Ne spreglejte!
Rubrika Kontra je tokrat posvečena vroči temi vpisa v srednje šole. Je tudi vaš devetošolec zbral premalo točk? Čeprav je imel soliden, morda celo odličen uspeh? Se je moral vpisati na šolo izven kraja bivanja? Ali celo izvisel? Urednik rubrike Marko Crnkovič je prispeval prvoosebno poročilo frustriranega starša s prve frontne vpisne linije in povabil k sodelovanju strokovnjake z različnih področij kot dolgoletnega ravnatelja II. gimnazije Maribor Ivana Lorenčiča (včeraj), socialno antropologinjo Vesno V. Godina (danes) in psihologa Kristijana Muska Lešnika (jutri).
Redukcija na točke je zgrešena. Nihče ni samo to, kar je njegov učinek. Človek je mnogo več. In če tega ne upoštevamo, gredo talenti, nagnjenja in motivacije v nič.
Spet je čas, ko se osnovnošolci vpisujejo v srednje šole. In spet, kot že leta in leta, gledamo iste nesmisle. Poslušamo iste umotvore. Med katerimi so najbolj zanimivi tisti, ki trdijo, da bi morali šolski sistem v celoti prilagoditi gospodarstvu. Ki bi moralo povedati, kakšne kadre potrebuje. Nato pa bi morali šole organizirati skladno s potrebami gospodarstva. To bi bil uspešen in delujoč srednješolski sistem. Če verjamete.{infobox-quote_full}166884{/infobox-quote_full}
Druga skupina nesmislov, povezanih z vpisom osnovnošolcev v srednje šole, pa zadeva neko drugo, tudi že desetletja staro dejstvo: preveč osnovnošolcev hoče na gimnazijo. Preveč glede na razpisana mesta. Modreci, ki reklamirajo omenjeni model, ki spominja na usmerjeno izobraževanje, govorijo, da je treba mladim dopovedati, da gospodarstvo potrebuje varilce, natakarje, kuharje. In tako dalje. Ne pa družboslovcev. In humanistov. In da je treba končno nekaj narediti, da bi osnovnošolce spravili tja, kjer jih potrebuje gospodarstvo.
Ta logika ni nesprejemljiva samo zato, ker mlade brutalno reducira na kadrovsko surovino za gospodarstvo, temveč še iz nekega drugega razloga. Nihče se namreč ne vpraša, zakaj predlagano izobraževanje za delo ne deluje. Zakaj hoče na gimnazijo vsako leto več osnovnošolcev, kot je razpisanih mest. Zakaj se nekateri osnovnošolci vpisujejo na gimnazije v drugih krajih. Saj v njihovih krajih ni več prostih mest.
To se je dogajalo že leta 2001, ko je moja hčerka končala osnovno šolo. Torej pred 20 leti. In se dogaja še danes.
V tem času bi vendarle moralo postati jasno, da problema ni mogoče rešiti z reklamiranjem poklicev, ki jih gospodarstvo potrebuje. Rešiti ga je mogoče samo tako, da se spopademo z njegovim vzrokom. Ki pa ni neinformiranost osnovnošolcev, katere poklice gospodarstvo potrebuje.
Razlogi so drugje. In so številni. Prvi je dejstvo, da imamo vsako leto bolj opraviti z generacijami, ki ostajajo doma pri starših. Ti jim zagotavljajo stanovanje, pogosto tudi življenjski stil, ki ga želijo. Vemo, da se mladi pogosto ne želijo osamosvojiti prav zato, ker bi morali spremeniti svoj življenjski stil. Vrsta poklicev, ki jih gospodarstvo potrebuje, je vezanih na nizek, torej neželen življenjski standard in stil. Mladi danes ne želijo delati ure in ure v težkih pogojih, dobivati za to minimalno plačo in životariti na robu revščine. Če bi gospodarstvo res želelo mlade v poklicih, ki jih potrebuje, bi ti poklici morali zagotavljati življenjski standard in stil zgornjega srednjega sloja. In ker ga ne zagotavljajo, se osnovnošolci za te poklice pač ne odločajo.
Poleg življenjskega standarda in stila je tu še družbeni ugled. V kulturi narcizma, kjer je družbeni ugled ena ključnih vrednot, je nesmiselno pričakovati, da se bodo mladi odločali za poklice, ki tega ugleda ne prinašajo.
Pri vpisu v srednje šole obstaja še en ključni problem, ki bi ga morali odpraviti. Gre za splošno logiko delovanja slovenskega šolskega sistema. To logiko je mogoče povzeti z eno besedo, ki se ji reče … točkomanija. V slovenski šoli je uspeh otroka izenačen s številom točk, ki jih zbere. Od tega je odvisen tudi vpis na srednje šole in univerze. Ob tem pa ignoriramo dejstvo, da zbrane točke ne odražajo realnega znanja. Da imajo tisti, ki so zbrali veliko točk, pogosto zelo malo znanja. In da imajo lahko več znanja tisti z manj točkami.
Toda ker znanje nikogar ne zanima, osnovnošolce vpisujemo v srednje šole po točkah. V gimnazije se torej lahko vpišejo samo tisti, ki imajo največ točk. Če ti zmanjka ena točka, odletiš. Ni vpisa. In potem mora mladostnik pač na neko drugo šolo. Ki ga sploh ne zanima. Ki pa sprejema osnovnošolce s takšno količino točk, kot jih konkretni mladostnik ima. Kar je nonsens.
Že desetletja trdim, da je sistem, ki otroke reducira na seštevek točk, v osnovi zgrešen. Noben človek ni samo to, kar je njegov učinek. Človek je mnogo več. In če se ta mnogo več pri vpisu na srednjo šolo ne upošteva, gre v nič. V nič gredo talenti, v nič gredo nagnjenja in motivacije. Torej dejavniki, ki so za uspeh pri šolanju in v poklicu bistveno pomembnejši kot točke.
To ve vsak, ki že dolgo dela v izobraževalnem sistemu. Vsak od nas je že delal z mladimi, ki so blesteli po številu točk. Vendar so imeli malo znanja. Ter nič interesa in motivacije za učenje. In vsak, ki se ukvarja s šolanjem mladih, tudi ve, da sta motivacija in interes za uspeh bistveno pomembnejša kot točke. Točke ne garantiranjo ničesar. Motivacija in interes pa skoraj vse.
Zakaj imamo v naši državi tak šolski sistem in tak sistem vpisa na srednje šole, ki ignorira ključne dejavnike za uspeh mladih v šolanju? Zakaj imamo sistem, ki napihuje pomen dejavnika, ki je relativno nepomemben? Pa ne, da zato, ker iz ljudi nočemo potegniti najboljšega, kar zmorejo? Ali morda zato, ker so nezainteresirani mladi lažje vodljivi kot tisti, ki vedo, kaj hočejo?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
