Končno smo na nacionalni ravni dobili strokovno oblikovane kriterije o tem, koliko časa smejo biti na dan otroci in mladostniki maksimalno izpostavljeni stikom z virtualno realnostjo. Končno.
Bila sem sicer začudena, da v poročilih na to temo ni bil prisoten Miha Kramli, ki v Sloveniji vodi prvo ambulanto za zdravljenje odvisnosti otrok in mladostnikov od virtualne realnosti. Za kaj pri tem gre, sem se naučila pred leti, ko sva skupaj gostovala po slovenskih šolah. Razlagal je, kaj bi morali početi starši in šola za omejevanje razvoja te odvisnosti. Govoril je tudi o nujnosti časovne omejitve stika z virtualnostjo. Majhen otrok sploh ne bi smel imeti stika z virtualnim svetom. Mladostnik pa ne več kot dve uri na dan.
Že takrat so bile te omejitve videti kot znanstvena fantastika. Danes, v koronskih časih, pa so predlagane časovne omejitve videti še bolj nerealistične.
Strokovnjaki in “strokovnjaki”
In to ne samo zaradi šolanja na daljavo. Ampak tudi zaradi govoričenja, ki je postalo zelo modno. Zaradi prepričanja, da je virtualna realnost bolj resnična od dejanske realnosti. Nad tovrstnimi neumnostmi se navdušujejo tudi domnevni strokovnjaki. Pred leti sem zaradi takih stališč dala odpoved iz moralno etičnih razlogov.
Danes pa jih ponavljajo tudi tisti, ki sem jih zaradi njihovega strokovnega dela doslej cenila. Zato sem sklenila, da bo treba napisati znanstveni članek. O tem, zakaj virtualna realnost ni bolj resnična od dejanske realnosti.
Kot socialna in kulturna antropologinja moram izpostaviti zelo očitno dejstvo, ki je v današnjih časih vsesplošno prisotne virtualne odvisnosti očitno nevidno. V smislu Bronisłava Malinowskega: da je virtualno realnost mogoče izklopiti. S pritiskom na stikalo. Če to seveda hočeš. In zmoreš. Kar za odvisnike najbrž ni lahko.
Seveda ne moremo pričakovati, da bo omejevanje stikov otrok in mladostnikov z virtualno realnostjo enostavno. V resnici bo prav nasprotno
Dejanske realnosti pa ne moreš izklopiti. Ni stikala, s katerim bi izklopil družbeni in kulturni svet, v katerem živiš. In v katerega si bil socializiran. In zato je ta svet bolj resničen, bolj realno obstoječ kot virtualna realnost. In to neglede na to, kaj se odvisnikom od virtualne realnosti ter strokovnjakom in “strokovnjakom” zdi.
Prilagodljiv organ
Skratka: če nočete imeti odvisnika od virtualne realnosti, se bo treba začeti ukvarjati z nadzorom otrokove uporabe medijev, ki mu omogočajo stik z virtualno realnostjo. Od televizije do telefonov, od tablic in vse druge šare pa do igrač, ki lahko že pri manj kot enoletnih otrocih ustvarjajo začetke te odvisnosti.
Razlog za nujnost nadzora je nevrofiziološki. Možgani so namreč ekstremno prilagodljiv organ. Ta organ pravzaprav sploh niso človeški možgani, dokler jih v to ne preoblikuje socialno in kulturno okolje. Ne rodimo se s človeškimi možgani. Rodimo se s potencialno človeškimi možgani. Ti možgani postanejo človeški šele skozi socialno in kulturno družbeno organizacijo. Isto velja za ves nevrofiziološki sistem.
Od tega, kako bo socialno in kulturno okolje organiziralo človeške možgane in človeški nevrofiziološki sistem, je odvisno, kako bomo v življenju kot ljudje funkcionirali. Kakšni bomo. Kaj bomo zmogli početi. In česa ne. In seveda: od česa bomo odvisni. Če bomo od česa odvisni. Na primer od virtualne realnosti.
Možgani to imajo radi
Seveda ne moremo pričakovati, da bo omejevanje stikov otrok in mladostnikov z virtualno realnostjo enostavno. V resnici bo prav nasprotno. Najprej zato, ker je virtualni svet otrokom zelo privlačen. Ker jim ponuja intenzivnejše in jasnejše dražljaje kot dejanska realnost. Zeleno je v virtualnem svetu bolj zeleno kot v naravi, če uporabim Kramlijev primer. In možgani imajo to radi. Jasne, intenzivne dražljaje.
Drugič, otroci in mladostniki lahko v virtualni realnosti gradijo svetove, ki so povsem po njihovi meri. Česar za socialni in kulturni svet okrog njih ni mogoče trditi. Socialni in kulturni svet okrog njih je bolj naporen od virtualnega.
Problem pa je tudi v tem, da se otroci, ki znajo virtualnost uporabljati spretneje kot oni sami, staršem zdijo zelo pametni. Celo genialni.
Utrujenim in prezaposlenim staršem tudi časovno pride prav, da se otroci ukvarjajo z virtualnostjo. Jim vsaj dajo mir in jih ne gnjavijo s stalno potrebo po pozornosti.
Na nivoju živali
Tu je še čista lenoba, ki jo imam priliko opazovati pri starših. Se jim pač ne da ukvarjati z otroki. Zato jih dajo pred televizor. Ali jim dajo v roke naprave, ki jih posrkajo vase. Da imajo pred otrokom mir. Ker so otroci pač naporni.
In potem je tu še šola: že pred korono se je v šolah uveljavilo prepričanje, da je virtualni pouk nekaj dobrega. Če ne zaradi drugega, pa pač zato, ker je nekaj novega, nezastarelega. In novo je dobro. Zastarelo pa slabo.
Ko gre za stike z virtualnostjo, to ni čisto res. Virtualnost ovira razvoj abstraktnega mišljenja. Virtualnost otroke mišljenjsko — in zato tudi vedenjsko — ohranja na ravni konkretnega mišljenja. Torej mišljenja, ki ga zmorejo tudi živali.
In tu nastopi vprašanje: kdo si želi, da bi otroci ostali mišljenjsko na ravni živali? Starši? Šola? Oblast? Ali kar vsi?
* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
