Petro Majdič sem spoznal na najbolj nepričakovanem možnem kraju: pri notarki. Tam sem bil s svojim nepremičninskim agentom, za katerega se je izkazalo, da si ga deliva. In ker so nepremičninski agenti očitno kot zobozdravniki, je njo naročil takoj za mano, da je, kot je pojasnil sam, bolje izkoristil čas in združil posle. Zviti so tile nepremičninarji, ni kaj.
Srečati javno znano osebo je vselej hecno. Človeka pač poznaš, jasno je tudi, da se oseba na drugi strani tega zaveda, seveda pa si zato nista nič manj tujca. In čeprav to v resnici ne bi bilo potrebno, se ti predstavi, v skladu z bontonom in navadami. Povsem običajna situacija, ki pa ima vendarle elemente nenavadnega.
In tako sem spoznal Petro Majdič, ob devetih zjutraj, povsem nepričakovano, pri notarju. In medtem ko sva se pogovarjala tipične brezveznarije, ki se jih pogovarjajo neznanci, sem razmišljal, ali naj ji povem: da sem bil dolga leta njen navijač, da izjemno cenim vse, kar je dosegla, in da sem leta 2010, ko je v Vancouvru z nalomljenimi rebri odtekla tisti epski finale in osvojila olimpijski bron, pred televizijo zajokal. In da mi gre na jok tudi zdaj, ko se tistega trenutka spominjam.
Pred leti smo s Kataleno gostovali v francoskem mestecu Cahors. Šlo je za enotedenski festival slovenske kulture, tako da je bilo letalo na poti domov naphano z ustvarjalci in ustvarjalkami, ki bi lahko napolnili krajšo enciklopedijo. Naključje je hotelo, da sem sedel zraven Daneta Zajca. Nisem ga poznal in predstavil sem se mu podobno nerodno kot Petri Majdič. Let ni bil dolg, ampak zame se je vlekel v neskončnost, ves čas sem se namreč spraševal, ali naj mu povem: da ga neizmerno cenim in spoštujem, da je njegova poezija nekaj najčudovitejšega, kar sem kdaj izkusil, da sem Kepo pepela prvič slišal pri desetih, ko sta me starša – seveda v absolutnem nasprotju z mojimi mulčevskimi željami – peljala na njegov literarni večer, da sem takrat prvič zaslutil, kaj je poezija, in da se s to slutnjo ukvarjam še danes. Zbiral sem pogum, a ga nisem zbral, izmenjala sva nekaj neobvezujočih replik in brala vsak svojo knjigo. Letalo je pristalo, priložnost sem zamudil, druge pa nisem dobil – Dane Zajc je nekaj tednov kasneje umrl in let, ki sva ga po naključju delila, je postal njegova zadnja pot.
Srečati javno znano osebo je vselej hecno. Človeka pač poznaš, jasno je tudi, da se oseba na drugi strani tega zaveda, seveda pa si zato nista nič manj tujca
