Darinka Pavlič Kamien
Vem, da v času nerazume, nerazumljive, nedopustne in nesprejemljive vojne nimate časa brati kaj drugega kot poročila z vojnih žarišč, poročila o varnosti in nevarnosti v vaši državi. Ne bom vas klicala po telefonu, saj mora vaš mobilnik ostati prost za druga, veliko pomembnejša sporočila in klice. Pismo, ki vam ga pišem, pa lahko preberete tudi pozneje, v miru.
Kot komunikatorka vam čestitam za vaše medijske nastope. Vemo, da ste bili pred predsedniško funkcijo igralec in da ste predsednika države celo igrali. Pa vendar je biti pravi predsednik države v pravi vojni nekaj čisto drugega kot igra. V igri po koncu boja na odru tudi mrtvi vstanejo in se priklonijo občinstvu. Vi pa zdaj morate mrtve preštevati in pokopavati. Mi, ki vas spremljamo, pa se priklanjamo vam. Če ste bili pred vojno igralec, ste sedaj voditelj.
Vojna in pošast
V svojih sporočilih ste jasni, dosledni, brez panike, pomirjujoči in povezujoči. Ko nagovarjate državljane, jim vlivate moč za boj in upanje za preživetje. Vojna vaše državljane sicer razseljuje po vsem svetu, hkrati pa jih po zaslugi vašega komuniciranja razdalje še bolj povezujejo. Zdi se, da je država močna, ker ste močni predvsem vi.
Komunicirate tudi z agresorjem. Z vojaki, ne s tisto pošastjo v človeški podobi, ki sedi v svojih udobnih varovanih prostorih v Kremlju in ki jih je poslala v boj. Za katerega mnogi niti ne vedo, zakaj je potreben. Pomembno je, da razpihate meglo in razjasnite njihove misli o smiselnosti njihovega početja. Kajti tista moskovska pošast — kako naj drugače sploh rečem — je za svoj cilj glede Ukrajine v svoji norosti pripravljena uničiti ves svet. Kot kaže zaenkrat, ga nihče ne more ustaviti. Še največ upanja za ustavitev bojev morda vliva prav vaš glas, s katerim nagovarjate njegove vojake in jim vzbujate dvom o plemenitem namenu tega boja, s katerim so morda šli v vojno.
Prebivalka sveta
Kot ženska, žena in še vedno tudi hčerka in že babica trepetam ob slikah porušenih domov. Ne morem zadrževati solz ob slikah nedolžnih otrok, ki se ločujejo od očetov ali doživljajo izkušnjo zaklonišč. Medtem kot zunaj padajo bombe. Mi, ki zaenkrat še živimo v miru, si kar težko predstavljamo, odkod jemljejo moč ukrajinske matere, ki so v stanju spraviti svoje dosedanje življenje v dva kovčka in se odpravijo z otroki v neznano.
Kot prebivalka sveta, ki je že v tretjem civilizacijskem tisočletju po rojstvu domnevnega odrešenika, težko razumem to norijo in ta morilski nagon človeka, ki je vrgel svet s tečajev. To v dveh letih ni uspelo niti nevidnemu sovražniku virusu, zaradi katerega so države stopile skupaj, delovale usklajeno, si izmenjevale podatke, izkušnje, ukrepe.
Toda četudi smo skoraj vsi na svetu na vaši strani, pa so na ukrajinskih tleh pred cevi pušk in tankov postavljeni samo vaši možje. V strahu, da bi tista pošast razumela vpletanje zahodnih sil kot motiv za tisti najbolj bolj nori preblisk pritiska na atomski gumb, se borite sami.
Tako kot zdaj vaši državljani sem doživela izkušnjo zaklonišča, v katerega sva se zatekli s takrat šestletno hčerko. Res je, tudi mi smo imeli svojo vojno, vojno za svobodno Slovenijo leta 1991. Toda bilo bi jo neprimerno primerjati z vašo. Mi smo jo srečno odnesli.
Zato pa vam pomagamo na drug način. Evropa se je zganila na humanitarnem področju. Pomoč verjetno že čutite, četudi bi si želeli tudi tistega odziva, ki ga še ni. Dežnik EU je kljub vojni verjetno še daleč. Veste, gospod predsednik, pri vseh svojih prednostih ima EU tudi vrsto slabosti. Še posebej je “močna”, ko gre za birokracijo, togost in formalnosti. Pogosto zna biti tudi neenotna. In predvsem zelo previdna. Je pa za mnoge evropske države — še posebej majhne kot Slovenija ali ranljive kot Ukrajina — edina možnost.
Slovenska solidarnost
Kot Slovenka vam pišem na deseti dan vaše vojne. Prav toliko dni je trajala tudi vojna za svobodno Slovenijo leta 1991. Tako kot zdaj vaši državljani sem doživela izkušnjo zaklonišča, v katerega sva se zatekli s šestletno hčerko. Res je, imeli smo svojo vojno — toda bilo bi jo neprimerno primerjati z vašo. Mi smo jo srečno odnesli. Če komu med nami to doslej še ni bilo jasno, je ukrajinska vojna razpršila vse dvome. Mi nismo postali begunci in naši domovi so ostali nedotaknjeni, bilo je uničene samo nekaj infrastrukture. Po desetih dnevih smo zadihali, se poklonili mrtvim in začeli graditi samostojno državo.
Tudi zato, ker je del usode obeh držav podoben, so vaši sodržavljani pri nas še tem bolj iskreno dobrodošli. Potrudili se bomo, da se bodo v Sloveniji počutili sprejete, vključene. Da bodo začutili solidarnost, ki jo še vedno premoremo.
Čestitam vam za medijske nastope. Vemo, da ste bili prej igralec in da ste predsednika celo igrali. Pa vendar je biti predsednik države v vojni nekaj čisto drugega kot igra. Na odru mrtvi vstanejo in se priklonijo. Vi pa zdaj mrtve pokopavate. Zato se mi zdaj priklanjamo vam.
Zato vam pošiljam iskrene želje, da se vojna pri vas čim prej konča, da bo konec pobijanja ljudi in uničevanja domov, zgodovinske dediščine, cest, železnic, letališč, mostov. Potem vam bomo tudi mi pomagali, da Ukrajino čim prej obnovite.
In nikar ne pozabite, spoštovani predsednik, tudi naša usoda je v vaših rokah. Če bo Ukrajina padla, smo to vojno izgubili vsi. Ostanite močni!
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
