Franja Žišt
Več kot sto organizacij civilne družbe, združenih v iniciativo Glas ljudstva, je v sredo političnim strankam, ki bodo kandidirale na prihajajočih državnozborskih volitvah, predalo 138 zahtev. Z njimi zahtevajo drugačno politiko, tako, ki bo dajala prednost interesom ljudi in okolja, ne interesu kapitala. S svojimi zahtevami želijo vplivati na program političnih strank in na javno razpravo, diskurz v predvolilni tekmi, želijo se pogovarjati o vsebini.
"Civilna družba je v zreli demokraciji partner politiki," poudarja Tea Jarc, eden izmed številnih glasov iniciative. Demokracijo moramo udejanjati vsak dan preko večjega sodelovanja ljudi v procesih odločanja, vseeno pa so volitve pomemben mejnik, ko lahko večina odloči, v kakšni družbi želi živeti. Zato si bodo v prihodnjih mesecih prizadevali spraviti čim več ljudi na volitve. "Tako obstaja možnost, da bomo izvolili boljše predstavnike in s tem izkazali, da ima oblast ljudstvo in da morajo biti tisti, ki so izvoljeni, zavezani ljudem. To je predpogoj zdrave demokracije," dodaja Tea Jarc, ki že več kot 90 petkov vztrajno protestira proti politiki aktualne vlade.
K udeležbi na volitvah bodo spodbujali različne generacije, med drugim tudi mlade, ki jim pogosto očitamo državljansko neaktivnost. "Mladi smo izjemno različni. Nekaj je takih, ki jih politika ne zanima in se ne bodo angažirali, ne glede na vse možnosti. Po drugi strani pa je ogromno mladih, ki jim je mar in so že aktivni. Slovenska mladina je nadpovprečno vključena v prostovoljske aktivnosti, prav tako pa raziskave o mladini pri nas kažejo, da so mladim zelo pomembna družbena vprašanja o solidarnosti, progresivnih idejah, o sprejemanju drugačnosti, enakopravnosti. Te vrednote imajo močno zakoreninjene v sebi, vprašanje le, kakšno dodatno spodbudo potrebujejo, da se začnejo tudi aktivno boriti zanje. Najpogostejši razlog, zaradi katerega mladi ne gredo na volitve, je, da so toliko samokritični, da mislijo, da nimajo dovolj informacij in da ne bi mogli sprejeti najbolj odgovorne odločitve," razlaga Tea Jarc, da bodo zato v prihodnjih mesecih mlade predvsem opogumljali.
Predsednica v prekarnem položaju
Mladino 34-letna sogovornica dobro pozna, saj že vrsto let deluje v prostovoljskih in mladinskih organizacijah, najprej v Mladinskem svetu Slovenije, sedaj v sindikatu Mladi plus. Nekdanja študentka prava, ki je študij ob številnih dejavnostih postavila nekoliko na stran, se je sindikatu pridružila pred osmimi leti kot mlada brezposelna. Najprej je bila aktivistka, danes je predsednica. "A še vedno sem v prekarnem položaju, ker je moja zaposlitev odvisna od projektnih sredstev in mandata, tako v praksi živim to, o čemer včasih govorim s politiki."
O čem bi jim imela veliko povedati v zadnjem času, če bi jo poslušali? O tem, da so med njihovim članstvom opazili porast kršitev na trgu dela in da vedno več pravno svetujejo. "Mladim so pogosto kršene osnovne delavske in socialne pravice. Veliko je dela na črno, pri študentskem delu je veliko zamujanj s plačili ali pa sploh ni izplačila, ogromno mladih je ujetih v prikritih delovnih razmerjih, ko delajo v eni izmed prekarnih oblik dela, ko bi morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Velikokrat se zavedajo, da gre za kršitve, ampak so jih pripravljeni sprejeti, ker nimajo druge možnosti, ker se želijo na trgu dela izkazati, ker želijo pridobiti delovne izkušnje in ker se morajo preživljati," oriše socialno sliko svoje generacije. Izjemno skrb vzbujajoč je tudi vidik duševnega zdravja. "Ko smo v zadnjih dveh letih intenzivno delali z mladimi brezposelnimi in smo jih spraševali, kaj se jim zdi največji izziv, niso izpostavili brezposelnosti, ampak svoje duševno zdravje. Mladi so v stiski, bili so že prej, koronakriza je to samo še poslabšala. Osamitev, nezmožnost, da vplivajo na večino stvari v svojem življenju, je povečala anksioznost, depresijo, posledično pa nezmožnost opravljanja študijskih obveznosti oziroma oteženo integracijo na trg dela."
