Sestali sva se v Križankah v vročem predprazničnem opoldnevu. Bližnje srečanje z Jette Ostan Vejrup je izjemno doživetje, je podoben privilegij, kot je užitek vsako odrsko srečanje z njeno igralsko inteligenco, vrhunskostjo, polnokrvnostjo, kompleksnostjo. Govori počasi, s premolki, tehtno. Redek občutek totalne posvečenosti, pa hkrati iskrene spontanosti imaš ob njej. In nekakšne strogosti do sebe in sveta. Vsaka njena beseda ni le skrajno premišljena, je tudi natančno artikulirana. Vendarle prihaja iz povsem drugačnega jezikovnega okolja. "Naši vokali se nastavijo bolj zadaj, za slovenščino in njene soglasnike potrebuješ čisto druge mišice," pravi.
Mestno gledališče ljubljansko, kjer je prvič nastopila kot Ivona v Gombrowiczevi Ivoni, princesi Burgundije 1990., je postalo njena domicilna institucija. Že za prvo vlogo v MGL je prejela Borštnikovo nagrado pred tremi desetletji. Sledile so še štiri Borštnikove nagrade. Njena era v MGL je bogata, impozantna, je igralka s širokim diapazonom. Vedno poudari, da so bili za njen igralski razvoj najpomembnejši režiserji Barbara Hieng Samobor, Janez Pipan in Jernej Lorenci.
Jutri ji bodo v Veliki dvorani SNG Maribor nadeli Borštnikov prstan.
Najprej čestitke za prestižno nagrado za življenjsko delo. Mlada lavreatka ste, a tudi prva "tujka", ki je prejela Borštnikov prstan. Tudi po tem boste šli v gledališke antologije. Oprostite mi za to "tujko", ki jo neprestano ponavljamo v zvezi z vami, sicer pa ste ob tem, da ste po rodu Danka, Slovenka že dobra tri desetletja, kajne? In v slovenskem gledališkem prostoru ste nekakšna žlahtna posebnost. Ciril Zlobec je nekoč dejal, da je lepo biti Slovenec, ni pa lahko. Kaj pravite vi?
"Formalno sem postala Slovenka pred letom dni. Danci doslej niso dovolili dvojnega državljanstva. Za otroke so dovolili, če je bil en starš Danec, drugi tujec. Zdaj se je spremenilo in dobila sem ga.
Sem Danka, sem od nekod drugod. Tudi če sem preživela tukaj več let svojega življenja kot na Danskem, sem Danka, ki sem bila v Sloveniji zelo dolgo in sem prišla tej drugi, slovenski kulturi zelo zelo blizu. V jezikovnem smislu, v mentaliteti in dejansko jo nosim v srcu. Vzljubila sem jo. Ampak nikoli ne bom mogla reči, da sem Slovenka. Nisem. Sem nekdo, ki je našel svoje mesto tukaj, čutim, da so me ljudje sprejeli. Eni z odprtimi rokami, drugi težje. Kar je normalno, saj če tuji element vdre v tvoje okolje, je to lahko vedno izvor strahu. Zelo bogata izkušnja je, ko prideš iz čisto druge kulture - dolgo si na obisku, si turist. Dolgo govoriš ta tuji jezik kot otrok. Prijatelji in kolegi te poslušajo na pedagoški način, ampak to je faza, ki jo moraš dati skozi. Imam snaho, ki je Finka in živi na Danskem. Z njo delim te izkušnje.
Ta vmesni čas, ko se boriš z jezikom in ga usvajaš, je za tvojo identiteto silno težak. Eksotična sem bila, taka tuja ptica. Niso vedeli, kam bi me postavili. V tem obdobju sem morala biti zelo potrpežljiva, sama s sabo, z okoljem. Kot igralki se mi je zgodilo, da so šle vse klasične mlade ženske vloge mimo mene. Nisem bila Julija ali Hedviga ali Solveig ali Rosalinda. Šle so mimo mene, ker nisem imela jezika za to. Ampak želela sem si biti tukaj, na globljem nivoju mi je bilo tukaj blizu.
