(POGLED) Kolumna najbližjega soseda: Pekrski pujski. Celotna zgodba je sila bizarna, v stilu človeka, ki jo pelje

Po štirih letih življenja v družinski hiši, neto površine ima nekaj čez 150 kvadratnih metrov, parcelo veliko 510 kvadratnih metrov in je še vedno brez nadstreška za avtomobila, smo pred časom izvedeli, da smo del elitne mariborske soseske. Kaj je tukaj tako elitnega, ne vem, čeprav moram reči, da se počutimo na Studencih odlično. Ampak tako pravijo mediji in tako pravi predvsem Aleksandar Jovanović. Ali mu je mogoče verjeti, boste morali presoditi sami. Da ne pozabim omeniti, da se zadnjih 50 metrov do hiše pripeljemo po makadamski cesti.

Celotna zgodba je sila bizarna, očitno v stilu človeka, ki jo pelje. In cilj je samo eden. Danes kmetijsko zemljišče, kjer se, odkar smo kot sosedje tam zaživeli, ni dogajalo nič kmetijskega in ga je zato tudi smiselno spremeniti v gradbeno. Potencialna sprememba namembnosti bi skrbniku 81-letne ženice prinesla milijone. Tukaj je začetek in konec zgodbe. Potencialni zaslužkar je, razočaran nad županom in državo, naredil resničnostni šov in misli, da se s svojimi domislicami, kot je poimenovanje z nekaj deskami zabitih hišk v "glampig", norčuje iz vseh nas. In da tako strašno pritiska, da bo padla vsaka oblast. Kot je s funkcije direktorja Mariborske tržnice padel on.

V osnovi veljam za precej liberalnega, sprejemam "normalno" drugačnost, cenim tudi iznajdljivost. Vesel sem vsake uspešne podjetniške zgodbe. A v dneh, ko beremo o prodaji podjetja Pipistrel in lahko pokamo od ponosa, hkrati pa med novicami v vseh medijih poslušamo Jovanovićeva flancanja, postanem žalosten. Nihče se ni vprašal, kje je uboga gospa dobila zagonski denar, da je pričela posel, ki zaradi ekonomije obsega ne more biti finančno učinkovit. Vsi govorijo le o oblasti in gradbenem lobiju. Moj prijatelj, leta uspešen v podjetništvu, sodi skupaj s partnerjema med največje mariborske gradbene investitorje. In ker zaslužek od prodanih stanovanj plasirajo v nakupe zemljišč, smo lahko v zadnjem obdobju zasledili javne objave o cenah nakupov teh od občinskega Nigrada ali DUTB. Zneski so segli v milijone. Ne razumem logike "gradbenega lobija", da kupuje zemljišča po takšnih zneskih, če bi lahko enostavno kupil kmetijsko zemljišče za nekaj evrov po kvadratnem metru in dosegel spremembo namembnosti.

Potem imamo aktualno lokalno oblast, ki, kolikor mi je znano, v svojem dosedanjem mandatu za zdaj ni naredila nobene spremembe občinskega prostorskega načrta (OPN). Ali so sedaj torej krivi gradbeni baroni in oblast, ve očitno samo "skrbnik" gospe in veliki borec za malega človeka. A hkrati se norčuje prav iz teh ljudi in predvsem pravih kmetovalcev. A če pogledamo po družbenih omrežjih, so komentatorji plebiscitarno enotni, da je gospa naredila prav. In da se je s tem zoperstavila oblastnikom in elitnim sosedom. Sosedje s spremembo namembnosti nimamo nič, prav tako se ne povezujemo v iniciative ali protestiramo pred občino v želji, da bi vplivali na odločitev, kakšna bo usoda sosednje njive. Facebook podporniki izsiljevalskega projekta ne poznajo ozadja ali pač kljubujejo vsemu, kar je povezano z odločanjem in gospodarsko močjo. Drugače si ne morem razlagati njihovih zapisov, ko podpirajo takšno početje. V zadnjih nekaj mesecih, odkar je zaživela zgodba s temi veselimi, razigranimi pujski izpod Pekrske gorce, sem dobil desetine sporočil in vprašanj, kaj bom naredil. Smo namreč najbližji sosedje, od bazenčka za čofotanje oddaljeni manj kot deset metrov, ograja je še vsaj pol bližje. Nič, ker nas to ne moti. Tako kot nas ni motil velik kup gnoja, ki nas je pričakal, ko smo se lani poleti vrnili z dopusta na Hrvaškem. In kot nas ne bodo motili sosedje, če bo zemljišče kdaj tudi zazidljivo.

V soboto - na dan težko pričakovanega prihoda teh slavnih prašičev - sem se z obema otrokoma že pred sedmo uro zjutraj odpravljal v Ljubljano na nogometni turnir, kjer je mlajši sin zastopal barve našega ponosa mesta NK Maribor, starejši pa je dan preživel z ljubljanskimi prijatelji v parku Tivoli. Trenutek, ko so iz prikolic izpustili prašiče, je bil zabaven za celotno družino, saj smo bili v preteklosti že v hlevih in na kmetijah. Prav tako sem prepričan, da ne bodo motili niti enega oskrbovanca Doma pod gorco, kjer se direktor trudi, da bi tamkajšnjim ljudem omogočil čim lepšo jesen življenja s številnimi družabnimi dogodki na prostem. In dom je v občinski lasti. V očeh novodobnega kmetovalca Jovanovića bodo ljudje množično zapuščali dom, občina pa bo prisiljena nekaj ukreniti. Beri podeliti stavbno zemljišče.

Si predstavljate Jovanovića čez dve leti v vlogi lastnika podjetja, ki bo izbran za podjetniško gazelo? Z nekaj sto metri ograje, električnim pastirjem, nekaj zbitimi deskami in petdesetimi prašiči se bo selil po Sloveniji. Predlagam mu, da začne tam, kjer so stavbna zemljišča najbolj draga: v osrednji Sloveniji, na Bledu, na Obali ali v Gorških brdih. Nemalo kje so cene gradbenih parcel tudi do 400 evrov na kvadratni meter, medtem ko kmetijske dosegajo nekaj evrov. In četudi si bo dobiček delil na pol z lastnikom zemlje, bo finančno gledano zagotovo to zgodba o uspehu. Namreč povsod po Sloveniji se stavbna zemljišča nekje končajo in se pričnejo kmetijska. Razumevajoči ljudje pa po navadi takšne poskuse enostavno preziramo, pristojne institucije pa morajo opraviti svoje. Delati se norca iz ljudi in nič krivih živali pač danes ne bi smelo imeti mesta v družbi.