(POGLED) Kdor trdi, da ni "ne lev ne desen", očitno ne ve, kaj dela v politiki …

Tako kot pred vsakimi volitvami je tudi letos postalo popularno geslo: “Ne levo ne desno!” Novi politični subjekti — pa ne samo novi — to logiko uporabljajo na različne načine. Kot opis lastne politične pozicije. Kot opis svojega distanciranja od že obstoječih levih in desnih strank. In še bi lahko naštevali.

Kot “ne levo ne desno” se opisuje nova stranka Vesna. Njen slogan je: “Ne levo ne desno, ampak zeleno!” Kot “ne levi ne desni” se opisuje Robert Golob. Njegov slogan se glasi: “Ne levo ne desno, ampak novo!” In še koga bi našli. Posebej to velja za tiste, ki se umeščajo — ali ki jih umeščajo — v “politično sredino”. Karkoli to že v slovenskem političnem prostoru pomeni.

Nedoločna logika

“Ne levo ne desno” je ravno toliko nedoločna logika oziroma opis, da lahko pomeni karkoli. In označuje kogarkoli. Razumljivo je, da je to že na prvi pogled pozicija, ki se ne strinja in ne podpira “skrajne” levice, ki da jo v Sloveniji predstavlja Levica. “Ne levi ne desni” politični subjekti pa se tudi ne umeščajo na slovensko (skrajno) politično desnico. Ki jo predstavlja SDS.

Do tod se zdi logika “ne levo ne desno” razumljiva. Govori namreč o nepripravljenosti določenih političnih subjektov, da bi se umeščali tja, kamor je umeščena Levica, ali tja, kamor je umeščena SDS. Oni se torej umeščajo nekam vmes.

Je pa ta logika tudi politično dobičkonosna. Tudi zaradi slovenske politične kulture nevidnosti, zaradi katere Slovenci ne želijo biti niti politično niti nasploh vidni. Zaradi kulture nevidnosti Slovenci ne marajo niti političnih niti kakih drugih skrajnosti.

Ne tič ne miš

Političnim subjektom, ki se deklarirajo kot “ne levi ne desni”, to daje možnosti, da si pridobijo pomembno politično in siceršnjo podporo. Da na volitvah dosežejo dobre ali celo izjemne rezultate. Spomnimo se Drnovška. Ki je bil “ne lev ne desen”. Ne tič ne miš. In njegove neverjetne politične kariere.

Drugi značilni uspešni primer logike “ne levo ne desno” je bil Cerar. Ki je bil prav tako ne tič ne miš. Isto velja za Šarca. Ki je prav tako “ne lev ne desen”. Ne tič ne miš.

Današnje javnomnenjske ankete kažejo izjemno politično podporo novemu akterju “ne leve ne desne” politične logike. Golobu. Ki je praktično edini politični subjekt, ki lahko sam konkurira Janši. Ta seveda na svojo žalost ne more nikogar več v Sloveniji prepričati, da spada v “ne levo ne desno” politiko. Zato njegov politični domet ostaja omejen. In ga mora korigirati s svojimi političnimi sateliti. Ki se (še lahko) predstavljajo kot “ne levi ne desni”.

Delegitimizacija

Tu pa se politična produktivnost “ne leve ne desne” politične logike tudi konča. In tu se začenjajo njeni problemi. Ko politični subjekti začnejo svojo politiko in svoje aktivnosti opisovati kot “ne leve ne desne”, se namreč zatakne. Resno zatakne. To pa zato, ker takšni opisi govorijo bodisi o politični naivnosti in/ali o nevednosti tistih političnih subjektov, ki svoje lastno politično delovanje opisujejo kot “ne levo ne desno”. In to preprosto zato, ker političnih delovanj, ki bi bila “ne leva ne desna”, sploh ni. In če kateri od političnih subjektov vztraja, da je njegovo politično delovanje “ne levo, ne desno”, s tem žal javno sporoča samo to, da svoje politične aktivnosti ne razume. S tem pa sam sebe delegitimizira. In se postavlja v nekredibilno luč. 

Objektivni učinki

Razlog za to je preprost. Vsaka politična aktivnost namreč moč kapitala in njegovih agentov objektivno krepi, ohranja, reproducira. Ali pa jo najeda, destabilizira, omejuje ali celo odpravlja.

Če počne prvo, je to desna politika. Če počne drugo, je to leva politika. Pri levi ali desni politiki gre torej za objektivni učinek na gospostvena razmerja. Gre za to, kako konkretna politična aktivnost vpliva na obstoječa gospostvena razmerja ter na položaj in moč tistih, ki v družbi vladajo. Tu gre za objektivne učinke, ki nastopijo neglede na to, ali jih določeni politični subjekti hočejo. Ali ne. Ali jih razumejo. Ali ne. Ali jih vidijo. Ali ne.

Zato politični subjekti, ki za svoje politične aktivnosti trdijo, da so “ne levi ne desni”, v resnici ne govorijo nič drugega kot to, da ne razumejo, kaj v politiki počnejo. Da ne razumejo, kako politika funkcionira. In kaj politika je.

Politična umetnost

Politični subjekti, ki se deklarirajo kot “ne levi ne desni”, so torej objektivno v kočljivem položaju. Morajo se namreč odločiti bodisi za politično učinkovitost ali za politično kredibilnost. V politiki je mnogokrat tako, da se politična učinkovitost ne pokriva s politično kredibilnostjo. Da ti dve stvari gresta vsaka svojo pot. Da obojega hkrati ni mogoče imeti.

Politični subjekti pa se praviloma ne zavedajo, da politične učinkovitosti in politične kredibilnosti tudi ni mogoče povsem ločiti. Da ni mogoče imeti res učinkovite politike brez politične kredibilnosti. Pokriti oboje je v resnici pogosto politična umetnost. 

Zanimivo bo videti, kako se bo tu odrezal Golob. Odločitev za stranko Z.Dej se ne zdi ravno posrečena.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.