Ob vsem, s čimer se muzeji zadnje čase ukvarjamo, ne smemo pozabiti, da stanje v slovenskih muzejih in galerijah ni nekaj, kar se je zgodilo včeraj ali pred nekaj meseci; to je posledica dolgoletnega zanemarjanja financerjev kulturne dediščine in želja slovenskih muzealcev, da držijo razvojni korak s kolegi iz svetovnih muzejev. Vendar pa je res, da ministrstvo za kulturo že dolgo ni bilo tako gluho za vse pozive k dialogu. Ali pa gre za enostavno ignoriranje te manjšine slovenskih kulturnikov, ki pa imajo v svojih rokah skrb za narodno premično dediščino ter jo predstavljajo domačim in tujim obiskovalcem. A to je šele začetek zgodbe, ki se vleče kot povest o jari kači, danes pa lahko rečemo, da se bliža točki vrelišča.
Čevelj začne muzealce in muzealstvo žuliti že pri temeljih. Prenehali smo šteti leta, odkar so pri Skupnosti muzejev Slovenije pripravili predlog zakona o muzejih, ki vse od takrat spi v predalu in skupaj s kraljem Matjažem čaka, da se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. Ničkolikokrat smo ga ponujali ministrstvu, prepričevali, da ga potrebujemo, da je osnova našega delovanja in da smo v bistvu tako ali tako že opravili njihovo delo, ki bi ga bilo treba le še pognati in uzakoniti. Zgodilo se ni nič, seveda. Mnogi so posedali po komisijah, sestankovali, izgubljali čas z neskončnimi razpravami, a če smo v preteklosti imeli vsaj občutek, da so nam pripravljeni prisluhniti in da dejansko vsaj slišijo, če že naredijo bore malo, sedaj niti tega občutka nimamo več.
Dolgo brado imajo tudi številni drugi pozivi in pobude - od določitve osnovnih standardov in normativov do ponovne vzpostavitve muzejske mreže, dejanske realizacije nacionalnega registra premične kulturne dediščine itd. Vse to je nekaj, za kar si prizadevamo le muzealci po svojih močeh, Skupnost muzejev Slovenije s svojimi sekcijami, ICOM Slovenija, muzealci, ki si želijo napredovanja stroke in ureditve tega področja. In čeprav se zavedamo, da bi morale biti stvari urejene na drugem nivoju, si v skrbi za dediščino in zaradi ljubezni do nje prizadevamo za kvalitetno in urejeno delo. Običajen obiskovalec muzeja v bistvu ne ve ali pa le sluti, da se za razstavami in prireditvami v muzejih in galerijah skriva ledena gora, da je njemu dostopen le vrh te gore. Velika večina dela poteka v pisarnah in depojih muzeja, med predmeti, knjigami in dokumenti, v zbiranju, komunikaciji z obiskovalci in uporabniki storitev, skrbi za predmete, inventarizaciji, proučevanju in seveda digitalizaciji, ki je nuja vsakega modernega muzeja v svetu. Nuja je tudi pri nas, a muzeji praviloma prejmemo za digitalizacijo reci in piši nič evrov. Ja, prav ste prebrali, področje dela, ki zahteva računalniško in fotografsko opremo, fotografa, skeniranje z najsodobnejšimi skenerji, programe, ki niso brezplačni, kvalitetne spletne strani, serverje, hrambo zunaj matične hiše (saj veste, kopije, da se ne izgubi) in še kaj, vse to moramo zagotavljati muzeji sami, iz lastnih prihodkov. Da je leto 2020 močno oklestilo tudi slednje, je menda jasno, in to prav v letu, ko smo muzeji in galerije pospešeno selili svoje delovanje na splet. Zato, ker obstajamo za obiskovalce in ker smo želeli biti ves čas dostopni. Enostavno ne moremo sedeti na ušesih in se pretvarjati, da svet okoli nas ne obstaja. Naše poslanstvo je jasno.
O vseh nas odloča politika, najsi bo na lokalnem ali nacionalnem nivoju. A je le veljalo, da moraš za položaj nekaj pokazati
Muzeji bomo tukaj, ko njih že zdavnaj več ne bo. Hranili bomo vse tisto, kar naša skupnost ustvari, kar predstavlja naše ljudi, kulturo, življenje in delo. Pripovedovali bomo zgodbe. Kdo bo v njih junak, kdo pa hudobna čarovnica, o tem bo sodila zgodovina. In temu ne more ubežati nihče, tudi tisti, ki slabo slišijo, ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
