/ PETEK, 2. SEPTEMBER
Peti festivalski dan se prične s tremi urami spanca, poljubčki deklicama pred odhodom v šolo in zahvalami za njuno potrpljenje in jutranjo samostojnost, ker še devet dni ne bom mogla biti mama, kot jo poznata. Tista, ki zvečer pred spanjem čveka z njima. Valentina pravi, da govorim veliko preveč (ampak me vseeno pozorno posluša). Elena pravi, naj kar govorim, ker so moje zgodbe tako zelo zanimive. Čudoviti sta, kot vsi otroci njunih let, radovedni, srčni in zvedavi. Z veliko vprašanj. Ponosna sem nanju. Kaj šele bo! Mogoče pa bo zame služba v Ljubljani, kajti po dveh močnih kavah dokončam in oddam pisni praktični preizkus, na katerega nisem ponosna. Sovražim izgovor "ni bilo časa", kajti "časa je vedno dovolj, le vzeti si ga moraš", kot mi je pred tremi leti v festivalskem podkastu rekel Bratko pred nastopom z Ivo v Poštni ulici. Nocoj nastopata v Vetrinjcu kot čisto pravi rock duet in ambasadorja festivalske ideje. Imata svoj pravi koncert in svoj plakat s fenomenalno karikaturo Jerneja Žumra. Nežno bo, mirno in brez kriznih telefonskih klicev. Pri enem izmed izkušenih mentorjev v moji karieri kulturne producentke sem se učila, kako organizirati festival brez enega edinega telefonskega klica in z minimalno virtualno komunikacijo. Redko uspe, napredujemo pa, iz leta v leto.
/ SOBOTA, 3. SEPTEMBER
Pravijo, da sam sebi moraš biti najboljši prijatelj in si odpuščati napake. Kajti konec dneva (ali življenja) vedno ostaneš sam s sabo in svojo vestjo. Razmišljam, da bi se morala bolj potruditi za tisto službo v pravi kulturni metropoli. Ni najbolj enostavno po skoraj 20 letih praktičnih delovnih izkušenj zapustiti poklicno področje in se lotiti prekvalifikacije. Sem delala zaman? V založništvu, knjižnem in glasbenem, v festivalski in medijski produkciji, v organizaciji dogodkov, komunikaciji z mediji in javnostjo, razvoju občinstev in pridobivanju javnih sredstev za kulturo, mladino in medije? Delavka v kulturi brez formalne izobrazbe, brez naziva, s 15-stranskim življenjepisom in desetinami alinej referenc? Nekje se mi je zalomilo na poklicni poti, ampak menda ženske itak razmišljamo preveč, kot se pogovarjava z Ivo.
Danes v Vetrinjc prihajajo Dunraven, glasen bend iz anarhističnega kluba Metulj (Bistrica ob Sotli), z divjo bobnarko Gajo Pekošak. Drobna, a zverinska. Ne vidiš je, jo pa odlično slišiš. Progresivni, brezkompromisni rock grunge. Priporočam Pearl Jam generaciji iz devetdesetih.
Kolesar Marko nosi nasmešek, ker z nami v Vetrinjcu ni težav. Lahko bi se več smehljal, ker vedno vidim žalost v njegovih očeh. Zaradi številnih izgubljenih mestnih priložnosti? Zaradi frustracij, ker mesto ni po meri meščanov? Zaradi ljudi, ki mu pijejo kri in živce? Ma upam, da ne postane zagrenjen starec in da mu twitter vsaj malo pomaga kot izpušni ventil. Če se počuti bolje, ko mi daje navodila, ki jih ne potrebujem, in če mu s kimanjem lahko prihranim kak direktorsko-ravnateljski siv las pri upravljanju občinske kulturne infrastrukture, toliko bolje. Mar ne?
