(POGLED) Politike šport ne zanima. Zanimajo jo navijači. Namreč volilci.

Šport naj ostane nepolitičen. Čist. Neokužen. Naj se vanj ne vpleta nič, kar ni z njim povezanega, posvečenega zgolj rezultatom. Za to športniki tekmujejo. Za centimetre, stotinke, gole, podaje, skoke, točke, medalje, pokale … Zato šport spremljamo. Ker nas navdušuje. Ker s svojimi idoli trpimo, se veselimo, jočemo, štejemo, odštevamo, preračunavamo. Ker tam res nismo ne levi ne desni. Ampak še dobro, da se pri športu ne da ostati na sredini. To bi bilo konfuzno.

Četudi šport in politika ne bi smela hoditi z roko v roki, pa vendar hodita. Tako smo v začetku leta spremljali sago o Đokovićevem prihodu na Australian Open. Začelo se je s skorajda takojšnjim izgonom zaradi nepravega vizuma, nadaljevalo pa z nekajdnevnim upanjem v hotelu za migrante. Pa ni šlo.

Politične note

Zgodbo poznate. Đoković je turnir na koncu gledal doma. In ni postal prvi tenisač na svetu, ki si je priboril enaindvajseti Grand Slam. Avstralske oblasti, na krilih načel in zakonov za obvladovanje pandemije, so bile neomajne. In do njihovih parlamentarnih volitev je samo tri mesece.

No, Đokoviću ostaja upanje in kar velika verjetnost, da bi lahko bil prvi, ki bo zmagal dvaindvajsetkrat na enem od velikih štirih turnirjev.

Ima pa njegova zgodba dvojno politično noto. Ne samo avstralsko. Srbski predsednik Vućić se mu je pred nekaj dnevi — po vsej verjetnosti v kontekstu prihajajočih volitev v Srbiji, v posebnem sprejemu in pred trumo novinarjev, kakršnih ne pritegnejo niti največje politične zvezde — zahvalil za “spoštovanje Srbije in predstavljanje Srbije v svetu” ter napovedal državne naložbe v razvoj tenisa.

Đoković pa je rekel: “Moja povezanost s srbskim narodom je vsak dan močnejša.”

Največji

Zgodovina nam streže z mnogimi primeri športnikov, ki so doživeli političen vpliv na svojo športno pot. Recimo največji boksar v težki kategoriji vseh časov Mohamed Ali se je znašel v eni izmed takšnih. Leta 1965 je zavrnil služenje vojaškega roka zaradi veroizpovedi in nasprotovanja vietnamski vojni. Zato je bil aretiran in obsojen za izogibanje služenju vojaškega roka, odvzeli pa so mu tudi naslov boksarskega prvaka in začasno preklicali boksarsko licenco. Ni bil zaprt, a skoraj štiri leta ni smel boksati. Medtem je čakal na razsodbo Vrhovnega sodišča o njegovi pritožbi — in z njo uspel.

Moč športnikov

Športniki včasih začutijo svojo politično moč. “Če se policijsko nasilje nad temnopoltimi v ZDA ne bo končalo, ne bomo igrali,” je bilo sporočilo košarkarjev v ligi NBA le nekaj dni pred Trumpovo republikansko nominacijo za predsedniškega kandidata.

Trump in njegov medijski stroj pa se nista lotila reševanja problematike, temveč sta v svojem stilu poskušala diskreditirati košarkarje, ki so nanjo opozarjali. Tako je s Trumpove strani prišlo neverjetno sporočilo:

​“Košarkarji, ki jih nihče več ne gleda, so dvolični milijonarji, ki vpijejo ob kršenju pravic v ZDA, ni pa jim mar za dolgoletno kršenje človekovih pravic na Kitajskem …”

Kam je izginila Peng Šuaj

In če smo že pri Kitajski. Nedolgo nazaj smo se spraševali, kje je nekdanja prva teniška igralka sveta v konkurenci ženskih dvojic Peng Šuaj. Teden dni po tem, ko je objavila, da jo je v spolne odnose prisilil visok član Komunistične partije Kitajske, 75-letni (poročeni) Gaoli Džang, je izginila neznano kam. Razkritje o zlorabi je bilo del daljše objave na Weiboju, kitajski različici Facebooka, ki ga oblast močno nadzoruje. Tako so vse skupaj po dvajsetih minut izbrisali in počistili tudi povezane vsebine. Celo kitajsko besedo za tenis so v iskalniku blokirali, je takrat navajal Daily Mail. Peng Šuaj je svoje izginotje in zapise zanikala, toda v zgodbi ostaja močan političen pečat z vrsto neodgovorjenih vprašanj.

Pravila Mednarodnega olimpijskega komiteja glede komuniciranja so jasna. MOK je udeležence opozoril, naj s kritikami do države gostiteljice počakajo do zaključka iger. A perfidno oblikovano sporočilo organizatorjev, da so športniki odgovorni za izrečene besede, ni nič drugega kot omejevanje svobode govora in vpletanje politike v šport.

Bobu bob in Prevcu Prevc

V zvezi s Pekingom si poglejmo še zadnjo slovensko športno zgodbo. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšna športna odločitev ali kateri “politični” pritisk sta botrovala izboru naših štirih smučarskih skakalcev za prvo tekmo na OI na mali skakalnici.

Med petimi odličnimi fanti je seveda težko enega postaviti v kot. Da je to doletelo ravno Ceneta Prevca, ki je v zadnjem času v vzponu, s prvimi stopničkami na zadnji tekmi, tega pa res nismo pričakovali. Pa vendar se je zgodilo.

Selektor Hrgota lahko samo upa, da je bila njegova odločitev prava in da bo nagrajena z medaljo, ki jo pričakuje vsa Slovenija. Je bila to odločitev iz političnega ozadja? Kjer se za rezultat nihče ne bo sekiral?

Cilj je bil dosežen. Šport in politika sta prepletena bolj, kot je videti in kot si želimo. Že zgodb, ki so znane, je za več knjig. Tistih nepoznanih verjetno za kar nekaj enciklopedij.

Zato naj šport naj ne bo ljubimec politike. Čeprav si politika želi biti njegova ljubica. Ali če rečem bobu bob: politika si želi biti ljubica športnih navijačev … — torej volilcev.
​{opomba}190350{/opomba}