Ceni moč argumentov
Glasna, odločna in artikulirana gre Tea Jarc še posebej v nos aktualni oblasti. Ne le, ko je končno dobila priložnost in svoja stališča prenesla predsedniku vlade Janezu Janši kar na Triglavu, tudi sicer je deležna napadov podpornikov sedanje oblasti. "Gotovo je odziv na moja dejanja drugačen ravno zato, ker sem ženska," poudari. "Moški lahko počnejo enake stvari kot jaz, a se na njih ne bodo spravili na tak način. Predvsem napadi podpornikov trenutne oblasti so veliko bolj vulgarni, ogabni in prostaški, ko se spravijo na ženske. Lahko so zelo agresivni tudi do moških, a se pri ženskah nivo popolnoma spremeni, kar kaže na zakoreninjeno predstavo o tem, da so ženske manj vredne in se jim lahko reče marsikaj hujšega. Ponižujejo tudi na veliko bolj osebni ravni, na žensko gledajo kot na objekt, skozi prizmo tega, kako zgleda, kakšen glas ima, do celega aspekta seksualnega nadlegovanja in žalitev. Absurdno je, kaj vse so ljudje sposobni izreči, napisati. In nikoli si ne bi mislila, da bom česa takega deležna." Četudi se trudi, da se je napadi ne bi dotaknili, ne more popolnoma ravnodušno mimo tega, ko vsak dan prebira take žalitve. "Zdaj se to dogaja že dve leti in sem se naučila tudi s tem spopadati. Bi si pa želela argumentirane razprave, ker mislim, da sem temu kos in bi se rada pogovarjala argumentirano iz oči v oči in na enaki ravni z moškimi ali pa s funkcionarji ali najvišjimi političnimi predstavniki. Sama namreč cenim in spoštujem moč argumentov."
Odraščanje na policijskih piknikih
Občutljivost za sočloveka so sindikalistki privzgojili taborniki, priključila se jim je že kot otrok in z njimi rasla in se razvijala z zavedanjem, "da moraš poskrbeti za šibkejšega, da si moraš med sabo pomagati, da moraš biti prijateljski, paziti drug na drugega. Taborništvo ni samo spanje v šotoru in kurjenje ognja, ampak gre za solidarnost in medsebojno pomoč, razvoj in iskanje potencialov v čisto vsakem človeku." Borbenost, da skuša opozarjati na krivice, je v njej že od malega, svoje pa je prispevalo tudi srečanje z ustavo, ki jo je odprla in prebrala pri desetih ali enajstih letih. Še bolj kot vsebina jo je pritegnilo to, da obstaja zelo velik razkorak med zapisanim in realnostjo. "Naivno sem predpostavljala, da se, če se nekaj takega zapiše in se o tem vsi strinjamo, to udejanja v praksi. Že od takrat me muči, zakaj lepe besede ne živijo v praksi, kje so vzroki in kako to spremeniti." Nanjo je vplival tudi obisk Palestine, trimesečno življenje ob družini v begunskem taborišču je bilo"hkrati najlepša in najbolj travmatična izkušnja", videla je, kaj pomeni, da je vsak dan boj, in to za preživetje. Pred tem je bila že v begunskem taborišču v Zahodni Sahari, kjer je v nekaterih pogledih stanje še veliko slabše, pravi.
