(POGLED) Nekrolog dr. Dana Podjeda: Zakaj zapuščam twitter?

Še nikoli doslej nisem napisal nekrologa. In prvi, ki ga pišem, je zase. Natančneje, pripravljam ga za del svoje identitete, ki bo odšel med zvezde. Sklenil sem namreč, da ukinem svoj profil na twitterju.

Zakaj nameravam zapustiti omrežje, na katerem digitalno obstajam od marca 2009 in kateremu sem posvetil precej časa in zamisli, ki jih je pozobal nenasitni kljunček modrega ptiča? Temeljni razlogi so globlji in jih bom predstavil ob koncu prispevka, povod pa so dogodki v zadnjem mesecu, dveh, ki kažejo, da sta se digitalni in fizični svet dokončno prepletla. Končuje se delitev med virtualnim oziroma navideznim na eni strani ter realnim oziroma dejanskim svetom na drugi, dokončno pa se je izpelo tudi sporočilo ponudnika internetnih storitev izpred več kot dveh desetletij, ki je parafraziral Franeta Milčinskega – Ježka ("Človek ni eden, človeka sta dva ...") in nas skušal prepričati, da svet ni eden, temveč sta dva. Matrici sta se zdaj prekrili, oba svetova pa sta v času, ko smo v povprečju pred zasloni vsaj toliko ur dnevno, kot smo odklopljeni od naprav, če odštejemo spanec, postala enako resnična. Virtualno se je prelilo čez rob in začelo pljuskati v realnost.

Tvitanje v živo

Prva kaplja čez rob, ki je napovedala poplavo, je bil mimobežni dogodek, ki se je zgodil pred približno mesecem dni, ko sem pred parkirno hišo čakal prijatelja, ki je v javnosti prepoznaven zaradi strokovnega dela, medijskih nastopov in tudi zaradi objav na twitterju, ki so – vsaj po moji oceni – utemeljene in spravljive, nikoli žaljive. Stal sem ob ograji ter mu od daleč pomahal v pozdrav, ko je izstopil skozi vrata ter prevzel parkirni listek. Takrat se mu je obraz nenadoma pomračil, saj je zaslišal grobo opazko neznanega možakarja, ki je prihitel mimo in mu spotoma nekaj zabrusil. Vsebina sploh ni pomembna, bistven je način, kako so bile besede izrečene. Ostro, žaljivo, brezobzirno. Oba sva potrebovala nekaj minut, da sva med sprehodom po mestu prišla k sebi. Ko se je pomiril, sem ga previdno vprašal, če se mu to redno dogaja. "Skoraj vsak dan," je prikimal in dodal, da so očitno ljudje začeli tvitati še v živo. In točno to so bile besede, ki jih je izrekel neznanec: tvitanje v živo! Seveda to ni bilo žgolenje ptička na vejici, torej ljubkega znaka, za katerim se skriva omrežje, temveč prej bevskanje, kot je to z izjavo, ki je kandidirala za Večerov bob leta 2020, izvrstno opisal filozof Mladen Dolar. Dejal je namreč, da ima predlog za slovenski prevod tvita: "Ne čivk, ampak bevsk. To je bolj bevskanje. Namesto javnega prostora in izmenjave debat imamo bevskanje, kdo bo glasneje in pogosteje bevsknil." In res: ljudje so začeli – pa naj mi lastniki psov oprostijo, saj živali same po sebi niso nič krive – bevskati drug na drugega še v javnosti, od blizu, iz oči v oči. Sporočanje v največ 280 znakih, kolikor so lahko dolgi tviti, je očitno postalo nekaj normalnega, vsakdanjega. Zabrusiti nekomu, ki ga ne poznamo, nekaj ostrega v obraz, se je začelo spreminjati v družbeno normo.

