V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je mariborska medicina kipela od ustvarjalnosti in inovativnosti. Doživela je silovit izbruh raziskovalne misli, ki mu je težko najti primerjavo. Nekateri dogodki iz tistih let sodijo celo med najbolj žlahtne dogodke slovenske in svetovne medicinske misli. Kar je nenavadno, saj si mestna bolnišnica, takrat največja v tisti državi, še ni prav dobro opomogla od posledic druge svetovne vojne. Bolnišnico so zavezniške bombe skorajda v celoti porušile. Vojna je s svojimi posledicami prekinila pretok medicinske misli med svetovnimi medicinskimi ustanovami. Medicinske novosti so le z veliko težavo prihajale v te kraje. In vendarle. Ko sta v meki svetovne srčne kirurgije, v ameriškem Houstonu, slavna kirurga Cooley in deBakey leta 1955 razvijala stroj srce-pljuča, so ga razvijali tudi v Mariboru. Stvar je nenavadna, saj so v tistih časih medicinske novice potovale z nekajletno zamudo. Svetovnega spleta ni bilo. Ostalih, sodobnih, družbenih omrežij tudi ne. A v Mariboru je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja obstajal klub inženirjev, v katerem so snovali za tiste čase izjemno sodobne, napredne medicinske naprave. Zdravniki in inženirji so v harmoničnem sodelovanju razumnikov humanitarne in naravoslovne smeri znali izdelati napravo za umetno predihavanje, potrebno za splošno omamo med kirurškimi posegi. Še več. Cooley trdi, da je prvi stroj srce-pljuča v Houstonu izdelal iz sestavnih delov pralnega stroja. Inženirji v Mariboru so ga v istem obdobju izdelali v svoji delavnici. Iz kosov grobe kovine. Iz nič. Stroj je bil nujno potreben za operacije na odprtem srcu. Stroj so v Mariboru zasnovali in sestavili, operacije na odprtem srcu pa so v redni program mariborske bolnišnice prišle šele mnoga desetletja kasneje. Značilno.
"Izjemni posamezniki veliko pomenijo le tistim, ki tradicijo nadaljujejo"
