Rojstni dnevi, obletnice, prehod v novo leto, volitve … datumi in dnevi, ki jih povezuje pričakovanje nečesa novega, drugačnega. Prelomna točka, po kateri upamo, da se bodo stvari spremenile na boljše. V duhu novoletnih zaobljub si obetamo spremembo nečesa, kar nas najeda, kar nam leži kot kepa preobilnega obroka v želodcu, še dolgo po tem, ko smo ga zaužili. Čas za optimizem, ki pa mu po navadi že ob prvi oviri zmanjka volje. In kaj imajo s tem volitve? No, po navadi enako vneto, če ne bolj, obljubljajo Indijo Koromandijo, kaj kmalu pa se ob prvi oviri in s tem povezanimi izgovori, spustimo kar nazaj v deželo na sončni strani Alp. A upanje umira zadnje in držimo pesti, da bo tokrat drugače. Druge poti ni.
Pandemija koronavirusa, za katero upamo, da počasi izzveneva, je iz omare stresla ogromno okostnjakov, predvsem pa je na preizkus postavila vse tisto, kar nas povezuje v skupnost. Med mnogimi kolektivnimi spoznanji preteklih dveh let je zagotovo kar nekaj takšnih z bolj grenkim priokusom in za katere vemo, da zanje v naši družbi ni mesta: moralno in etično vprašljive politične odločitve, prioritizacija izključno kratkoročnih interesov in pospeševanje družbene neenakosti so samo nekatere najbolj očitne. A prišla so tudi druga, na neki način bolj spodbudna spoznanja, kot so, kakšna je vrednost močnih javnih sistemov, potreba po zaščiti vodnih in drugih naravnih ekosistemov, da "reševanje" gospodarstva ne sme postati politični izgovor za krhanje okoljskih standardov in da moramo začeti tudi podnebno krizo obravnavati kot krizo tukaj in zdaj.
Med odločevalci, ki so trenutno na oblasti v Sloveniji, za zdaj ni zaslediti nikakršnega razumevanja kompleksnosti trenutno prisotnih in med seboj povezanih kriz, ki so v središču naše sedanjosti in prihodnosti. Živimo v času poglabljajoče se podnebne krize, pospešenega izginjanja biotske raznolikosti ter spiralnega poglabljanja rastočih družbenih neenakosti in nepravične distribucije skupaj ustvarjenega bogastva. Prepad med množicami in najbogatejšimi se zdi nepremostljiv, obstoječe politične odločitve pa ne zmorejo preseči logike zagotavljanja kratkoročnih dobičkov za voljo degradacije okolja, krčenja socialnih in človekovih pravic ter prelaganja reševanja vseh zgoraj omenjenih kriz na večni kasneje. Kaj bo ostalo bodočim generacijam, jih ne zanima, kaj šele, da bi jih imeli v mislih, ko se sprejemajo odločitve.
Čas, ki je pred nami, zahteva pogum in moč, predvsem pa željo, da se iz preteklih izkušenj naučimo, kaj je res pomembno, in to zaščitimo. Našo skupnost, naše podporne družbene sisteme, kot so kakovostno javno zdravstvo in šolstvo, vse ljudi, ki so v času pandemije omogočili, da kot družba nismo klonili.
Zato mora biti glavno vodilo nove vlade vlaganje v večjo družbeno in okoljsko odpornost. Alternative za drugačen družbeni, ekonomski in okoljski ustroj obstajajo in številne tranzicije že potekajo. Alternative seveda ne pomenijo zgolj tehnoloških sprememb, temveč še toliko bolj spremembe v družbi, vedenju, kulturi in oblikah politike. Naše skupno vodilo mora biti dostojno in solidarno življenje znotraj planetarnih omejitev, kjer je ohranjanje življenja in s tem povezanih naravnih ekosistemov v središču skupnih naporov.
Nedavno ocenjen primankljaj v zelene investicije na ravni Evropske unije je 520 milijard evrov letno
Potrebujemo pospešeno zeleno tranzicijo, ki bo omogočila zaustavitev globalnega segrevanja na relativno varni ravni in nadaljnje uničevanje ključnih ekosistemov in s tem pestrosti živalskega in rastlinskega sveta. Potrebujemo zavezo, da bodo tudi javne finance v svoji primarni vlogi namenjene prav temu. Ekonomska politika mora služiti zmanjševanju neenakosti v družbi, ekonomiji, med spoloma in med generacijami. OECD je že v začetku pandemije opozorila države, da bi lahko grožnje zaradi podnebnih sprememb in degradacije okolja družbo in gospodarstvo "destabilizirale tako kot covid-19, vendar na drugačni časovni premici", ter dodala, da je treba "ukrepe in politike za spodbujanje gospodarstva uskladiti z ambicijami glede podnebnih sprememb, biotske raznovrstnosti in širšega varstva okolja".