Ona "riše račke", on pa je "patološki bolnik"

Naslednja kaplja čez rob, ki je opozorila na pospešeno pljuskanje digitalnega v fizični svet, je padla le teden, dva po omenjenem dogodku pred parkirno hišo. Zgodil se je namreč napad na Niko Kovač, ki si je zaradi svojega aktivizma že pred letom in pol, torej v času referenduma o vodah, prislužila veliko podpore med državljani in črno piko od zagovornikov neke politične opcije. Ker se je znova in znova oglašala, je dobivala vedno nove opomine tudi od najbolj omreženih, ki so opozarjali njo in njene somišljenike, naj vendar molčijo. In potem je tistega jesenskega dne butnilo na dan. Udarec na javnem prostoru, vpričo drugih ljudi, ki so ga spremljale osorne besede, je bil fizična manifestacija tvitov, ki jih beremo o predsednici Inštituta 8. marec.

Napadov pa še ni konec tudi po incidentu na Bavarskem dvoru v Ljubljani. Neka političarka s skoraj pet tisoč sledilci na twitterju, ki je pred časom postala znana zaradi omembe sadnih jogurtov, ki jih je v nekdanji državi bojda primanjkovalo, je 5. novembra na omrežju napisala: "Nika Kovač je zgolj projekcija Kučana, Golobiča, Bratuškove in Šarca. Zavita v pikčasto obleko in riše račke. In šešlja pri govoru in se spakuje. In smeh bla, bla, bla. In je stara 30 let." Dva dni prej je nekdo drug ob fotografiji Nike Kovač z novinarjema Dela in Večera zapisal na twitterju: "Nika Kovač iz @8Marec je oseba, ki vam skače iz vsake paštete. Janez Markeš je 30 let starejši moški, sovražnik @JJansaSDS. Gospa na sredini pa je sindikalni parazit iz @novinarSI. Genetika ne pozna milosti. So lažnivi levičarji, ki za svoje privilegije, so vsega zmožni." (Slovnične napake so objavljene v izvirnem tvitu.) Psihoanalitik, ki je znan po svojem "antifeminizmu", je na twitterju pod citatom iz Večerovega intervjuja z Miho Kovačem, Nikinim očetom, pripomnil: "Nika Kovač škodi narodu! Perverzna je! Vzporedno oz. paradržavno se sili v politiko ..."

Dodam naj, da to ni poglobljena analiza tvitanja ali cvetober najbolj udarnih tvitov, temveč kratek in neselektiven nabor nedavnih objav, ki po napadu, kot rečeno, niso potihnile, temveč so se zgolj stopnjevale. Pri navajanju teh tvitov tudi nimam namena kazati s prstom na eno politično opcijo in jo demonizirati. Ravno nasprotno. Že hiter pogled na omrežje pokaže, da je tudi na drugi strani bevskanja čedalje več in postaja tako glasno, da postaja spokojno življenje nekje vmes skoraj nemogoče, saj tudi od tam prihajajo pljuski, ki se prelivajo v fizični svet. Kapljati je začelo pred napadom na poslanca Branka Grimsa, ki so ga na twitterju označili, da je "patetičen, majhen, slab in jezen človeček", ter usekali po njem, da je "glavni gejolog pri SDS", "patološki bolnik" in "nevrotična mamina miška". Do dejanskega udarca in pljunka pred parlamentom je ob nakopičenem gnevu, ki sega povsem do roba digitalnega prostora, očitno manjkala le kaplja.

