"Kultura je ena od dejavnosti, s katerimi se mesta postavljajo na zemljevid, postajajo kreativna mesta. Prizadeval si bom za to, da bo kulturno politiko snoval in vodil pristojni urad, oblikovali pa vsi vi, zainteresirani akterji."
Saša Arsenovič, županski kandidat, konec novembra 2018
Konec leta 2018, tik pred drugim krogom županskih volitev, nas je nekaj kulturniških aktivistov pod sloganom Ne pozabi, Maribor v spomin na mariborske vstaje leta 2012 izpeljalo samonikli tihi protest s prižigom sveč na Trgu svobode. Po eni strani smo izrazili razočaranje nad someščani zaradi uvrstitve "šerifa" v drugi krog, po drugi strani pa začetno (za)upanje v novi, še neznani obraz na županskem parketu. Najbrž smo, v pregovorni mariborski maniri, bili preveč naivni, toda ljudem je baje treba dati priložnost, celo večkrat, dokler je ne zapravijo (večkrat). Že v prvem letu županovega mandata so se pojavili opozorilni znaki, iz civilne družbe in javnosti so sledili številni rumeni kartoni, nato rdeči, nato pozivi k odstopu, vendar se tudi po petih letih oklepa funkcije v arogantnem prepričanju, da "delajo izjemno dobro", kar okrepi z izjavo, da dela "od sedmih do sedmih, sobote in nedelje". Nekaj je resno narobe z organizacijo prioritet dela in kadrovskim menedžmentom. Mar ne bi morali stremeti k "8 ur dela, 8 ur kulture, 8 ur počitka"? Ne boste mi menda povedali, da za razvoj Maribora skrbijo le Joker in njegova ekipa pridnih mravljic, če se pikro obregnem ob letošnjo občinsko skupinsko pustno masko.
K širokemu spektru doživljanj, žalosti, jezi, obupu, ogorčenju zaradi občinske redukcije sredstev družbeno pomembnemu sektorju dodajam še lasten gnus in stud nad mestnimi odločevalci, ki si zaradi lastnih napak pri vodenju mesta drznejo rezati najšibkejše, najbolj delikatno in vitalno mestno živo tkivo in mu na najbolj brutalen klavniški način puščati kri za polnjenje proračunskih lukenj.
Mestna struktura z avtokratskim županstvom je mesto v rekordno kratkem času spremenila v servisni aparat tržnega ekonomskega sistema. Ob tem je zanemarila socialno-čustveni vidik v vseh njegovih razsežnostih – od sobivanja, vključevanja, sodelovanja, solidarnosti in empatije do neizpolnjene osnovne naloge omogočanja dostojnega življenja za vse meščane in meščanke. Takšno županstvo ni vredno ne svojih maloštevilnih volivcev ne vseh ostalih Mariborčanov in Mariborčank, katerim služijo.
"Moja vizija kulturnega turizma kombinira najboljše od tega, kar imamo, od SNG-ja in Carmine Slovenice prek Kible in Lutkovnega gledališča do Festivala Lent, s sistematičnimi projektnimi in programskimi vlaganji v mlade, drzne ustvarjalce. Glede kulturnega turizma sem kritičen do zapuščine Evropske prestolnice kulture: nič tako usodnega ni ostalo za njo, da bi še danes generiralo obisk kulturnih turistov. Nameravamo odpreti urad, agencijo, ki bo služila vsem kot pomoč pri črpanju evropskega denarja, en oddelek pa bo skrbel za marketing celotnega mesta, kjer ima pomembno vlogo tudi kultura."
Saša Arsenovič, županski kandidat, konec novembra 2018
Ponovimo mestotvorno gradivo iz vrtca, za tiste bolj počasne. Mesto niso samo urejena pročelja in mostovi (mesto ni Potemkinova vas), ampak predvsem njegovi prebivalke in prebivalci, ljudje z različnimi potrebami in problemi - o katerih se mora pozanimati oblast, ne pa ravnateljsko samozadostno čakati, da bo nekdo potrkal na vrata: "Dober dan, gospod župan, imamo problem." (Kakor da tega nismo storili!), med njimi tudi tisti "neopolnomočeni". Množica mestnih družbenih dejavnosti, ki so ključni gradnik mestnega razvoja, med ostalimi tudi obupana kultura-mladina-šport-sociala pomenijo mestno živo in izredno proaktivno mehko jedro, vezno tkivo v obliki delikatnega, kompleksnega ekosistema. Zato zahteva ne samo izredno senzibilno obravnavo, temveč predvsem trajno varnost in stabilnost izvoljenih predstavnikov. Seveda neizogibno podkrepljeno s strokovnim znanjem in iskreno (ne samo piarovsko) politično voljo in odločnostjo.