Po srednji šoli sem potovala po Evropi, bilo je klasično potovanje mladine, od renesanse imenovano Grand Tour - Francija-Italija-Grčija, potem sta sledili še Madžarska in Sovjetska zveza. Takrat sem se najbolj doma počutila na južnem Madžarskem. Ko sem prišla prvič v Jugoslavijo, sem bila očarana. Vonjave po kislem zelju, ki so ga takrat očitno več kuhali kot danes, pa premog iz kleti in neke posebne šunke. Bila so osemdeseta leta. Hodili smo v podhod pri nebotičniku po poseben bohinjski sir ..."
Leta 1989 ste prišli v Slovenijo, potem ko ste v Parizu na École internationale de théâtre de Jacques Lecoq srečali kasnejšega partnerja, igralca Borisa Ostana.
"Najprej sem bila fascinirana, zaljubljena, ampak tak velik premik zahteva od tebe, da najdeš svoj razlog, zakaj si v tem prostoru. Seveda je bil prvi razlog ljubezen, ampak moraš najti svoj raison d'être. Ko se pogovarjam s prijateljicami ali njihovimi otroki, z mladimi, ki so danes toliko stari, kot sem bila jaz tedaj, mi pravijo, čeprav ima seveda vsakdo svojo pot, svoje izkušnje, kako je za žensko pomembno, posebno če gre za svojim moškim, da najde svoj okvir, svoj razlog odhoda. Treba je imeti potrpežljivost in biti pripravljen delati. Delati v gledališču pomeni biti zelo zelo odprt."
Ko ste se odločali za prihod v Slovenijo, ste menili, da bi vam bilo laže priti v Slovenijo kot Skandinavki, ki jih tu cenimo, kot Borisu Ostanu na Dansko, kjer bi ga kot igralca težje sprejeli. Tudi danščine se, pravite, ni mogoče v popolnosti naučiti.
"Prišla sem v Slovenijo, ker sem si tako želela. Boris se je učil dansko in je bil pripravljen iti v mojo domovino. A sama sem imela pomisleke, da bi bilo težje zanj kot zame. Zdaj so sicer igralci pri nas, tisti, ki so prišli kot begunci in so v taki vlogi kot jaz tukaj. V Kraljevem gledališču je danes mlada igralka, ta čas igra Julijo v Romeu in Juliji, katere starši so begunci iz Bosne. To je podobno tujstvo na odru kot moje tukaj.
Ni dvoma, da če bi prišla iz Libanona, bi bila moja igralska pot težja in verjetno bi me težje sprejeli. V Sloveniji je a priori veliko spoštovanje do Skandinavije, zlasti do Danske, ki je prav tako majhna. V Sloveniji je obstajalo slovensko-dansko društvo, ki ga je vodil Igor Gruden, novinar. V desetih letih je naredil sijajno izmenjavo. Vsako leto je peljal na strokovno ekskurzijo andragoge in petdeset najboljših dijakov; od danske kraljice je prejel odlikovanje.
Od začetka sem bila tudi zato deležna spoštovanja, ker sem pač od tam, od koder sem. To je bil kredit, ki je bil drugačen, kot če bi bila 'z juga'. In danes je migrantska kriza eden največjih izzivov, kar jih imamo. Tudi na Danskem socialna demokracija, ki je zrasla v nekdanjem zlatem obdobju in postavila socialno državo solidarnosti, danes ni več, kar je bila. Postala je zelo desno usmerjena, zlasti v odnosu do priseljencev. Imamo zelo boleče situacije ta čas, Sirce pošiljajo nazaj in skregani smo z mednarodnimi organizacijami za begunce, ki se čudijo, kaj se Danska sedaj gre."
Študirali ste na Århus Teater Akademi na Danskem in v Parizu, študija končali leta 1988 oziroma 1986. Kot igralka ste na začetku delovali v različnih mednarodnih gledališčih - v ZDA, Veliki Britaniji in na Danskem. Z britanskim Théâtre de Complicité ste prejeli skupinsko nominacijo za ugledno nagrado Laurencea Olivierja. Vas je mednarodno okolje oblikovalo?
