(POGLED) Navidezni domoljubi

Kar ne morem verjeti, da je preteklo že več kot 30 let, odkar smo dobili Slovenijo, sam pa že malo pred tem v roke pravo orožje. Dobro, že prej smo ga v rokah držali tisti, ki smo v času Jugoslavije šli skozi nekakšen šolski proces Splošne ljudske obrambe in v tarčo ciljali s staro puško M-48. Nekatere je posledično po streljanju precej bolela rama. Malce bolj smo se vojaški naborniki z orožjem spoprijateljili na služenju vojaškega roka JLA. Spet sem v roke dobil staro puško M-48. Mislim, da je skozi mojo v celem letu šlo le osem nabojev. Trije poskusni in pet v tarčo. Vem, da sem bil natančen, kajti s petimi zadetimi "metki" v polno sem si prislužil nagradni izhod v mesto. V Ljubljano. Seveda sem "kidnil" domov v Kisovec. In potem še večkrat. Na srečo me nikoli niso ujeli. Takrat sem že imel hčerko in si lahko mislite, kako sem hrepenel po njej. Kasneje smo še na kakšnih vajah streljali z manevrskim strelivom. Ker sem vedel, kako "zasvinjajo" puško, sem jih z veseljem izročil tistim, ki so res radi streljali. Sam pa sem se delal, da streljam. Čiščenje moje puške je bilo posledično bistveno lažje kot tistih, ki so skozi puškino cev spustili svoje in še manevrsko strelivo drugih. Tudi mojih "metkov". Ja, nekateri radi streljajo. Tudi kozle. To se še najbolj vidi danes, ko nam razni "desetarji" krojijo epidemiološko življenje.

Potem po odsluženem vojaškem roku - v mojem času je iz naše šentviške kasarne leta 1986 pobegnil in po Sloveniji strašil Bojan Plut, po katerem so posneli celo film, in smo z detektorji (posledica Černobila) hodili na Šmarno goro merit radiacijo - so name pozabili. Vse do časa pred osamosvojitveno vojno, ko sem bil dodeljen posebni enoti teritorialne obrambe, ali kot piše na mojem vojaškem priznanju (spominski medalji), v enote za posebne namene, sem užival sadove civilista. Decembra 1990 pa je šlo zares. Naša enota je bila poslana na varovanje evidenc vojaških nabornikov. V roke smo dobili avtomatsko puško AK-47 (kalašnik smo ji rekli) in pravo strelivo. Po tednu dni straže smo vsak svojo - v folijo zavito - odnesli domov. Sam sem otrokoma rekel, da je v foliji šunka. Na srečo sem poprej odstranil "udarno iglo" in jo skril na drugo mesto. Še dobro, kajti ko sem enkrat prišel domov, sta si jo otroka, skupaj s sosedovim, radovedno ogledovala. Potem sem pač moral povedati, kaj to je. Vseeno sem jo razstavil še na nekaj delov, te pa skril po različnih koncih stanovanja. Spet sem jo sestavil, ko se je zame vojna tudi zares začela. To je bilo v času, ko je vojaški oklepnik JLA 24. maja 1991 do smrti povozil Josefa Šimčika. Naša enota je bila takrat v zagorski stavbi SLO v pripravljenosti. Vsi smo zrli v televizijski ekran, živčno kadili in nemo odkimavali z glavo, ko smo spremljali posnetke prve žrtve slovenske osamosvojitve. Vem, da mi je takrat zmanjkalo cigaret. Pa tako bi kadil.

"Žical" nikoli nisem, poleg tega pa sem se že nekaj mesecev trudil odvaditi te škodljive razvade. Ni mi uspevalo. Takrat mi je. V Šimčikov spomin cigarete nisem nikoli več prižgal. Če sem takrat zdržal, ko je bilo res napeto, in ves čas osamosvojitvene vojne, ko sem bil v enoti za posebne namene, potem lahko tudi v miru. Spomnim se še, da smo poleti tega leta, ko smo bili nastanjeni v nekdanjem samskem domu v Celju, blizu kapucinskega samostana, in varovali celjske kasarne JLA, videli, kako so en večer pripeljala tovorna vozila, vanje pa so nalagali puške. Mislim, da so rekli, da M-48. Menda za Hrvate, ki so orožje nujno potrebovali, mi pa smo medtem že prišli do boljših. Kako, sam Bog ve. Menda bi se dalo več izvedeti v kakšni skriti sobani državnega zbora, kjer hranijo zaupne podatke. Podatke o materi vseh afer, ki slišijo na ime "orožarski posli". Seveda smo med vojno marsikaj slišali, meni se je celo dobro zdelo, da smo se oborožili. Pa da smo Hrvate oborožili, da nam bodo pomagali premagati JLA. Kolikor pa vem, je naša enota imela orožje, ki ga trmasti Trboveljčani niso predali JLA in ni prišlo iz orožarskih poslov. Kakorkoli. Zmagali smo. Obranili smo rojevajočo se državo. In uživali sadove zmage. Zraven pa jo počasi spet izgubljali. Ker so nam jo kar naprej kradli, mi pa smo vse to bolj ali manj nemo opazovali. {api_embed_photo_R30}684340{/api_embed_photo_R30}

Tako kot smo po neki mnogo hujši zmagi, v času druge svetovne vojne, poslušali o sadovih zmage dolga desetletja in gledali, kako si nekateri znova in znova prisvajajo zasluge, češ da sta le z njihovo pomočjo padla fašizem in nacizem, zraven pa so nam "namalali" komunizem, tudi dandanes po tridesetih letih od zmage v osamosvojitveni vojni gledamo podobno zgodbo. Spet se zdi, kot da bi si nekateri radi pripisali vse zasluge za zmago in še kar naprej živijo v času vojne, ki je že skoraj 30 let ni. Predsednik vlade se gre vojno z nami in z vsemi, ki niso na njegovi valovni dolžini. Kot da ne bi vedel, da je sovražnik virus in ne mi. Na pomoč pokliče osamosvojitvenega znanca, ki ga imamo še vedno v spominu kot tistega, ki je bolj kot orožje s svojo retoriko ugnal JLA. Ampak kot da mu ob tem ni povedal, da JLA ni več tu, da vojne ni več, ampak da imamo sedaj tu le nadležni virus. Ki ga ne moremo premagati z vojaško retoriko, vojaško taktiko, s trgovino daj-dam, ampak predvsem z zaupanjem. Zaupanjem v nas in v stroko. Ker tega ni, ker se nekateri gredo vojno, vojno z nami, z mediji, z nadzornimi institucijami, smo tam, kjer smo. Za nameček pa sebi rečejo še reševalci naših življenj in domoljubi. O reševalcih ne bom govoril, ker še najbolj govorijo številke. O domoljubih pa. Le kakšni domoljubi neki so ti naši politiki, levi in desni, ki so nam prodali skoraj vse, kar smo imeli. Spomnim se svareče retorike taistih, ki nas zdaj prodajajo sosedom Madžarom, kako so rohneli, ko niso bili na oblasti, ko so vladali levi in so ti prodajali banke sosedom Italijanom. Vmes pa še kaj sosedom Hrvatom in Avstrijcem.

Ampak kljub vsemu bi jaz še enkrat prijel za orožje. Ker sem domoljub. Tisti pravi.