(POGLED) Kako sem doživel in videl Maribor

Maribor, drugo največje slovensko mesto, ima burno zgodovino. Kako je ne bi imel, saj leži blizu avstrijske meje, meje v srednji Evropi pa so spremenljive in se nam premikajo pod nogami, mesta in ljudje pa potujejo iz države v državo, ne da bi se premaknili. Na začetku 20. stoletja je bilo mesto del avstro-ogrske monarhije, imenovalo se je Marburg an der Drau, avstrijsko-nemška večina pa je predstavljala 82 odstotkov. Leta 1941 je mesto z obiskom "počastil" A. Hitler. Slovence so začeli potiskati na Hrvaško in v Srbijo ali v nemška koncentracijska taborišča. Cilj je bila popolna germanizacija Spodnje Štajerske. Med vojno so zavezniki mesto približno 30-krat bombardirali in polovico uničili. Nobeno drugo mesto, ne samo v Sloveniji, ampak v celotni Jugoslaviji, ni tako trpelo. Po vojni so se razmere spremenile, nemško govoreče prebivalstvo je bilo izgnano in Maribor si je kot del Jugoslavije začel celiti rane.

Alma Mater Europaea (AMEU) - Evropski center Maribor je univerza, ki je pred dvema letoma obeležila deseto obletnico ustanovitve. Zasluga gre red. prof. dr. Ludviku Toplaku, slovenskemu pravniku in danes predsedniku šole. Deluje pod okriljem Evropske akademije znanosti in umetnosti (EASA) v Salzburgu. Pogajajo se za sodelovanje z Univerzo Komenskega v Bratislavi. Tukaj sem srečal prof. Maria Plenkovića z Reke, založnika revije Informatologia, kot dekana enega od oddelkov. Tudi Erik Hodl, nekdanji podpredsednik Akademije, je obiskal Alma Mater. V tržnem sistemu se posluje tudi na tem področju in ameriške zasebne univerze so najprestižnejše na svetu. V naših okoliščinah, saj je Harvard daleč, pa bi bila Alma Mater v Mariboru lahko zgled nekaterim našim zasebnim šolam. Za človeka gre: prihodnost zdaj! se je imenovala konferenca, ki jo je organizirala Alma Mater. Na naslovnici gradiva s konference se nahaja sestavljanka. Dogodek je opazil tudi slovenski varuh človekovih pravic, ki je morda mislil, da se mu tukaj ne bo treba vmešavati. Že na prvem forumu, kjer sem bil član, so se pojavili najtežji problemi, ki jih je treba rešiti, če želimo prihodnost uglasiti vsaj v durovi lestvici, če ne že v molovi. Zraven mene je sedela okoljevarstvenica prof. Lučka Kajfež Bogataj, članica medvladnega foruma o podnebnih spremembah, sodelavka nekdanjega ameriškega podpredsednika Ala Gora. Konec stoletja lahko pričakujemo povišanje temperature s treh stopinj Celzija na osem. Na vprašanje, ali so podnebne spremembe že nepopravljive, si ni upala pritrditi, čeprav iz konteksta izhaja, da tako misli. Pripravljamo se na življenje v tropih, prijatelji. Norvežan Sven Mollekleiv, nekdanji predsednik norveškega Rdečega križa, je predvajal podobe revščine, lakote in bolezni v tretjem svetu in sebe, kako koraka na čelu nekakšne manifestacije s transparentom v rokah. Prof. Nandu Goswami iz Avstrije se ukvarja s staranjem prebivalstva in poškodbami zaradi padcev starejših. Glede tega je mogoče še kaj storiti. Glavna govornica uvodnega plenarnega dela je bila prof. Claudia Loebbecke z Univerze v Kölnu. Predlaga, da je umetna inteligenca lahko nekakšen božanski navdih, ker naj bi bil nekaj takega tudi indukcijski motor Nikole Tesle. Odločilno bo, v čigavih rokah je industrija in kje končajo dividende od te proizvodnje. Ena od tem konference je bila projektifikacija - gibanje, ki prodira v gradbeništvo in skuša na projektni osnovi organizirati čim več dejavnosti na področju proizvodnje in izobraževanja.

