(POGLED) Ko gledam Slovenijo z otoka, vidim ...

Zdaj sem na otoku že toliko časa, da se je do Slovenije že vzpostavila distanca. Tako kot vsako leto. Ni televizije. Ni radia. Telefon ne dela. Internet dela občasno. Pa še to velikokrat s težavami. Mailov ni. E-bančništvo ne dela. Itd. Skratka, prava idila. In pravi počitek
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Eva Senčar

Tako objektivna oddaljenost kot zgoraj omenjena dejstva ustvarjajo stanje informacijske izločenosti. To na človeka - vsaj name - deluje blagodejno. Človek lahko res počiva. In vzpostavi distanco. Do vsega. Tudi do deželice na sončni strani Alp. In do zdrah, ki jih domačijska logika dnevno proizvaja. Do tega, da ne gre za to, da eni zlorabljajo moč in da se drugi zoper te zlorabe borijo. Ampak za to, da se drugi borijo zoper prve samo zato, da bi lahko sami zlorabljali moč. In jo takoj, ko nastopi priložnost, tudi res začnejo zlorabljati. In do tega, da človek na vsakem koraku gleda tipično slovensko logiko, da gre za preživetje domačije. Za preživetje gre.

Drugi razlogi in logike so samo priročno maskiranje tega dejstva. Pri slovenski domačijski logiki ne gre za moralne standarde. Ampak za individualno preživetje. Za doseganje tega cilja so v uporabi vsa sredstva. Ne samo pri politični eliti. Ampak povsod.

Še bi lahko naštevala, do česa vsega lahko človek na otoku vzpostavi distanco. Pravzaprav se distanca vzpostavi sama. Preprosto: tu Slovenija ne obstaja. Pa tudi ne vlada. Predsednik vlade ne obstaja. Predsednik republike ne obstaja. In nihče drug, ki poskuša državljane z blefiranjem prepričati, da je vse v najlepšem redu, ne obstaja. Da se ni treba sekirati. Čeprav se okoli nas dogajajo resne in dolgoročno pomembne reči.

Marksim Gaspari: Stelja (1934)

Življenje na otoku se zdi preprosto. Vsaj za nas, ki nismo njegov del, je preprosto. Socialni odnosi nas ne opredeljujejo. Po kosilu lahko celo zaspimo. Pravzaprav lahko zaspimo kadarkoli. Kar je prav tako del zdravilne kure, ki jo potrebuje vsak, ki mora Slovenijo doživljati dnevno kot njen državljan. Človek si lahko od vsakodnevnih slovenskih dražljajev končno opomore.

Zase že moram reči: to je zdravilno. Da lahko za nekaj tednov prekinem vse stike s svojo domovino in se obnašam, kot da je ni. Ker tu je ni. Tu je otok. Ne sicer tisti, o katerem piše Partljič v svoji knjigi Ljudje z otoka. Ki sem jo dobila kot darilo za branje med počitnicami, ko bom na svojem otoku. Ki je sicer drugačen od Partljičevega Otoka. A hkrati v številnih logikah isti.

Evo, zdaj sem med pisanjem zaspala. Kar se mi v Sloveniji nikakor ne sme zgoditi. Tu se mi lahko. No, pravzaprav se mi tudi tu ne bi smelo …

A naj se vrnem k temi.

To bivanje "nekje vmes" - da nisi niti del svoje domovine in družbe, pa tudi ne del države in družbe, kjer je otok - omogoči vzpostavitev zunanje perspektive. In ko s te perspektive gledam Slovenijo, se mi že leta zdi, da je v Sloveniji pravzaprav vse tako, kot mora biti.

S tem nočem reči, da je tako, kot je, dobro. Ali kot bi bilo za nas, državljane, najboljše. Ta "vse je, kot mora biti" se ne nanaša na moralne in vrednostne sodbe. Ampak na sodbo oddaljenega raziskovalca, nekakšnega nevpletenega tujca, ki zaradi čustvene distance lahko bolje presodi, kateri so resnični procesi, ki potekajo. Katere družbene, zgodovinske, kulturne in druge zakonitosti so na delu. In zakaj svari potekajo tako, kot potekajo.

Trditev, da je v Sloveniji vse tako, kot mora biti, se nanaša na ta oddaljeni pogled na zgodovinske, družbene, kulturne in druge zakonitosti. Ne na to, da se strinjam s tem, kar se dogaja. Ker se ne.

Je pa seveda tudi jasno, da sta moje nezadovoljstvo s stanjem v slovenski družbi in vztrajanje, da bi moralo priti do sprememb, ki bi omogočile transformacijo domačijske socialne logike v vsebinsko manj avtodestruktivno socialnost, samo želja. Ki bi lahko bila projekt. Če bi ta projekt imel nosilca. Pa ga nima. Vsaj ne stalnega.

Arhiv Večera

Začasni nosilci - tudi če so na kratek rok učinkoviti in katarzični, kot smo videli na referendumu o vodi - ne pomagajo veliko. Ali natančneje rečeno, ne spremenijo logike delovanja domačijske socialnosti. Kljub katarzičnim momentom ta poteka nemoteno naprej. Brez sprememb.

In to je problem. Za družbeno spremembo je potreben razlog. Ne toliko subjektivni, temveč bolj objektivni. Pomemben objektivni razlog pa je razpoka, nekompatibilnost med logiko družbe in logiko, po kateri delujejo njeni člani. Če do te razpoke pride, je uskladitev nujna. Toda te razpoke v Sloveniji ni. Ne glede na vse, kar imamo povedati zoper janšizem. In ne glede na vse, kar je pokazal referendum o vodah. Kajti kratkotrajne nekompatibilnosti ne spremenijo ničesar. Tisto, kar lahko spremeni vse, so sistemske nekompatibilnosti.

Teh pa v Sloveniji ni videti. In jih tudi ni na obzorju. Stanje je na splošno takšno kot pri koroni. Vlada s svojim delovanjem dejansko proizvaja delovanje ljudi. Ljudje pa s svojim delovanjem omogočajo in podpirajo delovanje vlade. Čeprav se tako vladi kot ljudem - gledano z njihove perspektive - zdi ravno obratno.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta