V občilih in med političnimi strankami krožita dve gesli o prihodnjih volitvah. Bile naj bi "prelomne", vrnile naj bi nas v "normalo". Prelomne bodo v zelo ozkem pomenu, kolikor bodo zamenjale vladno koalicijo. Da tak parlamentarni prelom v resnici ne bo prinesel velike spremembe, lahko vidimo iz "normale", kakršno obeta opozicijska združba KUL.
Članica te združbe stranka SAB je s pomočjo vladne koalicije uveljavila zakonsko novelo, ki je za deset dni skrajšala obdobje, v katerem bolniško plačuje delodajalec. Stranka SAB, domnevno v opoziciji, je tako s pomočjo vladne koalicije odvzela Zdravstveni blagajni 94 milijonov javnega denarja na leto in ga podarila kapitalu. Če se spomnimo, da so sedanje opozicijske stranke spremenile zakonsko ureditev, da so ugodile transnacionalki Magna in postavile umazano industrijo na najboljšo kmetijsko zemljo, da so prodale letališče Brnik multinacionalki, Novo Kreditno banko Maribor, Ljubljansko banko, Abanko Vipa špekulativnim skladom, prav tako slovenski turizem …, potem vidimo, da je njihova "normala" zgolj neokolonialni kapitalizem. Če se spomnimo, da so stranke KUL v preteklosti uvajale nove oblike delovnih razmerij in z njimi odpravljale delavske pravice, lahko vidimo, da je njihova "normala" presežno izkoriščanje, značilno za odvisni kapitalizem.
V strankarskem parlamentarizmu imamo navadni ljudje bolj malo možnosti, da sodelujemo pri uravnavanju zgodovinskih procesov. Volitve so redka priložnost, da lahko vsaj nekoliko vplivamo na strankarske in državne aparate. Kaj lahko na prihodnjih volitvah naredimo proti neokolonialni odvisnosti Slovenije?
Kaže bolj slabo. Že trikrat doslej so volivke in volivci zaupali vodenje vlade priložnostnim, tik pred volitvami ustanovljenim strankam, katerih edini program je bil, da preprečijo zmago stranki Janeza Janše. Volivke in volivci so se vsakokrat opekli, a jih ni izučilo: letos se nam ponovno obeta glasovanje "proti". Pojasnilo, zakaj tolikšna množica misli voliti stranko brez programa, je mogoče razbrati iz programov, ki jih ta čas ponujajo opozicijska združba KUL, "glas ljudstva" in druščina strokovnjakov in strokovnjakinj iz okolice nekdanje LDS.
Programi so podobni pismom, ki jih otroci pišejo dedku Mrazu: želim si to pa tisto pa še tretje. Brez sistema, brez notranje povezave - brez politične platforme, iz katere bi program izhajal. Če je program zbirka parol, ki hočejo ugajati občinstvu - potem je nemara res vseeno, če volivke in volivci izberejo stranko brez programa, pri kateri še niso imeli priložnosti ugotoviti, da ne izpolnjuje obljub.
Reklamne programe predlagajo stranke, ki zaupajo, da družba sama od sebe skladno deluje, politika pa vanjo tu in tam poseže, da pridela zaželeni učinek. To verovanje pripisuje trgu in tržni konkurenci čudežno sposobnost, da samodejno usklajujeta neštevilne družbene procese. Pred 250 leti se je takratna buržoazija s to vero bojevala proti administrativni monarhiji, zadnjemu okopu vladavine neproduktivnega in zajedavskega plemstva.
Volitve so redka priložnost, da lahko vsaj nekoliko vplivamo na strankarske in državne aparate
Proti koncu 19. stoletja je takrat že vladajoča buržoazija podvomila o veljavnosti vere v trg in konkurenco. Konkurenca pelje v koncentracijo in centralizacijo kapitala, ustvarja monopole in omogoča parazitski dohodek - rento. Konkurenca prinaša proizvodnjo, ki presega kupno moč prebivalstva, in zato sproža redne krize. Na eni strani povzroča brezposelnost, na drugi strani goni zaposlene čez vse meje vzdržljivosti. Na eni strani kopiči bogastvo pri manjšini, na drugi strani potiska v revščino vse številnejše množice. Proti razdejanju, ki ga je prinašal kapitalizem, so ob koncu 19. stoletja nastopale vse močnejše socialdemokratske stranke z revolucionarnim programom izgradnje socializma.
Da bi preprečili socialistično revolucijo in ohranili kapitalizem v mejah vzdržnosti, so takrat proti liberalnim praksam in njihovemu nauku bolj ali manj znanstveno dokazovali, da mora država posegati v gospodarstvo in uravnavati družbene procese. Iz teh poskusov, da bi zagotovili "harmonijo" v razredno razklani kapitalistični družbi, je nastalo tudi sodobno apologetsko družboslovje.
Naslednji poraz je liberalne prakse in njihove ideologije doletel po oktobrski revoluciji v razpravi med teoretiki socialističnega planiranja in zagovorniki svobodnega trga. Liberalni ideologi, med njimi najbolj znani avstrijski ekonomist Friedrich Hayek, so se takrat umaknili na stališče, da so družbeni procesi preveč zapleteni, da bi jih bilo mogoče znanstveno spoznati in politično uravnavati. Zato so videli edino rešitev v prostem trgu in svobodni konkurenci, ki menda samodejno usklajujeta družbene procese in prakse.
