Kaj zdaj? Se ti zdi, da ne moreš nič spremeniti? Da je vse mimo, brez zveze in da tvoj glas ne šteje? Ti je stanje, v katero si se prebudil, O.K.? Mirno spiš, ko Jaša Jenull prejme položnico s kaznijo za dobrih 30 čukov, pardon, račun za varovanje, ker na trgu berejo ustavo? Ti je fajn, ko dobiva prostor diskurz, v katerem so ženske zreducirane na aparate za rojevanje? Se ti ne zdi škandalozno, ko državni sekretar novači svoje simpatizerje, da se v preobleki LMŠ in Levice prijavijo v volilne odbore? Nisi zgrožen, ko Mura postane državna meja z Madžarsko, naš zunanji minister pa se niti ne oglasi? Sta covid in "ukrajinsko vprašanje" res tako pomembni temi, da se nam za svobodo besede, misli in vsakdana ni treba potruditi, bati?
Če se ti zdi vse O.K., potem nehaj brati, na glas si poj samo refren Ker tu je vse tako lepo, motaj kable, ugasni internet. To besedilo te nagovarja, da spremeniš tok slovenske zgodovine, da morda poslednjič verjameš obljubam in greš na volišče. Nastaja zgodaj na ponedeljkovo jutro, nekaj minut zatem, ko se je končal vikend. "Jutri moram oddati," odmeva v glavi, monitor se blešči v beli barvi, od kave boli želodec, če bi kadil, bi verižno, in če bi me do razglasitve volilnih izidov ločilo le še nekaj newsovskih pozdravov, bi se počutil enako. Bo šlo, bo uspelo, bom zadel žebljico na glavico ali naj gre vse v božjo mater? Bo šel zaradi njega kdo volit ali nima smisla? Naj navidezno zbolim, naj mi zmanjka časa, naj pragmatično zaključim, da se s politiko ne gre hecati, ker, saj veste, to lahko slabo vpliva na biznis?
Pri pisanju imam izbiro, lahko jamram do jutra o pomanjkanju navdiha, poiščem izgovor in zavozim Večer, lahko se pa spravim k pisanju. In kako je pri volitvah?
Enako! Fakin' enako!
Lahko jamram, da ni izbire, lahko zaključim, da s tako nizkotnimi primitivneži, prvaki negativne selekcije medijskih platform vseh vrst, nočem imeti nič, in za podkrepitev svoje odločnosti potegnem tisto staro o prepovedi volitev, če bi te kaj spremenile.
Pa ne bom. Jezen sem. Šel bom volit in ne bom zamudil priložnosti za oddati besedilo.
Dejansko moram samo paziti, da ne podležem. Lastni lenobi in vsem, ki me leta med volitvami prepričujejo, da sta politika in ukvarjanje z njo potrata časa. Ne smem nasesti tistim, ki se trudijo politiko prikazati kot polje vnaprej izgubljenih bitk, ali še huje, prepričati me, da je spremljanje politike in političnega hkrati poistovetenje z najhujšim in najbolj nizkotnim, kar človeška nrav lahko ponudi. Da, izkušenj in znanja imam dovolj, da lahko trdim, da je ena ključnih agend politik(ant)ov prav to - priskutiti politiko sleherniku, da se od nje umakne, jo neha spremljati in na koncu volilnega dne ostane doma. Zakaj je ta trud poplačan? Ker je prepričano maso opranih glav najlažje striči, najdaljšo vrsto pravovernih pred frizerskim salonom pa dobiš, če iz nje izločiš razgledane kritične mislece, opolnomočene in, pazi to, srečne! Taki razmišljajo, kaj je dobro za skupnost, iščejo način za uresničitev višjih ciljev, vedo, da zastonj kosila ni in da begunca dela vojna in ne odtenek kože ter da je zelo krivično, da smo vnuke naredili plačnike vavčerjev, ventilatorjev in drugih daril, s katerimi so reševali Slovenijo.
