikov kdaj plezal na našo skalo, torej skalo naše mladosti in na njenem vrhu izobesil kakršnokoli zastavo. Verjetno ne enemu ne drugemu ne bi to ravno pomagalo pri uspehu na volitvah. Ker ta skala je naša. Ta gora sredi Kisovca je naša in od nobenega hkrati. No, ja, mogoče je malo od družine Čebin, ki ima spodaj tri ali štiri hiše vzidane v podnožje skale. Zato ji tudi rečemo Čebinova skala. Kakorkoli, ali zaradi lenosti, ker ne poznajo poti to vrha ali ker je pot že zelo načeta in krušljiva, dobršen del celotne skale pa je oblečen tudi v jekleno mrežo, ki zaustavlja krušeče se kamenje, se lokalni politiki tu na naši skali ne gredo politike.
Tako kot se ne bi nikdar smeli iti politike na naši gori, ki ji rečemo Triglav. Nikdar in nikoli. Naj gredo, naj se povzpnejo nanjo, ampak naj za Boga ljubega to delajo tako kot mi vsi, ki smo se nanjo povzpeli in si je nismo prisvojili. Če se že morajo slikati, naj se za svoj arhiv, izpustijo pa naj ven svoja politična sporočila. Ki nimajo kaj dosti z realnostjo, kajti vemo, da pogosto v svojem realnem življenju in delovanju ravnajo povsem drugače. Zato nam prosim vsaj naše simbole, kot je Triglav, pustite pri miru. In se nehajte šopiriti z uspehi naših športnikov, saj tudi pri njihovih uspehih nimate nič. Mnogi še niso pozabili, da ste njihove očete, pa tudi njih same žalili s trenirkarji, copatarji in nekatere umestili celo med izbrisane.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