"Izkušnja v mednarodnem okolju v mladih letih je bila zame kot igralko izredno pomembna. Spomnim se Pariza kot kakofonije jezikov, na šoli smo bili vsi tujci, razen par Francozov, in smo komunicirali prek neštetih jezikov. Biti v tako močnem umetniškem ambientu odpira senzibilnost do tega, da je gledališko ustvarjanje lahko tudi onkraj besed in da je izhodišče lahko nekje drugje, ne le v klasičnem dramskem besedilu. S to izkušnjo sem upala nadaljevati svojo pot v takratno Jugoslavijo. A bila sem tudi polna dvomov in celo na tem, da grem študirat raje nordijsko filologijo ali švedščino, ki je bila na ljubljanski filozofski fakulteti. Vprašanje se mi je postavljalo, ali je smiselno, da kot tujka stojim na odru in govorim besede, ki jih ljudje v dvorani razumejo bolje od mene. Ali ima to sploh kak pomen? To je bilo zame boleče, hkrati pa so mi prišli nekateri ključni ljudje naproti. Kot mlada režiserka in piska Barbara Hieng Samobor, ki je bila eden od angelov na moji poti. Za mladega ustvarjalca je to neprecenljivo. To so kemije, ki so ključne. Tudi Janez Pipan mi je zaupal že v moji zgodnji fazi, ko sem bila mlada in tujka."
Začeli ste z enim stavkom v Gleju, v Handkejevih Železniških informacijah z Borisom Ostanom in režiserko Nevenko Koprivšek, vsi trije ste bili lecoqovci. Tista predstava je prejela Borštnikovo diplomo za posebne dosežke.
"To je bilo nadaljevanje našega dela v Parizu, kjer smo si privzeli neverjetno igralsko kondicijo. Vsak teden smo pripravili majhno etudo na neko temo. To je bil dril. Včasih so bili rezultati vrhunski, včasih neuporabni za oder, a raziskovanje in proces sta bila najpomembnejša. Razmišljali smo, kako postaviti eno od Bachovih fug. S profesorji in Lecoqom smo skupaj analizirali, zakaj neke reči delujejo, druge ne. Ali sliko Kandinskega: pet ljudi je moralo dognati, kako sliko spraviti v odrsko govorico, da bo vredno ogleda, atraktivno za publiko, 'juste', kot je govoril Lecoq. Izurili smo si senzibilnost za to, kdaj je odrski jezik živ in kdaj ni. Dolgo je bilo to onkraj jezika."
Seveda ste svojevrsten čudež in unikum v slovenskem kulturnem prostoru - glede na to, da kot Danka delujete v slovenskem gledališču, kar je zahtevalo izjemen napor ne le v smislu usvajanja težavnega jezika, ampak tudi sicer je delovanje v ustanovi, kjer je jezik primarni medij, posebno drzna in zahtevna misija. Kako ste to skozi čas doživljali?
"Seveda sem morala slovenščino obvladati, a izhodišče je bilo, da sem prišla kot človek, kot igralka, ki imam voljo in znanje, orodja, da vstopim mlada v tuj prostor in kaj prispevam, grem v dialog. Pariška izkušnja me je utrdila v prepričanju, da se ni treba bati, če si drugačen. Prehod iz mednarodnega okolja v zame tuje okolje, kot je bilo slovensko, je bil zaradi pariške izkušnje lažji. Verjela sem, da se da in da je to bogastvo. Vse, kar smo na odru podajali, so bile obče bolečine, eksistencialna vprašanja, ki jih vsi nosimo v sebi, pa če smo Slovenci ali Danci ali Izraelci."
Majhnost, maloštevilnost Slovencev vendarle malce zožuje ustvarjalna obzorja. Mnogi naši igralci, ki so nastopali po nekdanjih gledališčih Jugoslavije, so čutili kot manko to desetkratno redukcijo prostora od dvajsetih na dva milijona. Za vas se je začelo v Đurićevem Teatru Paradižnik, kjer ste izživeli svoj dar za komično?
"Mogoče sem prinesla v ta prostor neko novo resonanco. In sem bila zato tako dobro sprejeta. Pravijo, da me je publika celo prej sprejela, kot sem sama sebe. Kaj vem. Tudi sama prihajam iz majhnega, petmilijonskega naroda in zato to občutim zelo blizu.