Deli in vladaj omrežju

Delitev ljudi na skupine, ki bevskajo druga na drugo kot podivjani psi skozi žičnato ograjo, ni zgolj naključje, temveč je to bistvo poslovnega modela spletnih družbenih omrežij, ki so utemeljena na tribalizaciji, torej ločevanju na naše in vaše, dobre in slabe, leve in desne. Ostati zmeren in nevtralen je na twitterju skoraj nemogoče, saj te drugi postavijo v pozicijo, iz katere se je potrebno braniti in zagovarjati lastne izjave, pa naj bodo še tako benigne. Kriv si, skratka, ker obstajaš. Razcepljene skupnosti, ki se formirajo na tem omrežju, so odličen primer shizmogeneze. Ta pojav je v tridesetih letih prejšnjega stoletja definiral antropolog Gregory Bateson, ko je analiziral navade novogvinejskega ljudstva, katerih članice in člani so se trudili biti čim manj podobni predstavnikom znotraj iste skupine, ki so jih razumeli bodisi kot manjvredne bodisi kot nasprotnike. Kot pravi Bateson, lahko takšno izpostavljanje razlik in poudarjanje lastne superiornosti tako v besedah kot dejanjih in celo načinu oblačenja privede do razkola v skupnosti. In tak razkol se nam – tako je vsaj videti – že dogaja na twitterju, kjer so se Slovenci, ki tam objavljajo, začeli preobražati v Slevence in Sdesnence ali v še bolj tribalno zveneče Levuharje in Desnosučne. Ti se vsak s svojega brega obstreljujejo z besednimi sulicami, od katerih tu in tam katera prebode digitalno tkanino in prileti v fizični svet. Med to državljansko vojno, ki za zdaj predvsem na besedni ravni divja na omrežju, a se utegne preliti v fizično stvarnost, se potrjuje teza socialnega psihologa Jonathana Haidta, ki je v knjigi Pravičniški um razložil, da nasprotnika vse pogosteje ne iščemo več izven skupnosti, temveč v njej. Najhujši nasprotnik liberalnega državljana je torej tisti, ki v lastni državi zagovarja konservativne vrednote – in obratno. Dejstvo, da pripadamo isti idejni skupnosti, istemu narodu, tako postopno tone v pozabo. Bolj pomembno je, na katerem bregu ideološkega spektra stojimo.

Shizmogenezo, torej poglabljanje razkola med skupinami, pospešujejo Twitterjevi algoritmi, ki izpostavijo najbolj sporne objave, namreč tiste, ki so ostre, žaljive in povečujejo sovraštvo. Na ta način pa spletno omrežje dejansko zgolj imitira in potencira "algoritme", ki jih imamo ljudje v glavi. Tudi mi namreč najprej opazimo tiste objave, ki izstopajo iz poplave drugih sporočil, in te so običajno šokantne, presenetljive in seveda naphane s sovraštvom do druge strani. Ob njih ljudje najpogosteje še sami napišejo žolčen komentar ali jih všečkajo in delijo. Tako se začarani krog vzajemnega sovraštva nadaljuje, razpoke v skupnosti se večajo, ljudje pa še bolj demonizirajo drugega in hkrati sami postajajo demoni.

Plačilo za tlako

Tretja kaplja čez rob, ki me je prepričala k izpisu iz twitterja, je prevzem omrežja s strani Elona Muska. Poslovneža in inovatorja južnoafriškega rodu zaradi nekaterih potez sicer dokaj cenim. Všeč mi je, recimo, njegova smelost pri investicijah v električne avtomobile, satelite in vesoljska plovila, pri čemer je v marsičem prehitel okorne državne in mednarodne projekte za razvoj trajnostne mobilnosti in osvajanje vesolja. Vznemirljiva, a hkrati nekoliko srhljiva se mi zdi tudi zamisel o neuralinku, torej sistemu za povezovanje možganov z digitalnimi napravami, ki ga financira. Spoštovanja vredno se mi zdi, da je javno obelodanil, s kakšnimi težavami se je soočal v mladosti zaradi aspergerjevega sindroma in nasilnežev, ki so ga pretepali v šoli. Nikakor pa mi ni pri srcu njegov prevzem podjetja Twitter, s katerim si je magnat, ki je po Forbesovih podatkih daleč najbogatejši človek na svetu, zagotovil lastno digitalno kraljestvo s približno 400 milijoni podanikov.

Takoj ko je sedel na prestol, je Musk napovedal radikalne spremembe, med katerimi naj bi bilo več svobode govora. Svoboda pa ne bo zastonj. Najavil je namreč tudi, da bodo tisti, ki bodo želeli dobiti modro kljukico, ki označuje potrditev, da za digitalnim likom stoji dejanska oseba, s čimer bodo objave teh ljudi tudi bolj izpostavljene, plačali osem dolarjev mesečno. (Ta znesek bo bojda veljal za ZDA, prilagodili pa naj bi ga plačilni sposobnosti ljudi v posameznih državah.) Najava plačila je mnoge – vključno z mano – dokončno odvrnila od uporabe omrežja, katerega glavna dobrina so dejansko ljudje, torej uporabnice in uporabniki. Zakaj bi plačevali, da zapravljamo čas na omrežju in ptiča krmimo z vsebinami? Zakaj bi kupovali mesečno vstopnico za digitalni prostor, ki spominja na saloon iz vesterna z nihajočimi vrati, skozi katera med pretepom, ki divja za točilno mizo, vsake toliko časa nekdo prileti ves opraskan in potolčen? In zakaj bi namenjali sredstva lastniku omrežja, ki že zdaj služi s podatki o tem, kaj počnejo njegovi podaniki? Tako se lahko samo poglobi prehod v digitalni fevdalizem, torej sistem, v katerem ne bomo zgolj tlačani, ki brezplačno delajo za gospodo, temveč bomo zato, da opravljamo tlako, očitno celo plačevali.