In če se vrnemo k obletnicam. V teh dneh je Evropa praznovala 30-letnico Maastrichtskih kriterijev - pravil, ki jasno narekujejo zgornjo mejo javnega dolga in primanjkljaja. Zakaj je to pomembno? Ker smo bili v preteklih dveh letih priča skoraj neomejenemu trošenju javnega denarja, kar je javni dolg dvignilo v nevarne višave in Slovenija pri tem ni nobena izjema. Nova oblast tega privilegija ne bo imela več, imela pa bo možnost te zastarele kriterije na novo definirati.
Nedavno ocenjeni primanjkljaj v zelene investicije na ravni Evropske unije je 520 milijard evrov letno. Da bi zapolnili to vrzel, potrebujemo občutno javno financiranje. Z reformo fiskalne politike EU, ki trenutno poteka, se moramo izogniti situaciji, ki bo vodila v zmanjševanje javne porabe, upočasnitev zaposlovanja in novih investicij, saj lahko to resno ogrozi pravočasen prehod v brezogljično družbo in prilagajanje na podnebne spremembe. Zeleno tranzicijo moramo postaviti v središče okrevanja od družbenoekonomskih posledic, ki jih za seboj pušča pandemija koronavirusa. Nasprotno bi lahko samo še dodatno poglobilo obstoječe družbene neenakosti in načelo že tako trhlo zaupanje državljanov.
Po drugi strani še vedno preveč javnega denarja konča na napačnem koncu. Študija, ki so jo pripravili vodilni poznavalci področja, izpostavlja, da na svetovni ravni kar 1800 milijard ameriških dolarjev javnega denarja konča kot subvencije, ki neposredno povzročajo izginjanje živalskih in rastlinskih vrst ter prispevajo k podnebnim spremembam. Avtorji študije poudarjajo, da bi bistven delež tega zneska dejansko lahko bil uporabljen za podporo ukrepom, ki so dobri za naravo in tranzicijo v brezogljično družbo, ne pa, da v bistvu financiramo svoj lastni propad. Če pogledamo še malo podrobneje, vidimo, da kot razkriva poročilo EU revizorjev, objavljeno konec januarja tega leta, samo znotraj Evropske unije vsako leto namenimo 55 milijard evrov subvencij fosilnim gorivom, medtem ko kar 15 članic EU porabi več javnega denarja za subvencije fosilnim gorivom kot obnovljivim virom energije.
V Slovenji praksa ni nič drugačna. Prav v teh dneh je na dnevnem redu Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor v državnem zboru predlog, da dvanajst največjih porabnikov energije in podnebnih onesnaževalcev, prejme odpustek v višini najmanj 157,5 milijona evrov, glede na trenutne cene emisijskih kuponov pa lahko celo prek 400 milijonov evrov. Denar bi šel iz podnebnega sklada. Toliko o navzkrižnih prioritetah in smiselni porabi javnih sredstev.
Naj v stilu besed Maria Draghia, ko je bil na čelu Evropske centralne banke, zaključim z besedami: "Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da usmerimo državo na pot brezogljične družbe in trajnostnega razvoja." V osnovi to pomeni preoblikovanje ekonomske in fiskalne politike, ki bo omogočala ukrepanje za zaustavitev podnebne in okoljske krize. Kakovost javnih izdatkov je bistvena - denar državljanov mora biti porabljen za krepitev skupnostnih sistemov in za vlaganja v hiter in pravičen prehod v brezogljično družbo. Prav tako mora služiti demokratično definiranim ciljem. Javni dolg, ustvarjen z namenom pospešene zelene tranzicije in naslavljanja podnebne krize, pač ni enak tistemu javnemu dolgu, ki nastaja s podpiranjem tistih projektov in subjektov, ki problem ustvarjajo.
S povečanjem investicij v obnovljive vire energije, v energetsko obnovo stavb, v skupnosti brez odpadkov, trajnostno javno mobilnost in ekološko kmetijstvo, ki ščitijo delavce in naravo, lahko prihajajoča politična garnitura zmanjša naš okoljski odtis, ustvari nova kakovostna delovna mesta in poveča odpornost naše ekonomije v primeru bodočega pomanjkanja razpoložljivih naravnih virov in prihajajočih cenovnih šokov, kot smo jih deležni to zimo zaradi dviga cen zemeljskega plina. Veliko od teh investicij bo v neposredno korist socialno šibkim skupinam, kar bo posledično prispevalo tudi k prepotrebnemu zmanjševanju naraščajoče neenakosti v družbi.
In če dodamo, da bi zraven zgoraj zapisanega veljalo hkrati uvesti princip sedmih generacij, kjer morajo vse odločitve, ki jih sprejemamo danes, zagotoviti trajnostni planet in trajnostne odnose za sedem prihodnjih generacij, potem verjamem, da bo to marsikatero idejo, ki jo trenutno preigravajo politične stranke v predvolilni tekmi, postavilo v drugačno perspektivo. Ne samo za politične stranke, temveč tudi za nas, državljane in volivce.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