Na začetku je bil Teater Paradižnik in moja vloga Gudrun. A to je bila ena stvar - govoriti v zlomljeni slovenščini in biti del nore, simpatične ekipe, druga stvar pa je izuriti se jezikovno, da lahko igraš gledališke vloge. Če slovenščine ne bi obvladala, zame ne bi bilo v gledališču poti naprej. Vse faze je treba dati skozi na poti, nič ni hierarhično. A po Teatru Paradižnik sem se zavedela, koliko dela me še čaka, koliko treniranja ustnih mišic."
Kaj je bilo za vas najteže pri usvajanju slovenščine - soglasniki, sičniki in šumniki? Danščina jih nima?
"Ne, mi imamo formalno osem vokalov, zvokov pa čez štirideset. Osnovni zven našemu jeziku dajejo vokali, v slovenščini pa konzonanti. Zame so bili velik izziv in vedno sem imela občutek, da moram 'stati' na slovenskem jeziku. Ker če sem zašla v danski vokalni volumen, je bilo konec. Ko se je Boris učil dansko, mu je nekdo rekel, naj govori, kot da ima vroč krompir v ustih. Zdaj sem vadila en mesec za nastop v predstavi Sedem dni v izvedbi mojega MGL na Borštniku. Samo brala sem tekst in vadila mišice.
Ko sem šla na Dansko na počitnice, mi je sijajna lektorica Tatjana Stanič zmeraj na začetku sezone rekla, da se mi sliši, da sem bila doma. Konzonanti niso bili dovolj močni in vokali so vzeli preveč prostora. Vsaka lektorica, vsak lektor mi je odprl novo razumevanje za jezik in mi pokazal, kje imam še rezerve, kaj se moram še naučiti.
Ana Mlakar je bila prva, ki me je vzela v uk. Živela je za jezik, bila je v pokoju in k njej sem hodila ure in ure. Bila sem izziv zanjo, hotela se je posvetiti čudežu, kako nekdo iz danskega jezikovnega okolja lahko usvoji slovenščino. Zlasti fonetični nivo jo je zanimal. Odprla mi je uho za slovenščino. In sem ji neizmerno hvaležna. Tudi Ana je bila tak angel na moji poti."
Jernej Lorenci je bil za vas prelomen režiser. Bili ste osupljiva Hera v njegovi Iliadi, Hipolita v Snu kresne noči, Fjokla v Nevihti, v samih nagrajenih predstavah. Hitro, ampak dostojanstveno in silovito ste šli v zrele vloge. Ta prehod ste speljali elegantno, organsko, brez kake zamere in bolečine kot mnoge igralke. Od kod ta moč, ki je redka pri igralkah? V Treh zimah v režiji Barbare Hieng Samobor ste bili celo mama in babica.
"Igralci nosimo neke naravne starosti v sebi. Ene lahko vlečejo vloge mladih zelo dolgo, druge pa morda sploh niso psihično, mentalno v tem mladostnem vzorcu. Nekatere se bojijo izgubiti to zame precenjeno fizično lepoto v gledališču. Kaj je gledališka lepota? To je zame človeška ranljivost. Publika jo čuti in vidi. Pomembna je esenca lika, zato sem redko zadovoljna, ko gledam ameriške filme. Kako boleče in kako človeško je, ko se bojimo svojega konca.
Nekatere se bojijo izgubiti atribute mladosti. Zame je zgrešeno, ko se igralke in igralci preuredijo, da bi bili mlajši, lepši. Smo minljivi in to kruto dejstvo in obenem velik misterij je po mojem umetnikov najmočnejši vir ustvarjanja."
Žirija za Severjevo nagrado, ki ste jo prejeli lani, je zapisala res sijajno utemeljitev: da "vnašate interpretativno nepredvidljivost, kompleksnost in širino. Vašo odrsko pojavo odlikujejo popolna navzočnost, samorefleksija in specifična, samosvoja performativna drža. Vlogam vnašate polnokrvnost in mesenost, izhajajoč iz trdnega igralskega razmisleka in samospraševanja, kot da gre za nenehen vitalni boj med navdihom in dvomom, poznanim in tveganim, domačim in tujim. Je igralka s stališčem, tako na odru kot izven njega, z natančnim posluhom za umetniška in družbenokritična vprašanja." Biti igralka s stališčem je zanimiva oznaka - tako skozi zgodovinsko perspektivo odnosa do igralk kot z današnjega zornega kota, ko v luči gibanj #metoo vnovič presprašujemo spol tudi v teatru. Igralke danes pogosto nočejo več igrati v mačističnih prizorih ...