Sedim v predsedniški pisarni, luksuzno opremljeni, tako kot je opremljen celoten rektorski trakt. Ludvik ima zveze, v politiko je vstopil po letu 1991 in bil dve leti podpredsednik slovenskega parlamenta. Potem je bil deset let rektor Univerze v Mariboru in od tam je bil imenovan za veleposlanika države pri Svetem sedežu. Po vrnitvi je bil zaslužen za ustanovitev Alma Mater Europaea - ECM in je od takrat njen predsednik. V šoli vlada evropski duh, ki tava po mariborskem obzidju kot duh Hamletovega očeta po obzidju Elsinorja. Povabilo na konferenco sem dobil po tem, ko sem jeseni 2018 predaval na konferenci Podonavskih akademij znanosti v Stuttgartu, kjer sem dokumentiral, da sta med novimi državami članicami EU v njenem glavnem znanstvenem programu Horizont 2020 najboljši Slovenija in Estonija. Evropska komisija ju je uvrstila v prvo kategorijo uspeha novih držav, vključno z malima otoškima državama Ciprom in Malto. Kljub dobro znanim lekcijam o kritičnih masah tukaj velja šala nas mikroelektronikov - "Small is beautiful". Moja domovina je v zadnji, tretji kategoriji, in ker je vrstni red po abecedi, zaključuje celotno ekipo. Razlogov za to stanje je več in zdi se mi, da je blaginja Slovenije, ne samo na tem področju, povezana z dejstvom, da notranje politične razmere niso tako polarizirane in polne sovraštva kot pri nas. Če ne za naš, nazdravljamo vsaj za slovenski uspeh z vinom, ki ga Ludvik prideluje v svojih vinogradih. Prvi sprehod me je pripeljal do reke Drave, ki obdaja mesto. Energetsko se uporablja v zgornjem avstrijskem toku, zato je njena gladina v Mariboru zdaj višja kot nekoč, zaradi česar so žrtvovali "mariborske Benetke". Ostal je le pravokotni bastijon - Sodni stolp. Središče mesta je Glavni trg z mestno hišo in stolpom, kjer se nahaja tudi hotel, v katerem sem bil nastanjen. Trg je živahen tudi ponoči in ne morem dovolj prehvaliti modernih in zvočno izoliranih oken, kar se mi v moji starosti zdi ena najpomembnejših inovacij 20. stoletja. Z Glavnega trga gremo na katedralni trg skozi ozek prehod, ki je poln barov, kar me spominja na kotičke v Dublinu. Tukaj imajo tudi pivovarno svetega Patrika. Čeprav je šele marec, študentje sedijo na ulicah pred kavarnami in ustvarjajo živahen utrip univerzitetnega mesta. Katedrala in mestni grad, ki ga domačini imenujejo grad, dopolnjujeta profil klasičnega in že elegantno obnovljenega srednjeevropskega mesta z vsemi gradbenimi slogi. Ohranjena je tudi skromna sinagoga. Vendar sem presenečen, kako zelo se moram potruditi, da bi z lokalnimi razglednicami razširil svojo zbirko. Na koncu sem eno celo našel in kupil še oba kosa, ki sta ostala. Veliko pa je modernejših turističnih predmetov, vključno z magnetnimi spominki. Končni banket je bil primer slovenskega kulinaričnega mojstrstva, bodisi v mesni ali ribji obliki. Vsem ne uspe pojesti vsega z menija, obstajajo pa tudi takšni nesrečniki, ki vstanejo od mize po juhi in hitijo, da ujamejo vlak ali letalo. Jaz odhajam šele naslednji dan in se lahko pogovarjam z Alojzom Kovšco, predsednikom državnega sveta Slovenije, zraven katerega sem sedel. Poskušam ugotoviti, v čem sta relativni uspeh in blaginja Slovenije v današnji Evropi. Nisem izvedel veliko. Morja imajo malo in ribe so ravno tako ulovljene, zaradi zaslužka pa Slovenci ne odhajajo več v tujino v tolikšni meri, kot je bilo to v času Tita. Predsednik se celo pritožuje nad prodajo premoženja v tujini, pri čemer omenja proizvodnjo bele tehnike svetovno znane blagovne znamke Gorenje, ki so jo kupili Kitajci. Zmanjšali so kakovost, povečali proizvodnjo in dali prednost lastni delovni sili. Na koncu pridem do zaključka, da je možna razlaga že omenjeno ugodnejše družbeno ozračje.