/ NEDELJA, 4. SEPTEMBER
Vid je včeraj, po opravljenem popoldanskem festivalskem sprehodu, prišel mimo Vetrinjca. Ravno na tonsko vajo z Dunraven. Zamašil si je ušesa in zakričal: "AAA!" Rokerski šmrkavec, kot je, ne mara grungea. Bojda je bil prestar, ko se je žanr rojeval. Škoda. Je pa imel prav, kajti kljub vsem pravočasno in uradno pridobljenim dovoljenjem za uporabo zvočnih naprav določene jakosti do določene ure na določeni odprti kvadraturi javne kulturne infrastrukture v središču mesta, ki je namenjena izvedbi dogodkov - so Gajini bobni bili preglasni. Zavoljo dobrih odnosov s sosednjo picerijo smo jih morali omiliti. Ironija? Na ravno tistem festivalu, ki ponuja odre (glasnim) ženskam, v neizogibnem sodelovanju z moškimi. Hm. Mogoče bi morali v Vetrinjcu rajši delati glasbene dogodke popularnejših žanrov urbane kulture, od 23. ure do 6. ure zjutraj? "Ne znam. Nisam pametna," pravi eden izmed grafitov v mestu Mostar, ki ravno te dni gosti svoj tradicionalni mestni Street Art Festival. Naslednje leto bom v tem času z njimi. Vabijo me v produkcijsko ekipo, ker si želijo mojih izkušenj. Jaz pa njihovih, zato se veselim zopet obiskati trmasto mesto na turkizni Neretvi. Danes zvečer v našem festivalskem programu predstavljamo jazz swing dekleta (s fantom) - Scats v Kaveniji.
/ PONEDELJEK, 5. SEPTEMBER
Kavenija (nekoč Avenija) na Kardeljevi cesti je umetniška kavarna na desnem bregu Drave. Če se z nostalgijo spominjate Salona uporabnih umetnosti, preverite, ali vam ustreza kot nadomestek. Apeliram, da jo organizatorji, ki z dogodki rinejo v prenasičen center (in terminsko zelo zasedeno javno kulturno infrastrukturo), sčasoma prepoznajo kot ustrezno lokacijo za kulturno-umetniške dogodke, za kulturno oživitev desnega brega. Retro pridih, številna parkirna mesta, večji podest v notranjosti lokala, hitro in spretno osebje v strežbi ter neverjetno gostoljubna lastnica Tanja. Letos smo nadgradili festivalsko sodelovanje, v Kavenijo smo postavili razstavo umetniške platforme Artopolis, Meto Mežan in Tilna Pepevnika. Danes na kavenijski podest stisnemo petčlansko zasedbo Sthenge, razposajene rock mladenke in mladeniča, ki so že tresli večje odre, za notranjost lokala pa so pripravili nežnejši, akustični repertoar. Čeprav ... še vedno si želim energični levinji Čarni omogočiti glasnost na bobnih, kot si jo zasluži.
/ TOREK, 6. SEPTEMBER
Tudi če bi mi časovno ustrezalo, se danes, kot prostovoljka v kulturi, ne bi udeležila dolgo pričakovane in veliko prepozne javne diskusije o novi mariborski kulturni strategiji. Čestitam pa ekipi Pekarne za pokončno držo in glasno opozarjanje na cenzuro. "Pekarne ne damo!" Z vami sem, pa čeprav v mislih in z moralno podporo.
Moja tonska mojstra za nastop vokalistk Neli Jerot in Ine Olup v Kaveniji sta danes Martin in Denis iz KUD Coda, alternativne glasbene šole, ki že nekaj let kot koproducent hodi z mano in festivalom z družbeno angažirano noto. Zamenjala sta Timotejevo ekipo tonskih mojstrov in tehnikov. To so tisti nevidni strici iz ozadja, ki jih pogosto pozabljamo in spregledamo, ko uživamo na koncertih. "Tonci znajo biti grozno nesramni in šovinistični," je povedala Kristina iz skupine Balans na festivalski okrogli mizi o "alt" (alternativnih) ženskah. "Ampak ne vaš Timotej." Vprašala sem Aljaža, večno nasmejanega Timijevega pomočnika, s katerim bi najraje vice pokala cel čas (moram pa ga pustiti delati), ali je šef sploh kdaj jezen. Imam izkušnje z jeznimi tonci, ki zaradi neobvladovanja lastne jeze publiki in nastopajočim pokvarijo koncert. "Ne. Je pa tečen." Nasmejimo se. Edino pravilno v festivalski produkciji. Smeh.