"Politična korektnost je za umetnost velik izziv, a če so v družbi in v posameznih družinah ljudje, ki trpijo zaradi ogroženosti njihove integritete in osebnih mej, verjamem, da moramo kot družba iti v dialog. Alternativa je družba, polna sramu, stanje, ki nikomur ne pomaga pri ustvarjanju kvalitetnega življenja, zato tudi zelo dobro razumem, da se v tem primeru igralke sprašujejo, v katerih zgodbah hočejo sodelovati, katere zgodbe naj pripovedujemo. Čutim veliko solidarnost do vseh žensk, ki sem jih igrala, do vseh svojih vlog. Ne glede na to, koliko trapaste ali inteligentne ali smešne so bile. Spomnim se, da sem veliko razmišljala, kako lahko Hera ob Zevsu, ki jo vara, ignorira, zdrži. Ne more se ločiti, kako naj živi?
To je zame usoda Jacqueline Onassis in vseh teh žensk v oblekah Chanel ob predsednikih in drugih pomembnih moških. Kako preživiš, ko moraš biti Hera, ker je to pogodba, sveta, ne moreš pobegniti. Lahko bi znorela, bila depresivna, a to ni zanimivo za oder. Zato sem šla v to, da pije. Kako se zbere, da lahko stoji pred celim svetom, zato pač potrebuje konkretno dozo. In isto vprašanje sem imela pri predstavi Sen kresne noči, kjer ima Hipolita na začetku en stavek in še na koncu enega. Vmes pa vojne. Kdo so te ženske?
V Sloveniji imam občutek, da so jih dobro sprejeli, ker sem se zmeraj borila za te ženske na odru. Zmeraj sem si prizadevala, da jim najdem svoje mesto, da niso samo privesek ali dekoracija ob igralcu. Če to so, sem raziskovala, zakaj je tako. Veliko žensk zato čutim v publiki, zmeraj so čutile naklonjenost do mene. Srečujem jih tudi ob Ljubljanici zgodaj zjutraj."
To je vaša skandinavska drznost, odprtost?
"Najbrž res. Tukaj je v ženskah ogromno hrepenenja in spraševanja, kaj je s tem življenjem, ki ni samo vrt, hiša, otroci, vnuki. Vse to je lepo in plemenito, ampak čutim, da se sprašujejo, kdo so zunaj teh okvirov. Kaj je s to željo, sploh v naši generaciji? Ko sem prišla v Slovenijo, sem bila presenečena nad drugačnim načinom povezovanja žensk. Na Danskem je prijateljstvo med ženskami zelo močno. Moja sestra ima štiri prijateljice še iz osnovne in srednje šole, pa jih ima že sedemdeset. Dvakrat na leto gredo na vikend same 'babe' in preživljajo dragocene skupne ure, berejo, se kopajo v jezeru, diskutirajo ... V vseh teh letih so se spremenile, a še vedno se družijo. To je pri nas normalno. Tudi sama imam take prijateljice iz mladosti in pri nas ni spraševanja o tem, ali si to ženska lahko privošči ali ne bo mož užaljen. Družinske celice so po moje v Sloveniji bolj zaprte kot pri nas. Pripovedujejo mi, da samske ženske tukaj redko vabijo v goste. Pri nas je zelo drugače, druga zgodovina, tradicija, pozicija cerkve v družbi.
Nekoč sem bila v Kinodvoru in mi je starejša gospa vznemirjena rekla, da je šla prvič sama v kino, a kaj ji bodo zdaj ljudje rekli. Še zmeraj se sprašujem, kaj bodo ljudje rekli o njej. Pri mlajši generaciji je to seveda hvala bogu zelo drugače."