Z veseljem poravnam, recimo, mesečni račun za RTV Slovenija, pa čeprav se s sedanjo vodstveno garnituro te ustanove ne strinjam. Občutek namreč imam, da s prispevkom pomagam ohranjati in graditi nekaj, kar je javno in dolgoročno pomembno za našo skupno identiteto. Ne morem pa se znebiti občutka, da bi s plačevanjem za potrditev identitete na omrežju v zasebni lasti, ki sem ga pomagal graditi s tisoči objav, ostal ne le praznih rok, temveč tudi ogoljufan.

Si tisto, kjer objavljaš

Obstaja pa še četrta kaplja, zaradi katere zapuščam twitter. Ta je sicer najbolj intimne narave, a je bila dejansko najpomembnejša spodbuda za odklop od tega omrežja. Že pred časom sem namreč pri sebi opazil, da sem se zaradi tvitanja začel preobražati po načelu, da "si tisto, kjer objavljaš". Podobno kot ljudi zaznamuje prevozno sredstvo, jih namreč označi tudi omrežje, ki ga največ uporabljajo. Če nekdo vozi črno limuzino nemške blagovne znamke, se bo na cesti vedel drugače kot med vožnjo s kolesom. In če nekdo pretežno uporablja twitter, začne sčasoma razmišljati v "tviterščini" in kovati kratke, udarne stavke tudi v vsakdanjem življenju.

Zaradi vse bolj obsesivnega razmišljanja o naslednjem tvitu in pogledovanja, kaj se dogaja na omrežju po mojih objavah, mi je začelo tudi zmanjkovati časa zase in za druge. Vse pogosteje sem se zalotil v podobni situaciji kot Nir Eyal, ki je v knjigi Neraztreseni (v izvirniku Indistractable) opisal, kako mu je hči, ko je bila še v vrtčevskih letih, med igro zastavila zanjo pomembno vprašanje: "Ati, katera bi bila tvoja supermoč, če bi jo lahko sam izbral?" V tistem trenutku je začutil vibriranje v žepu, ki je označilo, da je po telefonu prejel sporočilo. "Samo trenutek," ji je odvrnil, medtem ko je tipkal odgovor. Ko se je ozrl stran od zaslona, je že ni bilo več. Odšla je. In to se nam vse pogosteje dogaja: ker se posvečamo tisočem razmerij po zaslonih, pozabljamo na bistvena razmerja, ki nas napravijo ljudi. Menim, da tudi zato postajamo bolj nečloveški tako od blizu kot na daljavo. Pozabljamo namreč, kako pomembna so razmerja z bližnjimi, in to tako zanje kot za nas.

Ukradeni fokus

"Za prijatelje si je treba čas vzet'," je prepeval Andrej Šifrer in tako izvrstno ubesedil ključno zadrego današnje dobe. Ker vse več časa zapravimo na omrežjih, nam ga zmanjkuje za druženje v živo, in to tako s prijatelji kot sorodniki in partnerji. Primer: če sem za pisanje vsakega svojega tvita porabil samo 5 minut, sem čez palec za objavljanje zabil 434 ur oziroma več kot 54 osemurnih delovnikov. In koliko ur, tednov in mesecev je ob tem šlo še za obsesivno odklepanje telefona (to storimo v povprečju več kot tristokrat dnevno oziroma vsake tri minute) ter podrsavanje po zaslonu ob vsaki priliki, od čakanja na avtobus do sestankov in, žal, tudi druženja z otroki, ženo in prijatelji. (Tolaži me vsaj, da so mnogi uporabniki omrežja v krajšem obdobju objavili bistveno več tvitov kot jaz, vključno z nekaterimi osrednjimi politiki. Še vedno pa ne razumem, kako jim to uspe.)

