(POGLED) Maske Marine Le Pen

Marine Le Pen je pred petimi leti, ko se je z Emmanuelom Macronom pomerila v televizijski debati pred drugim krogom francoskih predsedniških volitev, pogrnila na celi črti. Že na začetku je nastopila preveč agresivno, z gospodarstvom povezana vprašanja so bila zanjo očitno prezahtevna, nenehno je brskala po svojih zapiskih. Med oddajo, ki jo je spremljalo več kot 16 milijonov Francozov, je z vsako minuto izgubila 30 tisoč glasov ter v samo dveh urah in pol ostala brez podpore šestih odstotkov volivcev. Nekaj dni pozneje je na volitvah zmagal Macron, dobil je 66 odstotkov glasov, Le Penova pa 34.

Minulo sredo se je Le Penova vrnila, tokrat z veliko odločnejšim stališčem kot pred petimi leti, javnomnenjske raziskave so pokazale, da jo podpira 45 odstotkov volivcev, čeprav se zdi dinamika bolj v prid Macronu. Očitno se je iz svojih napak veliko naučila in je "dedemonizirala" svojo stranko. Iz nje je izključila svojega očeta Jean-Marie Le Pena, ker je zanikal holokavst, leta 2018 pa je stranko iz Nacionalne fronte (Front National) preimenovala v Nacionalni zbor (Rassemblement National). Novo ime stranke zveni bolj inkluzivno in namiguje na gibanje Le Rassemblement du peuple francais, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Charles de Gaulle.

Le Penova je nekoliko omehčala tudi svoj imidž. Na Instagramu je objavila fotografije, na katerih pozira s svojimi mačkami, posnela je celo selfije z najstniki in najstnicami, med katerimi so nekatere nosile naglavno ruto. Razgovorila se je o tem, kako težko je bilo odraščati v družini Le Pen ter o svojih ne preveč dobrih odnosih z očetom in nečakinjo Marion Marechal, ki v prvem krogu volitev podprla skrajno desnega kandidata Erica Zemmourja. Le Penova je spregovorila tudi o lastnih izkušnjah v vlogi mame samohranilke. V svojo korist ji je uspelo obrniti celo polomijo na predvolilni debati leta 2017, ko je dejala, da se tu in tam vsakomur zgodi kak spodrsljaj. Svojo ponovno kandidaturo je predstavila kot navdihujočo zgodbo, v kateri upanje prevlada nad brezupom.

Pri tem ji je precej pomagal Zemmour, saj je ob njegovi zlobnosti delovala veliko bolj zmerna in povezujoča, kar je pomemben del strategije njene kampanje, ki temelji na prikazovanju Macrona kot kandidata, ki je razdvojil Francijo. Prav tako je omilila nekatere svoje politike, med drugim je odstopila od svojega predloga za izvedbo referenduma o izstopu iz evroobmočja, zaradi katerega je leta 2017 izgubila kar nekaj starejših volivcev, ki so se zbali za svoje pokojnine. Popustila je tudi glede zahteve za ponovno uvedbo smrtne kazni, ki je zdaj ne podpira več.

Zaenkrat njena strategija deluje: danes samo še polovica francoskih prebivalcev meni, da je Le Penova nevarna za družbo. Mnoge mlade volivce je pritegnil njen predlog, da ljudje, mlajši od 30 let, ne bi plačevali davkov in da bi davek na dodano vrednost za plin in bencin znižali na 5,5 odstotka. Gre za izredno priljubljeni predlog, saj se Francija tako tako kot ves svet spopada s krizo visokih življenjskih stroškov, ki je deloma tudi posledica vojne v Ukrajini. Večina Francozov očitno ne verjame več, da bo uresničila svoje ostrejše predloge glede priseljevanja in celo tistega o prepovedi nošenja tančice. Še mladostniki v četrti Saint-Denis na severu Pariza, ki je eden od etnično najbolj pisanih krajev v državi, ne verjamejo, da bo dejansko uvedla prepoved nošenja tančic, saj "v resnici sploh ni tako slaba, kot pravijo".

Toda ali ji ta maska že drsi z obraza? Ker se mediji pred drugim krogom volitev bolj osredotočajo na njen program in ne več toliko na njeno osebnost, so se v ospredju znašle stvari, ki se po letu 2017 niso spremenile. Med njimi je predlog, da bi v ustavo vključili klavzulo o "preferenčni narodnosti", s čemer bi zagotovili, da bi imeli v Franciji rojeni Francozi prednost pred vsemi drugimi tako pri zaposlovanju in dodeljevanju socialnih stanovanj kot pri vseh drugih stvareh.

Poleg tega je po uvrstitvi v drugi krog napovedala, da si bo Francija prizadevala za tesnejše zavezništvo z Rusijo in da bo izstopila iz Natovega integriranega vojaškega poveljstva. In čeprav trdi, da se ne zavezma več za izstop iz EU, ampak za njeno reformo "od znotraj", komentatorji njeno evropsko politiko označujejo za "frexit glede vsega, razen imena". Tudi na osebni ravni je Le Penova postala razdražljivejša do novinarjev, pretekli teden pa so z enega od njenih predvolilnih zborovanj zvlekli nekega protestnika.

Kako je torej minila tokratna debata?

 Njen pretežno tehnokratski – in prijateljski značaj, osredotočen na makroekonomske teme, je prispeval k normalizaciji Le Penove. Čeprav je bila videti negotova in zadržana glede določenih vprašanj, njen nastop ni bil prav nič podoben tistemu leta 2017. Macron je bil na začetku odločnejši od nje in se je bolje odrezal pri vprašanjih življenjskih stroškov, nekaj točk pa je dobil tudi na račun njenih povezav z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, zlasti finančnih, ter njenega stališča glede Evrope. Nenehno je ponujal rešitve za probleme, ki jih je Le Penova le naštevala. S tem je sicer izpostavil svoje sposobnosti, ni mu pa se mu uspelo znebiti slovesa arogantneža.

Situacija bi se skoraj spremenila, ko je prišlo na vrsto vprašanje prepovedi nošenja tančice. Le Penova je ponovila svoje prohibicijsko stališče in Macron jo je obtožil, da neti državljansko vojno. Toda večinoma ji je uspelo masko obdržati na obrazu in zdelo se je, da je sposobna usmerjati jezo Francozov. Če že nič drugega, sta pri debati sodelovala dva "normalna" kandidata, ki sta promovirala vsak svoj program, pa čeprav je program Le Penove precej zmeden.

Po nedeljskih volitvah bomo videli, ali bo Le Penova povsem odvrgla svojo masko. Toda že zdaj je jasno, da se zdi danes politično zanimiva več volivcem kot kdajkoli prej. Ne glede na to, ali bosta zmagali ali izgubili, bosta Le Penova in njena stranka na politični sceni ostali še nekaj časa.