Pri direktorici Mestnega gledališča ljubljanskega Barbari Hieng Samobor je neverjetna skrb za ženske na odru, za repertoarje, ki aktivirajo celoten ansambel, tudi vse številne igralke, tudi zrelejše. To je zelo redko. Vemo, kako je malo ženskih likov v klasični dramatiki, v MGL pa je toliko ženskega kolektivnega duha na odru.
"Vse drži, kar ste rekli. Tudi njena skrb za mlade je izjemna."
Kaj pa vaši soigralci? Matej Puc, Primož Pirnat in mnogi drugi, kaj vam ta soigra pomeni?
"Biti soigralec na odru, biti partner na odru je zame eden najžlahtnejših delov tega posla. To je gledališki eros med igralci. Kot študentko na akademiji v Århusu so me učili, da je trenutni partner, ki stoji nasproti mene, moj najboljši soigralec na svetu."
Z Andersenovo Palčico, avtorskim projektom v Lutkovnem gledališču Ljubljana, spet na povabilo Barbare Hieng Samobor, in Grdim račkom, koprodukcijo z Glejem in Bunkerjem, leta 2005 ste prinesli avtentičnega danskega pravljičarja k nam, ki je bil tukaj od nekdaj zelo popularen, že v času socializma.
"Palčica je bila moja prva monodrama in zelo lepa izkušnja, a bolj uživam v kolektivni igri, v ansamblu."
Vaši trije otroci so dvojezični. Kako vam je uspelo?
"Zavedala sem se, kako pomembno je, da bodo imeli dostop do svojih jezikov, obeh identitet. V to sem vlagala veliko časa in je imelo veliko prioriteto v našem družinskem življenju. Prebrala sem jim nešteto danskih otroških knjig, ki smo jih tovorili vsako leto iz Danske z avtom, vlakom, letalom. Vsi trije so dvo-, celo trojezični, če štejem še angleščino. In študirali so tudi danščino prek spleta. Ne gre le za poznavanje jezika, ampak za drugi del genskega zapisa v njih.
Pri otrocih je bilo to usvajanje jezika zelo organsko, naravno, ne tako kot pri meni in moji slovenščini. Večkrat povem, kako je moja hči rekla, da bi bilo dolgčas, če bi stvari razumela samo po slovensko ali dansko. Danes so stari 30, 26 in 21 let."
Vaši igralski vstopi v svetove antične tragedije (Klitaimestra), realne politike (Gospa Imelda), današnje resničnosti (Sedem dni), spektakla (2020) kažejo vso raznovrstnost in bogastvo vašega razkošnega igralskega talenta. Kako vstopate v vse te zahtevne, raznolike svetove? Sami pogosto govorite o športnem pristopu, o vadbi … Kaj pa izstopanje?
"Igralci smo med drugim kot otroci, igramo se. A seveda to zahteva, ker smo odrasli, velika urejanja notranje partiture pri vsaki vlogi. To ni improvizacija, vse je natančno odmerjeno, a še vedno je igra. Igramo se, adrenalinsko in srčno, aparat mora producirati energetsko stanje, ki ni v enem kotu za privatno rabo, ampak za občinstvo. Večina igralcev nima težav z brisanjem vlog zvečer, ko gredo domov. V redkih primerih, ko imajo težave s tem, je to treba reševati na globlji način.
Kako se izviti iz adrenalina? Nič drugače ni kot pri drugih poklicih najbrž, kuharjih, novinarjih, kirurgih, ki so tudi pod velikim stresom.
Kdaj greš domov po predstavi, je pomembno, ko govorimo o izstopanju iz vlog. V tem smo si igralci zelo različni. Jaz sem po predstavi šla pogosto hitro domov, ker sem imela tri otroke. In sem vedela, da hočem biti naslednji dan prisotna pri zajtrku z njimi. Tudi moja mama je bila zelo prisotna v naši družini. Nisem bila niti v vrtcu, mama je bila doma. Imela sem krasno otroštvo na podeželju, blizu morja. Zelo pomembno mi je bilo, da ne prikrajšam otrok za starševske stike, ker imava z Borisom tako službo. In takrat se je dalo. Zvone Šedlbauer in Boris Kobal kot direktorja sta imela veliko razumevanje za naju kot družino. Velikokrat naju niso zasedli v isti zasedbi. To so bile velike poteze v kolektivu."
