(POGLED) Nagajamo, ker želimo pravičnejši svet

Planet gori, politični in ekonomski sistem ne ustrezata potrebam ljudi, avtoritarnost je znova v vzponu, grozi nam ekonomska kriza, neodvisnost medijev je močno ogrožena, cene stanovanj nerazumno rastejo, individualizem je na pohodu, za politično participacijo se odloča vse manj ljudi. Tudi za njeno najosnovnejšo in najpreprostejšo obliko - volitve. Se sploh zavedamo, da z volitvami neposredno vplivamo na to, kako bo porabljen denar, ki ga vplačujemo v javno blagajno?

Rezultat volitev dobro napove, kakšni programi bodo v prihodnosti dobili državno podporo, za koga bo poskrbljeno, kdo bo živel bolje – večina ali le peščica. In glavno besedo pri tem ima vsak od nas.

"Štiriindvajsetega aprila bom kar doma, saj so vsi isti," mi je pred kratkim v bežnem uličnem pogovoru dejal znanec. "Tebe pa vidim povsod. Lepo, da se aktiviraš, ampak prihodnosti za to državo ni, zastonj se trudite," je dodal brezbrižno. Je res ni? So res vsi isti? Naslednji pogovor, podobna vsebina. "Ej, pa kako imaš toliko energije za aktivizem, za boj? Vas podpiram, ampak naša država je na dnu, ni nam pomoči."

Premalo se zavedamo, da so volitve najboljši in edini način, da si vsi, predvsem pa mladi, tlakujemo prihodnost. Se zavedamo, da je večina tistega, kar se dogaja okoli nas, odločitev nekoga, ki smo ga volili, oziroma nekoga, ki mu svojega glasu nismo namenili? Vsak ukinjen kulturni in umetniški program, slab javni potniški promet, vsak dodaten dan čakanja na obisk pri zdravniku, vsak slab zakon, vsaka nova politična korupcijska afera.

Udeleževanje volitev je higienski minimum demokracije. A ob tem ne gre pozabiti, da je vsakemu izvoljenemu predstavniku, ne glede na politično opcijo, tudi v času mandatov treba ves čas natančno gledati pod prste in izvajati pritisk, da drži svoje obljube in deluje v skladu z interesi celotne družbe.

V Inštitutu 8. marec in pri Mladih za podnebno pravičnost, kjer aktivno delujem, se nenehno trudimo, da bi svet naredili boljši. Sestankujemo, težimo, nagajamo, kot pravi predsednik vlade, ker želimo pravičnejši svet. Protestiramo, se aktiviramo. Uživamo v tem? Delno. Radi delamo skupaj, ker vemo, da se borimo za prave stvari. A mnogo raje bi videli, da bi živeli v strpnem, pravičnem, enakopravnem svetu, v katerem bi lahko bili drugačne, bolj prijazne bitke, kot jih zdaj. Daleč od tega, da bi obupali in mislili, da spremembe niso mogoče. Prav zato, ker verjamemo, se borimo.

Govorijo nam, da smo naivni. Če je to naivnost, naj bo tako. Prav vsak, ki začuti, da bi rad naredil nekaj za boljši svet, je med nami dobrodošel. Vedno več nas je. In ko se na kupu zbirajo dobri ljudje z iskrenimi nameni, se lahko dogajajo samo tiste stvari, ki nas premikajo v pravo smer. Ne pozabimo, da institucije in politika še nikoli niso bile deležne manjšega zaupanja ljudstva, kot so sedaj. Trenutna situacija v državi daje občutek, da se posamezne politične opcije še posebej trudijo, da bi bilo zaupanja med ljudmi čim manj, posledično tudi udeležbe na volitvah in našega sodelovanja v odločanju.

Zato je nujno, da na predzadnjo aprilsko nedeljo izrazimo svoj glas in z njim naredimo korak v pravo smer do boljše družbe in sveta. Toliko področij je, kjer so takojšnje sistemske rešitve nujne. Ne čez nekaj let, ampak danes. Posledice podnebne krize so že vidne, o tem beremo, politiki temu prikimavajo, a korakov, da bi jo omilili, ni. Edini pravi trenutek za ukrepanje je zdaj. Zato je pomembno, da svoj glas oddamo tistim, ki svoje delovanje gradijo na reševanju kriz, ki jih je videti na obzorju. Toliko področij je, na katerih nam je v zadnjih letih spodletelo ali pa smo jih zanemarili. Čas je, da prihodnost vzamemo v svoje roke.

Najprej lahko to naredimo v nedeljo, 24. aprila, in se vsi odpravimo na volišča. Mladi v tem času nosimo (pre)veliko breme odgovornosti gradnje boljše družbe, boljšega sveta za vse. In ne morem se strinjati s trditvami, da smo apatični. Veliko nas je, ki nam ni vseeno in želimo graditi boljši svet. Iskreno verjamem, da nam skupaj s civilno družbo lahko uspe prisiliti odločevalce, da delujejo v interesu ljudstva.

Zato je pomemben vsak naš glas, vsak glas za napredne politike, vsak glas za spoštljiv in vključujoč svet. Ko nastaja ta zapis, sem na letu iz Pariza. Noč je. Tisoče metrov spodaj migetajo luči. Znova, kot že tolikokrat prej, se zavem, kako majhni smo. Vračam se iz mesta, kjer samo v ožjem okrožju živi približno toliko ljudi kot v Sloveniji. Vsakič težje se je vrniti domov in priti tja, kjer ugaša demokracija. V državo, kjer si je oblast podredila vse, kar se podrediti da. Kjer ni več svobode medijev. Ni svobode govora. Dogaja se policijska represija. Ljudje so na ulicah, kričijo po spremembah. Vračam se v državo, za katero se na trenutke prav res zazdi, da zanjo ni več prihodnosti.

Tako kratko je naše življenje. Kako je lahko v njem toliko prostora za sovraštvo, nestrpnost, bes, malomarnost, sovražni govor, razdvajanje? Ali lahko 24. aprila opustimo prav vse izgovore, zakaj na volitve ne bi šli, in za trenutek pomislimo, da upanje obstaja? Da si pravičen, strpen, vključujoč in prijazen svet še lahko zgradimo. Da so tu stranke in ljudje, ki nas lahko popeljejo iz mlake, v katero smo zabredli. Če bomo po dveh letih terorja znova dopustili, da naj nam tudi v prihodnje vladajo strah, jeza in sovraštvo …, potem prihodnosti za nas morda res več ni. V tem primeru nam res ostane le še to, da pritisnemo na stikalo in še naprej živimo v temi, v kakršni smo se znašli. Pa lahko noč.