"Izkušnje mnogih evropskih mest nas učijo, da je živahno ustvarjanje domače scene tisto, kar pritegne ne le številne koprodukcije in gostovanja, ampak tudi obisk kulturnih turistov. Ne gremo se torej kulture zato, da bi nas drugi hodili gledat – ampak drugi pridejo zato, ker imamo dobro kulturo."
Saša Arsenovič, županski kandidat, konec novembra 2018
Kultura je, med ostalimi dejavnostmi, odločilnega pomena za trdnost družbene povezanosti mesta in za njegov socialni kapital, ob upoštevanju solidarnosti kot ene najpomembnejših družbenih vrednot, še posebno v času po epidemiji, ki naj bi bil namenjen okrevanju sektorja in ponovni izgradnji mišic. Pravzaprav je presenetljivo, da je nevladni sektor ob svojem že privzetem negotovem in nestabilnem delovanju sploh zmogel toliko moči za javni krik ob rezih. Lokalna mestna politika je ponovno spregledala opozorila, ni prepoznala zgodnjih znakov in pravočasno ustrezno ukrepala po načelih sodelovalne, strpne in vključujoče kulture dialoga, s komunikacijskimi spretnostmi empatije, ki so ključne kompetence 21. stoletja. Brez resnične in enakopravne udeležbe civilne družbe je participativna vaja na nivoju občinskih političnih odločevalcev uporabljena le in zgolj za legitimizacijo enostranskih odločevalskih procesov, s ključno posledico - izgubo kredibilnosti.
"V snovanju našega programa za področje kulture smo 'odkljukali' mnoge slepe pege. Glede na kompetentno izvoljeno ekipo v mestnem svetu vem, da jih bomo lahko tudi uresničili."
Saša Arsenovič, županski kandidat, konec novembra 2018
Ker je (za)upanje meščanov in meščank že zdavnaj pošlo, dvomim, da bi, poleg neprepričljivih pojasnil, zalegla opravičila vsem z rezi prizadetim meščanom in meščankam, zato ponovno apeliram k odstopu delovnega župana, skupaj z njegovimi pridnimi sodelavkami vred.
Pazimo nase in druge, bodimo pa najbolj pozorni na tiste nevidne člane skupnosti, ki so še na slabšem kot mi sami
Moj zaključek in sporočilo nevladniškim aktivistom ni "vztrajajte in se (iz)borite", ker iz lastne perspektive vem, da vsi ne (z)moremo (več). Lahko samo apeliram na meščane in meščanke z mestnimi funkcijami in pristojnostmi (občinske odločevalce, odbore, delovne skupine, strokovne komisije in druga posvetovalna telesa) in tudi tiste brez funkcij. Pozivam, da se, kot vedno v kriznih situacijah, še bolj pozorno ozrete okoli sebe in po najboljših močeh in zmožnostih pomagate tistim nevidnim, neslišnim in neimenovanim, ki brez varnostnih pasov ali rešilnih bilk tonejo vse globlje. V aktualnem času, ko je mestna politična "skupnost", ki nikoli ni bila vzor demokracije, ne samo odpovedala na celi črti, ampak še naprej vztrajno uničuje nežno mestno tkivo, bosta civilna družba in odnos "človek človeku" - ponovno rešila in zakrpala uničeno. Zahteve (strokovne) javnosti so znane, jasne, glasne in artikulirane, dodajam pa poziv k prevzemanju mestne, skupnostne in predvsem človeške, senzibilne soodgovornosti do someščanov in someščank.
Pazimo nase in druge, bodimo pa najbolj pozorni na tiste nevidne člane skupnosti, ki so še na slabšem kot mi sami. Kajti utapljajoči hlastajo po zraku in ne dosežejo čolna, kaj šele, da bi bili na njem. Koliko trupel nam bo na prenovljeno nabrežje Lenta naplavila Drava?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