Kaj pravite o fenomenu slovenskega igralstva, ki ga v mednarodnem merilu zaznavajo? Vaš pogled je kljub temu, da ste vpleteni, bolj na distanci in možnost primerjave imate z Dansko. Danes hvalijo na mednarodni sceni slovensko igralsko disciplino in pravo mero norosti.
"Nimam distance, bila sem tukaj. Navdušena sem. Veliko tem je tukaj v podtalju za obdelati. Pa ne le družbenopolitično. Plodna tla za ustvarjanje so za igralstvo, kar se tiče zgodovine in položaja slehernika v družbi. Umetniška potreba je v Sloveniji silno močna. Gledališča so otočki svobode danes, v političnemu radikalizmu. Vsaka umetnost pride iz boleče točke in tukaj jih je na pretek. Iz tega vsi črpamo."
Ob filmskih in televizijskih vlogah ste se lotili tudi pisanja scenarija z Almo Lapajne za dokumentarni film Za pogledom leta 2015. Film o starosti, kakršna je. Občutljiva tema?
"Z Almo Lapajne sva se srečali, ko smo snemali igrani dokumentarec o zakoncih Vurnik, in v tistem času sem bila pogosto pri svoji pokojni tašči v domu za ostarele. Ljudje so me spraševali, ali se ne počutim neprijetno s stanovalci v domu. Ni mi bilo neprijetno, bilo mi je inspirativno na človeškem nivoju, zelo esencialno. Radovednost me je gnala, kdo so te ženske, njihove usode. Predlagala sem dokumentarec o njih. A bilo je težavno sploh najti dom, v katerem bi bili pripravljeni sodelovati. Svojci niso dovolili. In smo spet bili pri tem, kaj bodo rekli ljudje. Tudi sama sem se spraševala, česa se svojci bojijo, da bodo njihove babice, mame rekle.
Alma je dejala, da je bil lažji dostop do psihiatrične bolnice in zapora. Končno je našla dom v Šiški, mlad direktor sociolog nam je dovolil snemanje. Spet me je zanimal ženski glas v tej družbi. Zagrenjenost in travme so bile v njih, niso bile videne. Obenem pa silovita trdoživost za preživetje. Velikokrat so uporabljale besedo o sebi, da so bile pridne. Ko sem prišla v Slovenijo, sem se čudila besedi pridnost, ki je tukaj pogosto uporabljana. Pri nas je to danes arhaična beseda iz petdesetih let, ki zajema plemenite stvari, kot so predanost, disciplina, delo, a ta prizvok uboganja, izpolnjevanja pričakovanj drugih, da si sprejet, je še vedno čutiti v tem prostoru."
Novica o Borštnikovem prstanu vas je zatekla na Danskem, kjer ste zadnje leto. Posvečate se intenzivno prevajanju iz slovenščine in ste žlahtna ambasadorka slovenske umetnosti na Danskem.
"V življenju imam stvari odprte. V času korone sem prevedla roman Odpusti Aleša Štegra o mariborski sceni za dansko založbo Jensen & Daalgard. Zdaj pa prevajam zanjo Jančarjevo mednarodno uspešnico To noč sem jo videl. To bo že moja tretja knjiga, prva je bila Nebesa v robidah Nataše Kramberger, ki je izšla pri založbi Turbineforlaget. Ne odločam se sama za prevode, kontaktirajo me. Moja intimna želja je, da bi prevedla kake mlade slovenske pisateljice.
Prevedla sem tudi Zdravljico, pred začetkom predsedovanja EU bodo za protokolarno darilo prevodi himne v vse jezike EU. Mene so prosili za prevod v danščino. Krasen izziv."
Kako pa kaj Danci poznajo Slovenijo?
"Na žalost bolj slabo. Športnike že, naravo, turizem, vino in Slavoja Žižka v določenih krogih. Pa seveda poznajo zdaj ta blok Poljska-Madžarska-Slovenija."
Že imate napisan govor za podelitev prstana v nedeljo?
"Sem ga že napisala in se veselim večera."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