/ SREDA, 7. SEPTEMBER
Ko sem zatopljena v svoje misli, z glavo v petkovem in sobotnem festivalskem programu, ki ga zaradi napovedi slabega vremena iz parka Muzeja narodne osvoboditve prestavljamo v Kavenijo, me zdrzne festivalska fotografinja Lara. Vpraša, ali me lahko zmoti, in reče, da mi noče gušiti. O, moj bog, Lara, ne gušiš! Nikoli. Povej mi vse, kar vidiš skozi svoje mlade, žive, široko odprte in začudene oči, povej mi vse, kar te veseli ali muči v življenju, in želim si, da bi moja Valentina postala takšna kot ti. Odgovorna, disciplinirana, fokusirana in z odločno (odlično) željo po uspehu v poklicni karieri, kot si jo želi. Pa če bo novinarka ali fotografinja. Če ti lahko kakorkoli pomagam ali minimalno omogočim, da postaneš vse, kar si želiš postati (tudi astronavtka, če je treba) - povej. Prosim, povej. (Želela je neko malenkost, mimogrede. Nobenih življenjskih modrovanj.) Festivalski fotograf Jan jo mentorira in sem ga izrecno opozorila, naj ji ne pametuje. Nihče, še najmanj pa ženske, na mara pametovanj. Jan je neverjeten. Ob svojem delu fotografiranja festivala in drugih obveznostih zmore aktivno poslušati in se odzivati na moje (predolge) producentske izbruhe. Jaz pa, v zameno, ne razumem njegovih tehničnih fotografskih frustracij in lahko samo čukasto gledam in kimam. Hvala ti, Jan. Danes prisluhnemo kantavtorju Mateju Krajncu in njegovim prepesnitvam Boba Dylana. (Vidu bo še žal, da ni hotel priti.)
/ ČETRTEK, 8. SEPTEMBER
Čakajo me še trije festivalski dnevi. V trenutku, ko to berete, vas vabim na zadnji festivalski (sobotni) glasbeni večer v Kavenijo, s hišnimi bendi KUD Coda in navihanimi rockabilly navdušenci Joe & The Rhythm Boys s skuštrano Miss Stacey. Čagica za zaključek 13 festivalskih dni, ki skozi glasbo (kulturo in umetnost) praznujejo izjemno sodelovanje izjemnih ljudi, ne glede na spol.
Hvala moji neverjetni festivalski ekipi, ki se v svojem prostem času s festivalom ukvarja ob vseh svojih službenih in drugih obveznostih. Hvala vsem za vaš čas in pozornost, vsaki in vsakemu. Prizoriščem, nastopajočim, sofinancerjem (strokovni komisiji Mestne občine Maribor za področje glasbenih umetnosti in Narodnem domu - Vetrinjskem dvoru) ter najboljši publiki. Najbolj pa vsem vam, ki se brez dodatnih vprašanj, dvomov in z brezpogojnim zaupanjem aktivno odzivate na moje klice na pomoč v nepredvidenih produkcijskih krizah. In pomagate. Pa vam ne bi bilo treba, ker ni ne vaš festival ne vaš "problem". Se vidimo naslednje leto? Najbrž. Nekako postajamo tradicionalni. Iskreno, v tem trenutku - ne vem. Nisem pametna. Utrujena sem, nepomembna in čaka me gora (po)festivalske papirologije. Od Sazasa do poročil sofinancerjem in izplačil izvajalcem. Oh. Pa še neki dodatni prostovoljni projekti iz kulturne produkcije.
Srečno, kultura! Zahtevaj! Izbori se za svoje pravice! Glasno ropotaj!
(Ampak brez bobnov, da ne motiš sosedov.)