Da bi si prihranil čas in spet postavil bistveno v fokus, sicer sledim napotkom, ki sta jih navedla Cal Newport v knjigi Digitalni minimalizem ter Johann Hari v novejšem delu Ukradeni fokus (v izvirniku Stolen Focus). Po njunem napotku uporabljam številne pripomočke, na primer news feed eradicator, to je vtičnik (angl. plug-in) za brskalnik Chrome, ki na računalniškem zaslonu zbriše neskončen tok informacij o tem, kaj počnejo drugi na omrežjih. Na telefon pa sem si namestil aplikacijo minimalist phone, ki blokira potisna sporočila in napravi zaslon telefona manj privlačen, ter block site, ki mi onemogoči dostop do tistih aplikacij in spletnih strani, ki mi ukradejo največ časa.

Kljub temu da sem si dostop do twitterja, facebooka, instagrama in drugih omrežij na telefonu skoraj povsem omejil, se še vedno zalotim, kako po računalniku iz minute v minuto preverjam, kaj se dogaja "tam gor". Neizmerno me tudi zanima, kaj se skriva za številko ob znaku zvončka, ki označuje, koliko novih sporočil me čaka. In – morda najbolj zanimivo – včasih na twitterju iz radovednosti preverim zapise tistih, ki sem jih že zdavnaj blokiral ali utišal in so zato njihova sporočila prekrita. Odpiranje njihovega utišanega sporočila, ki je včasih namenjeno meni, me vsakič znova spomni na luščenje kraste: boli, a se ne morem upreti. Ko preberem takšno skrito sporočilo, mi postane v hipu žal, saj vem, da bom morda še ure premleval, ali naj na žalitev in zmerjanje odgovorim ali ne. (Odgovor je vedno jasen: ne!) Zaradi vsega naštetega je popoln odklop od twitterja vsaj zame verjetno najbolj dolgoročna in vzdržna opcija, če želim spet imeti čas zase in druge in v življenju spisati še kaj drugega kot kratke in udarne stavke.

In memoriam

Tako, prišel je čas za slovo. Število znakov sem namreč presegel tudi za ta prispevek. (Sem pa vesel, da so mi jih namenili več kot 280.) Preden jih porabim do zadnje pike, naj še priznam, da sem najprej nameraval spisati lastni nekrolog v duhu replikanta Roya Battyja iz Iztrebljevalca, ki ga je režiral Ridley Scott, in ob koncu napisati nekaj v smislu, da bodo vsi moji tviti izgubljeni v času kot solze v dežju. Na srečo sem pravočasno ugotovil, da je že pisanje lastne osmrtnice precej patetično, saj dejansko še vedno obstajam, in to tako fizično kot digitalno, lastni izbris z omrežja pa je kvečjemu "majhen korak za človeštvo, a velik skok za človeka".

Če me bo kdo neizmerno pogrešal, me najde na drugih omrežjih, kjer je vsaj za zdaj kanček manj agresije. Seveda pa je najbolje, če se ob priliki spet srečamo v živo, od blizu. Ne smemo namreč pozabiti, da ob spletnih družbenih omrežjih, ki jim nekateri zmotno pravijo družabna, obstajajo še prijateljska omrežja, ki jih poznamo že tisočletja. Ta pa nas dejansko napravijo družabne in nam pomagajo vzdrževati skupnost ter ohranjati človečnost.

Naj pa bo vendarle jasno, da ob samoizbrisu nikakor nisem ravnodušen. Že zdaj vem, da bom mnoge "tam gor" pogrešal, saj smo skupaj preživeli veliko lepih trenutkov. Jasno mi je tudi, da bodo mnogi navdušeni, ker zapuščam omrežje. Tak je pač ta razcepljeni svet, v katerem se nikoli ne da ugoditi vsem. Imejte se dobro, eni in drugi. In bodite dobri drug do drugega.

Ti pa počivaj v miru, @dandanko.