Ste že poslali SMS za finančno podporo STA? Sama sem to naredila takoj v ponedeljek zvečer, ko sem končala predavanja. In bila zadovoljna ob novici, ki sem jo prebrala v torek zjutraj: da je akcija naletela na množičen odziv.
Nekoliko smešni so komentarji, da je nerazumljivo, kar Janša počne s STA. In z mediji nasploh. Da gre za neracionalno delovanje. Ki bi ga moral v dobrobit svoje vladavine korigirati. Ker je demokracija pogoj vsakega načina vladanja. Svobodni mediji pa pogoj demokracije. Itd.
Res je nasprotno: to, kar počne Janša, je popolnoma logično. Konsistentno. In pravilno. Seveda iz njegove perspektive. Iz zornega kota tega, kar sam razume in predvsem čuti kot ustrezno obliko vladavine. Svoje vladavine.
Kot sem izpostavila že večkrat, je že od njegovih študentskih aktivnosti - ki se jih nekateri spomnimo iz lastnih izkušenj - jasno, da je bilo vladanje vedno njegova ambicija. Vladanje s trdo roko. Kot za vsakršno obliko avtoritarne oblasti.
Stereotipizacija socializma
Ko je Le Monde primerjal Janšo s Titom, je zagrešil bistveno napako, ki izvira iz stereotipizacije socializma, značilne za zahodnjake, ki poznajo samo nekaj ideoloških floskul o jugoslovanskem socializmu. Tako kot moji študenti. In mnogi drugi, ki govorijo, da Janša prakticira politične prakse “iz nekih drugih časov” — pri čemer mislijo na socializem.
Pri vseh napakah socializma in kljub vrsti neustreznih praks — tudi v odnosu do medijev — gre za bistveno razliko. Janša namreč zavestno prakticira “kaj mi pa morete” držo in z njo iz osebnih razlogov — tudi povsem osebnih sovraštev in zamer — zavestno premika meje dovoljenega.
To premikanje meja Janša vidi, doživlja in prakticira kot vrsto osebnega užitka. Kot javno merjenje moči. S tistimi, do katerih goji zamere in podobno. Kar pomeni: gre za njegov osebni ideološki in psihološki projekt, ki instrumentalizira državo in družbo v sredstva za realizacijo njegovega užitka.
Realizacija neke utopije
Jugoslovanski socializem to nikoli ni bil. Jugoslovanski socializem je bil poskus realizacije neke utopije. Šlo je za dobrobit skupnosti. Za komunizem kot hipotetično realizacijo nebes na zemlji. Pri čemer je ta realizacija vključevala tudi zelo problematične prakse. Predvsem do tistih, ki se s projektom niso strinjali.
Pri Janševem vladanju pa gre za nekaj drugega. Gre za individualno uporabo moči, ki mu jo daje položaj. In to na način, da se z odsotnostjo projektov v korist skupnosti — kot recimo pred dnevi načrt za postkoronsko okrevanje, poslan v Bruselj — maščuje tistim, ki se jim je iz takšnega ali drugačnega razloga odločil osebno maščevati. Zato na poti do tega cilja obračunava z vsemi, ki to vsem jasno vidno delovanje problematizirajo. Ki se njegovi realizaciji užitka zoperstavljajo. In ki mu ob tem ne ploskajo.
To je zgodba o STA. In seveda ne samo o STA.
Protesti spominjajo na mariborske vstaje proti Kanglerju. Ki so na koncu odnesle tudi Janšo samega. Še nobenemu totalitarcu ni uspelo ukiniti ljudstva. Niti Stalinu. Čeprav ima ljudstvo napake in problematične dimenzije, ga ni mogoče ukiniti. Na koncu vedno premaga totalitarce.
Slovenska domačijska logika
Najboljše pri Janševi zlorabi politične moči pa je to, da paralelno s svojo politiko in logiko maščevanja vsem in vsakomur, ki se mu zoperstavi ali mu pade na pamet, aktivira tudi slovensko domačijsko logiko. Gre za aktivacijo neformalnih družbenih omrežij. Omrežij tistih, ki se z Janševo politiko in logiko ne strinjajo. Bolj ko Janša realizira svojo politiko in logiko maščevanja, bolj se aktivirajo tudi neformalna omrežja upora proti njemu.
Stvar me spominja na mariborske vstaje proti Kanglerju. Ki so na koncu odnesle tudi Janšo samega. Namreč: še nobenemu totalitarcu ni uspelo ukiniti ljudstva. Niti Stalinu. In čeprav ima ljudstvo vrsto napak in problematičnih dimenzij, je njegova nedosegljiva čarobnost prav v tem, da ga ni mogoče ukiniti. In da na koncu vedno premaga totalitarce vseh vrst. In barv. In dežel. Totalitarci minejo. Ljudstvo pa preživi. Kljub vsem grozotam.
Dimnezije čarobnosti
Dejstvo je, da slovensko ljudstvo kaže resnično pomembne dimenzije čarobnosti. Recimo proslava dneva OF. Zbralo se je 10.000 demonstrantov. Vau! Kot je zapisal Ervin Hladnik Milharčič, je to številka, ki nekaj pomeni celo na Trgu nebeškega miru. In kot vemo, je Kitajcev nekoliko več kot Slovencev. In zdaj množični odziv na zbiranje finančne podpore za STA.
Vsaka naslednja poteza, s katero Janša poskuša ukiniti ljudstvo, ljudstvo samo še bolj okrepi. Kar je super
Dobro, res nas je malo. A če bi vsak Slovenec hipotetično prispeval ne pet evrov, ampak vsaj evro, bi zbrali okoli dva milijona evrov. In nasadili Janši roge. No, on bi nato začel razmišljati, kako spremeniti zakone in ustroj države — kar dela tudi sicer —, da STA ne bi dobila zbranega denarja. Tako kot že zdaj razmišlja, kako preprečiti, da bi dobila denar, ki ji ga je nakazala EU.
Vsaka naslednja poteza, s katero Janša poskuša ukiniti ljudstvo, ljudstvo samo še bolj okrepi. Kar je super. Super novica letošnjega dneva OF. Tudi Janševo mrcvarjenje STA je v bistvu super novica. Janša sam sebi žaga vejo oblasti, na kateri čepi. In prej ali slej bo padel. Padel bo. Tako. Ali drugače.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