Liberalna politika je pripeljala do svetovne krize ob koncu dvajsetih let 20. stoletja. V odgovor na krizo so buržoazni politiki in znanstveniki izdelali dva sistema za reševanje kapitalizma.
Prvo rešitev so v tridesetih letih 20. stoletja izdelali nemški profesorji in je ostala zgolj na papirju, uresničili so jo šele po drugi svetovni vojni. Liberalni ekonomisti so še zmerom verjeli, da je trg najboljši in samodejni mehanizem za usklajevanje družbenih procesov in dejavnosti. Uvideli pa so, da trg povzroča učinke, ki razkrajajo družbo in uničujejo tudi trg sam (monopoli, rentniški privilegiji, revščina). Zato mora država po tem nauku odpravljati škodljive učinke trga - mora tako rekoč zavarovati trg pred njim samim.
Drugi način reševanja kapitalizma so pred drugo svetovno vojno in zlasti po njej udejanjili v osrednjih deželah kapitalističnega sistema. V strategiji, ki jo je izdelal angleški ekonomist John Keynes, je bila država glavni nosilec gospodarskih in družbenih procesov. Prebivalstvu je zagotavljala zadosti visoke dohodke, da je lahko pokupilo celoten družbeni proizvod. Velika kupna moč prebivalstva je spodbujala k širjenju in izboljševanju proizvodnje, tako da je celotna družba napredovala k vse večji blaginji. Ta rešitev je bila možna, le dokler je država kolikor toliko suvereno delovala v okviru narodnega gospodarstva in dokler so dohodki kapitala lahko zadostili zahtevam organiziranega delavstva.
Na začetku sedemdesetih let 20. stoletja kapital ni več mogel zadovoljiti vse večjih delavskih zahtev in je sprožil nasprotno ofenzivo. Uporabil je tisti pred drugo svetovno vojno izdelani, a neuporabljeni recept za reševanje kapitalizma.
Ta strategija se spet zanaša na prosti trg, država pa varuje svobodno konkurenco pred njeno lastno logiko in preprečuje nastajanje monopolov. A tu se sedanja različica odmakne od stare rešitve. Država ne preprečuje več kopičenja bogastva pri manjšini in siromašenja velike večine. Nasprotno: z nenehnim krčenjem javnega zdravstva, šolstva, pokojninskega sistema, zavarovalništva in sociale, z njihovo privatizacijo, z nižanjem obdavčenja kapitala, z zmanjševanjem davkov na bogastvo država zdaj vse bolj izžema delovne ljudi. Ne zmanjšuje več razrednih razlik: nasprotno, s privatizacijami ustvarja nove vire izkoriščanja in povečuje razredne razlike. Z odpravljanjem delavskih pravic in uvajanjem prekarnih delovnih razmerij vpeljuje nove in nove oblike dodatnega izkoriščanja. S politiko neoviranega gibanja kapitala, dobrin in storitev (ne pa ljudi) je svetovni kapital spremenil funkcijo države: zdaj država drži v pokorščini prebivalstvo in z drugimi državami tekmuje v zagotavljanju čim ugodnejših pogojev za izkoriščanje ljudi in narave.
To je neizrečeno stališče tukajšnjih starih strank s programom in nove stranke brez programa. Tudi predlogi strokovnjaške druščine ne prebijejo malodušne politike neokolonialne odvisnosti. Pač pa tri zahteve "glasu ljudstva" segajo onkraj obzorja neokolonialnega kapitalizma.
Prva zahteva: vzpostavitev javnega sveta za nadzor proračunske politike. To telo bi bilo nasprotna utež fiskalnemu svetu, ki zagotavlja "varčevanje" pri javnem šolstvu, zdravstvu, pokojninah in sociali, skrbi za uničevanje socialne države in vzporedno privatizacijo družbenih dejavnosti ter daje napotke za dodatno izkoriščanje prebivalstva. Javni nadzor proračunske politike bi ohranjal in razvijal javne družbene dejavnosti in onemogočal koruptivno porabo javnega denarja. Značilno je prav ta predlog pri strankah "izzval največ nestrinjanja", kakor so povedali govorci in govorke "glasu ljudstva". Buržoazne stranke, zastopnice kapitala, nočejo, da bi jih ljudstvo nadzorovalo pri trošenju ljudskega denarja.
Druga zahteva: ustaviti je treba privatizacijo in razprodajo državnega premoženja. Buržoazne stranke zahteve niso podprle: "Stranke si niso enotne niti glede privatizacije in razprodaje družbenega premoženja," so povedali predstavniki in predstavnice "glasu ljudstva".
Niti tretje zahteve, referenduma o izstopu iz pakta Nato, liberalne stranke niso podprle. Članstvo v Natu onemogoča samostojno obrambno politiko in nam nalaga nesmiselne in nesmiselno visoke stroške za sodelovanje v imperialističnih izpadih ZDA in zahodne Evrope.
Z vsemi tremi točkami, ki segajo onkraj neokolonialne politike in njene depresivne ideologije, se strinja samo Levica. V strankarskem mraku ta bleda alternativna lisa omogoča, da si prizadevamo vsaj za rešitev iz neokolonialne odvisnosti, če že ne tudi za izhod iz kapitalizma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