Vem, težko je priznati, da se edina pot v normalnost začne s prvim korakom proti volilnim skrinjicam
Na kozlanje mi gre zavedanje, kako nizko smo padli, kako smo se spremenili, zlasti pa vsakodnevna dikcija in manifestacije prvih, ker retorika ne morem napisati. Retorika je postala sinonim za prazno govorjenje, ne za kritično debato. Če bi, kot so nekoč, v retoriki (in kritiki) šteli argumenti, bi tudi drugi ugotovili, da bi državo rešil vsak, ki bi sedel na mestu prvega, ob tem pa bi bila velika verjetnost, da bi država (pre)živela težko obdobje, a ostala bi normalna. Ne veste, o čem pišem? Kaj pa, če samo omenim Jelka Kacina, maske, zapiranje v občine in policijsko uro ter tiskovne konference, polne ikonografije iz devetdesetih? Sumljiva pisma z naboji in grozečimi kolaži? Vlak proti Kijevu? Nafto po evro in včeraj skoraj po dva? Pa ja vam spomin ne seže samo do zadnje tekme NK Maribor pred praznimi tribunami, no? Ljudje, mi nismo v vojni! Dobra novica tudi za domobrance, partizanov v hosti ni več, in mi, pravnuki, se lahko med sprehodom po gozdu poslušamo ter se skušamo razumeti, kaj je enim ali drugim potisnilo puške v roke. Lahko si dovolimo živeti normalno, drug do drugega spoštljivo življenje. Ni se treba poklati, ker je vašemu sogovorniku všeč rdeče pivo, vi ste pa zeleni. Ni treba imeti mnenja o vsem, še manj ste ga dolžni zagovarjati. Polarizacija ima v korenu pol, ta je pa po definiciji nasproten!
Vem, težko je priznati, da se edina pot v normalnost začne s prvim korakom proti volilnim skrinjicam, ki so že osemkrat dale tudi take cirkusante, da nas je pred svetom, v katerega smo si želeli, sram. A ne glede na to, kako jo sovražimo, sta samo politika in politično tisti polji, kjer lahko dosežemo konsenz, kam hočemo, kako bomo do tja prišli in predvsem, kako se bomo na poti imeli. Vi peljete in vi spuščate sopotnike v vozilo.
Predno izpolnim kvoto znakov in počasi zaključim, naj dodam še dvoje: najprej pomemben detajl o moji kompromitiranosti in tako prehitim kakšnega kobajagi raziskovalnega novinarja. Pred nekaj tedni sem stal na odru in povezoval predstavitev kandidatov SD za poslance mariborske volilne enote. Menda so bili z mojim delom zadovoljni, podobno kot predtem v skoraj vseh strankah, bodisi z desne bodisi z leve. Pogosto izmenjam prijazno besedo s poslanci vseh dresov, imam prijatelje vseh opredelitev, s kom kdo seksa in s kom mu je všeč, me ne briga, zgodi se (redno od 2008. naprej), da celo sedim v kakšnem štabu, ker sem komunikator. Moja naloga je, da najdem način, kako naročnikovo sporočilo prenesti do naslovnika. Prav tam sem si potrdil, kako je za učinkovit dialog potreben mir, spoštovanje in "govoriti isti jezik". Slovenija nisem jaz, ti, Slovenija smo vsi. Dva milijona nas je in imamo sistem (sam ne poznam boljšega), v katerem prenesemo odgovornost odločanja izbranim. Najdite svojo kandidatko ali kandidata in jo ali ga obkrožite. Po teoriji je dobro, da enkrat zmagajo, recimo jim pikasti, drugič črtasti. Dokler takšen sistem imamo, ga izkoristimo, ob čemer upam, da ga bodo zmagovalci uporabili in ne zlorabili, ob čemer bi bilo lepo, da bi poleg zmagovalne stranke dobili tudi državo, imuno za dnevne muhe velikih fantkov s kanglicami, lopatkami in ravnili.
