Ko je Donald Trump leta 2019 prvič razglasil, da bi morale Združene države Amerike kupiti Grenlandijo, je danska premierka Mette Frederiksen to idejo upravičeno zavrnila kot absurdno. Grenlandija ni naprodaj, je opozorila. Medtem ko Danska vodi zunanjo in varnostno politiko Grenlandije, ta sama skrbi za svoje notranje zadeve. Toda zdaj, ko se vrača v Belo hišo, Trump verjame, da je "absolutna nujnost, da ZDA dobijo lastništvo in nadzor nad tem ogromnim arktičnim ozemljem". Še bolj šokantno je, da ne izključuje uporabe vojaške sile za dosego tega cilja, čeprav še vedno daje prednost grožnjam z uvedbo visokih carin.
Ne glede na to, kako osupljive so takšne izjave, niso smešne. Grenlandija je pomembno in občutljivo diplomatsko vprašanje, zato ga je treba obravnavati previdno in s sočutjem, da bi se izognili veliko večji krizi. Ta ne bi bila nikomur v interesu. V tem primeru je pomembna zgodovina. Grenlandija je bila do leta 1953 danska kolonija, nato je postala danska provinca. Leta 1979 je ta ogromen otok, pravzaprav največji na svetu, dobil lokalno vlado. Leta 2009 sta Grenlandija in Kraljevina Danska dosegli dogovor o obsežni avtonomiji, v okviru katerega je nekaj politik – predvsem varnostna in obrambna – ostalo pod nadzorom vlade v Kopenhagnu.
Večina grenlandskih političnih strank si prizadeva za neodvisnost otoka in po dogovoru iz leta 2009 imajo pravico organizirati referendum o tem vprašanju. Toda večina Grenlandcev se zaveda, da je za ta korak še prezgodaj. Najprej morajo zgraditi ustrezne zmogljivosti, da bodo lahko delovali kot neodvisna država. Glede na zadnje Trumpove intervencije lahko domnevamo, da bo vprašanje neodvisnosti prevladovalo na naslednjih volitvah na Grenlandiji, ki jih bodo izvedli najkasneje 6. aprila. Vendar je malo verjetno, da bi bilo veliko podpore za menjavo mehke danske vladavine za grabežljive roke Trumpa in njegove koalicije MAGA. Grenlandci so v dobrem in slabem predani nordijskemu modelu blaginje in se mu ne bodo hoteli odpovedati ali ga zamenjati za ameriški model.
Čeprav Grenlandija ni del Evropske unije, so Grenlandci njeni prebivalci, ker so državljani Danske. Več kot polovico javnega proračuna Grenlandije pokriva danska vlada, kar 90 odstotkov njenega izvoza (predvsem kozic) pa gre na trg EU, do katerega ima privilegiran dostop. Ker imata tudi Rusija in Kitajska ozemeljske in gospodarske ambicije na Arktiki, so vojaške grožnje Grenlandiji minimalne. Najbližja ruska postojanka je 2000 (zamrznjenih) kilometrov stran in zdi se, da sta dve kitajski ladji, opremljeni za raziskovanje Arktike, trenutno dejavni predvsem v vodah okoli Antarktike.
Poleg tega imajo ZDA v skladu s sporazumom iz leta 1951 (in poznejšimi) že pravico do postavitve vojaških baz na Grenlandiji. Na skrajnem severu otoka so imele na začetku hladne vojne ogromno letalsko bazo Thule, v kateri je bilo kljub javnemu zanikanju tudi jedrsko orožje. Zdaj je tam Vesoljska baza Pituffik, ki jo uporabljajo za zgodnje opozarjanje in opazovanje vesolja. Toda dokler se ameriška vojska posvetuje z danskimi in grenlandskimi oblastmi, lahko na otoku počne bolj ali manj vse. Danska z ladjami patruljira okoli Grenlandije, kmalu bo to počela z nadzornimi brezpilotnimi letali; toda glavna namena njene omejene vojaške prisotnosti sta iskanje in reševanje.
Seveda se nikoli ni enostavno spopasti z dediščino kolonializma. Približno 88 odstotkov Grenlandcev je Inuitov in tudi današnje odnose med Grenlandijo in Dansko bremenijo zapletena vprašanja iz preteklosti. Toda ZDA, ki so znane po slabem ravnanju z lastnim avtohtonim prebivalstvom, nimajo pravice drugim pridigati o podobnih vprašanjih.
Res je, na Grenlandiji so velike zaloge redkih mineralov, ki so nujni za proizvodnjo številnih visokotehnoloških izdelkov. Toda glede na nove politične negotovosti, pomanjkanje delovne sile in krhko naravno okolje je naložbeno ozračje za črpanje teh virov daleč od idealnega. Grenlandija in preostali del Arktike se dejansko segrevata vsaj dvakrat hitreje kot drugi deli planeta, kar pomeni gospodarsko, socialno in politično krhkost. To je razlog več, da se pot Grenlandije k večji avtonomiji – in morda sčasoma neodvisnosti – upravlja počasi in previdno, nikakor ne na bombastičen način in z ustrahovanjem.
Trumpov nespodobni predlog ni le absurden, ampak tudi nevaren. Sproščeni odnosi, ki se razvijajo med Grenlandijo in Dansko, so očitno najboljša možnost za otok.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
