Rozmari Petek
Biti gorenjčan je svojčas nekaj pomenilo. Zaposleni v Gorenju so, ob močnem sindikatu, imeli kupe ugodnosti: bone za cenejše nakupe, tretmaje v nekaterih zdraviliščih, možnost šolanja (Gorenje je imelo svojo akademijo, kot so poimenovali notranji sistem izobraževanja), razkošne dopuste … Biti gorenjčan danes pomeni, da ne veš, kako dolgo bo tvoja služba še varna. Utečeno poslovno pravilo novih lastnikov je, da na vsakih nekaj mesecev povedo, da so zaradi trenutne situacije, pa tudi zatečenega stanja, ki so ga kupili kot mačka v žaklju, prisiljeni odpuščati. Med zaposlenimi, jasno, vedno završi, sindikat skoči na noge, mediji o tem obširno poročamo, na koncu pa, neodvisno od vsega naštetega, pride do preobrata - od tega, da odpustijo manj ljudi, kot so napovedali, do tega, da celo ponujajo denarne nagrade tistim delavcem, ki bodo pripeljali v Gorenje nove delavce.
Nerazumno? Po mnenju novih lastnikov niti slučajno, po mnenju koga drugega pa. Čemu vznemirjati zaposlene, javnost, potrošnike navsezadnje, če iz alarmantnih napovedi (spomnimo, nazadnje so žugali s številom tisoč odvečnih delavcev) potem, hvala bogu, ni skoraj nič. Čemu v času, ko so bili ljudje zaradi koronavirusa že tako daleč najbolj panični, zaposlene mrcvariti še z napovedmi o enormnih odpuščanjih. V času, ko ni nikjer drugih možnosti za drugo službo. V letih, ko je iskanje druge službe že tako ali tako misija nemogoče in ko je povprečna starost delavcev Gorenja krepko nad 40 let. Dopuščam možnost, da s(m)o prebivalci pod Alpami še preveč balkanskega mišljenja, da se oklepamo starih vzorcev mišljenja, ko so delavec in njegova čustva še bili nekaj vredni, ne pa zgolj enačaj finančnim številkam, kitajski Hisense pa je pač svetovljanskih nazorov. V strogo finančnem smislu je nove lastnike Gorenja sicer mogoče razumeti. Kombinirajo različne možne scenarije, kako znižati stroške, in nove ugotovitve (pre)hitro javno izstrelijo. V smislu menedžmenta, še ene ekonomske kategorije, ki se zaveda, da je le zadovoljen delavec dober delavec, pa niti slučajno. Ljudje napredku navkljub vendarle (še) niso postali brezčutni stroji. Z njihovimi strahovi ne moreš tako žonglirati. Če smo še praktični; že zato ne, ker jih ni toliko na pretek kot v vzhodnih državah sveta.
Morda bi bilo bolje, da tudi v Sloveniji začno Gorenjeve izdelke tržiti pod blagovno znamko "Gu Lou Ni"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
