(POGLED) Nogometni recepti za politiko

"Bolje je, da tega ne povemo javno, ampak zmaga bi zelo koristila Italiji." Ta stavek, ki ga je v torek objavil Corriere della Sera, najpomembnejši italijanski dnevnik, je v telefonskem pogovoru z liderjem Lige Matteom Salvinijem nekaj ur pred finalno tekmo evropskega nogometnega prvenstva izrekel predsednik italijanske vlade Mario Draghi. Salvini je po tekmi, ko je razkril vsebino pogovora, dodal, da ne zadostuje, da je predsednik vlade dober, imeti mora tudi srečo.

Nogomet je pomemben sestavni del italijanske družbe. Tako pomemben, da je nanj zelo pozorno tudi gospodarstvo. Stefano Caselli, prorektor elitne milanske ekonomske univerze Bocconi, v intervjuju za Corriere della Sera opozarja na zvezo med zmagami italijanske nogometne reprezentance in rastjo borze. Skratka, nogometna zmaga na evropskem prvenstvu je dodala veter v jadra, ki je Italijo zajel vse od trenutka, ko je Mario Draghi prevzel vajeti italijanske vlade.

Tega se zavedajo tudi stranke. Sedanji parlamentarni mandat se konča spomladi leta 2023, mandat predsednika republike Sergia Mattarelle pa čez dobrih šest mesecev. Ko je Draghi zasedel mesto predsednika vlade, je bilo splošno mnenje, da je to predsoba za predsedstvo republike. Scenarij je bil naslednji: februarja 2022 izvolitev Draghija za predsednika republike in nato predčasne volitve. Mattarella je vztrajal, da je en sedemletni mandat dovolj in da ni pripravljen ponovno kandidirati za kratek podaljšek, kot je to storil njegov predhodnik Giorgio Napolitano. Ampak zdaj se čedalje bolj uveljavlja možnost, da bi stranke od Mattarelle dosegle, da pristane na novo izvolitev, ki bi bila plebiscitarna, da lahko Draghi vodi vlado do rednega izteka mandata leta 2023, ko bi ga izvolili za predsednika republike. {api_embed_photo_R30}686248{/api_embed_photo_R30}

V zadnjem času se namreč stopnjujejo izjave vodilnih politikov, da mora Draghi voditi vlado do leta 2023. V levosredinskem taboru je kar nekaj težav, notranji spori v Gibanju 5 zvezd in običajna izzivanja Mattea Renzija, tokrat o zakonu o homofobiji, v desnici pa javnomnenjske raziskave ne kažejo najbolje Salviniju, ker glasove pridobiva skrajno desno stranka Bratje Italije. Skratka, nobene volje ni za prehitevanje.

Mattarella, ki je dolgo v svojih posegih zagotavljal, da se njegov mandat izteka, v ponedeljek na sprejemu za italijanske nogometaše o tem ni govoril, pač pa je poudaril harmonijo, ki je povezovala igralce. Mario Draghi, ki je prav tako sprejel nogometaše, pa je med drugim dejal, da je njihova zmaga okrepila vlogo Italije v Evropi. Mattarella je s harmonijo očitno mislil tudi na vlado, ki jo sestavljajo vse stranke razen skrajne desnice, Draghi pa na dejstvo, da bo tudi sam s skorajšnjim odhodom Merklove postal glavni referenčni politik v Evropski uniji; ne nazadnje pa je bilo zaznati tudi zadovoljstvo, da je evropski pokal ostal v državi, ki je članica Evropske unije.

Italijani so z navdušenjem praznovali zmago: množice na ulicah in trgih, ognjemeti, celo zvonjenje številnih cerkva, kar potrjuje, da je v laični Italiji tudi Cerkev aktivno vpletena v družbo. Polemike so pozabljene, sicer pa jih glede te ekipe ni bilo, opaženo in večkrat poudarjeno je bilo sozvočje igralcev kot nekakšen napotek za družbo in, zakaj ne, tudi politiko. Nogomet je postal prevladujoča tema, prijateljstvo v ekipi, objemi po zmagi in splošni optimizem so zajeli tudi družbo in običajne polemike so se vsaj začasno umaknile v ozadje.

Nobene popustljivosti pa ni bilo do Angležev, ne v družbi in niti v medijih. Italijane sta močno prizadela dva odtenka: dejstvo, da je občinstvo na Wembleyju izžvižgalo italijansko himno, in pa gesta angleških nogometašev, ki so – skoraj vsi – odstranili srebrno kolajno, ki jim jo je predsednik evropske nogometne zveze Čeferin pripel okoli vratu. Vse so označili kot skrajno nadutost, cinizem. Poleg tega so se Italijani zgražali nad rasističnimi napadi na angleških družbenih omrežjih na tri nogometaše, ki so zgrešili enajstmetrovke in s tem "podarili" zmago Italiji, napadi, ki izvirajo iz dejstva, da vsi trije niso "čistokrvni" Angleži. V kar nekaj novinarskih komentarjih je bil poudarek na dejstvu, da so "football" izumili Angleži, ampak je angleški tudi izraz "fair play".

Tega na londonskem igrišču ni bilo. In povsod, tudi na častnem mimohodu ekipe na odprtem avtobusu po rimskih ulicah, je bil z nogometaši tudi teniški igralec Matteo Berettini, ki ga je v nedeljo na finalu Wimbledona premagal Novak Đoković. Berettini je prvi Italijan sploh, ki si je priboril mesto v finalu tega prestižnega turnirja, ampak bil je zraven predvsem zato, da Angleži vidijo, da je treba tudi poraz v finalu častno sprejeti. Žoga je pač okrogla in vedno zmaga samo eden, taka so pač pravila. Italijani so v preteklosti vedno pohvalili nogometaše, tudi kadar so izgubili finalno tekmo. Biti drugi v Evropi ali na svetu navsezadnje ni nobena sramota. Zadržanje angleških igralcev in angleške publike – ne eni ne drugi niso počakali nedeljskega nagrajevanja italijanske ekipe – so v Italiji ožigosali kot skrajno nešportno in žaljivo. Slišati je bilo tudi predlog, naj UEFA ukrepa proti igralcem, ki so odstranili kolajno nekaj sekund po tem, ko jim jo je Čeferin nadel.

Prav Čeferinu bi kazalo posvetiti zadnje misli. V nedeljo je verjetno spoznal, kaj je angleški nogomet. Njegova naklonjenost do Angležev, ki so mu, ob pomoči Borisa Johnsona, pomagali prekrižati načrte elitnim klubom, da bi oblikovali svojo "evropsko superligo", očitno ni bila dolgoročna investicija. Zadostovala je ena sama tekma, da je to okusil na lastni koži.