"Ne želim si toliko oblasti in odločevalske vloge kot ustvarjati okolje, ki bo vodilo do širše družbene spremembe"
Z vrednotami o spoštovanju drugih je rasla tudi doma. V družini je dobila delovne navade, živeli so skromno in preprosto, "ker smo bili povprečna družina". Njen oče je bil "policaj", zato je "odraščala na policijskih piknikih" in marsikatero popoldne preživela na policijski postaji, če se ni z vrstniki igrala na ulici. "Starši so me vzgajali v tem, da si moramo med sabo pomagati in da ne potrebujemo veliko, da se je treba truditi, da je smiselno biti priden, se učiti in delati dobro. Da je najpomembnejše to, da si fer do vseh, da ne lažeš, ničesar ne skrivaš, tako da lahko greš ob koncu dneva s čisto vestjo spat," našteje sogovornica. Petčlanska družina, Tea Jarc ima še starejšo sestro in mlajšega brata, se je morala v majhnem stanovanju prilagajati, deliti stvari, se sporazumeti, usklajevati. "Zaradi tega najbrž vem, da stvari niso kar samoumevne ali podeljene, ampak mi je jasno, da se je treba potruditi, pogovoriti, za tisto, kar imamo, boriti, in se zavedati, kako smo to dobili. Nič ne pade samo od sebe z neba, ampak je treba delati."
V vse se s srcem zažene
"Noro delavna! Od jutra do večera je v pogonu. Zelo je vztrajna, v vse se s srcem zažene. Zelo je iskrena, za nekaj, v kar verjame, bo šla do konca, ko bi drugi že zdavnaj odnehali," opisujejo mlado sindikalistko sodelavci. Da je delavna in vztrajna, se strinja tudi sama in doda, da je strateška in analitična: "Res poskušam celostno razumeti proces, področje ali stanje, zelo se poglobim. Najbrž bi drugi rekli tudi, da sem natančna in organizirana. Posebej pri protestih, ko sodelujem z ljudmi, ki so veliko bolj umetniški in kreativni in gledajo na proces drugače, sem jaz tista tečnoba, ki hoče imeti vse organizirano, vse vedeti vnaprej, se pripraviti in imeti kontrolo." Pogosto tudi misli, da bi lahko bile stvari boljše, kot so. "Zelo redko sem zadovoljna, imam kar visoke standarde glede dela, tako v sindikatu kot pri aktivizmu."
"Najpomembnejše je to, da si fer do vseh, da ne lažeš, ničesar ne skrivaš, tako da lahko greš ob koncu dneva s čisto vestjo spat"
Sindikalistka in aktivistka ima v zadnjih dveh letih bolj malo prostega časa. Petkovi popoldnevi so rezervirani za protestno kolesarjenje, sicer pa ima izjemno rada družabne igre. Sedaj s prijatelji, družino in partnerjem preizkuša nove, ki jih je dobila v decembrskih prazničnih dneh. Če se le da, prosti čas preživlja na sprehodih ali v hribih. Pa jo bo korak kdaj zanesel tudi v politiko? "Zaenkrat ne. Sem se pa naučila, da nikoli ne smem reči nikoli. Zelo mi je pomembno, da imam občutek, da lahko prispevam. Za zdaj lahko največ dobrega naredim, kjer sem. Lahko pomagam mladim brezposelnim in sindikalnemu gibanju, da si ponovno povrne veljavo. Tega ne bi mogla početi, če bi bila v politični stranki, kjer prevečkrat prevladajo interesi po tem, da se obdrži stolčke in oblast. Ne želim si toliko oblasti in odločevalske vloge kot ustvarjati okolje, ki bo vodilo do širše družbene spremembe, kjer si bodo ljudje sami vzeli oblast, ki jim pripada. Temu lahko rečem revolucija, o kateri sanjam, ali korenita sprememba družbenega sistema. Ta nikoli ne pride od politike, ampak iz družbenih gibanj. Zato hočem biti na strani družbe in gibanj, ko bo do tega prišlo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
