Medtem ko v Ukrajini divja čisto prava vojna s smrtnimi žrtvami med civilisti in vojaki, medtem ko padajo prave, uničujoče bombe na domove, medtem ko se ljudje skrivajo v zakloniščih ali kar na postajah podzemne železnice, medtem ko se kolone beguncev valijo proti prijateljskim sosednjim državam, medtem ko zmanjkuje hrane v trgovinah in bencina na črpalkah, pa se preostanek sveta, solidaren z Ukrajino, proti agresorju bojuje na precej mehek način.
Tako Rusija ne bo smela nastopiti na Evroviziji v Torinu. V Sankt Peterburgu ne bo finala lige prvakov. Odpovedana so številna športna tekmovanja v Rusiji, na primer v smučarskih skokih. K prepovedi tekmovanj je javno pozval tudi Mednarodni olimpijski komite, ki je nagovoril vse športne zveze k odpovedi ali preselitvi prihajajočih tekmovanj v Rusiji in tudi v sosednji Belorusiji.
Čeprav imajo ukrepi proti Rusiji posledice, pa se vendarle zdi, da so premehki. Premehki za trde Putinove besede in dejanja
Tudi kulturnim dogodkom, v katere so vpleteni Rusi, se ne piše dobro. Dirigent Valerij Gergijev - sicer tudi velik prijatelj Slovenije in Ljubljana Festivala - je že dolgo podpornik predsednika Putina. Javno je podprl priključitev Krima Rusiji in zakon, s katerim Rusija zatira skupnost LGBT. O vojni v Ukrajini se menda sicer še ni javno opredelil, toda Dunajski filharmoniki so se mu kljub temu že odpovedali za koncertno turnejo po ZDA, kjer jim torej ne bo dirigiral.
Nekaj paketov ukrepov, ki naj bi ukrotili podivjano rusko vojno žival, je sprejela tudi EU. Najprej je šlo za zamrznitev premoženja posameznikov v evropskih bankah, nato so sledili ukrepi proti nekaterim ruskim bankam, od petka je baje zamrznjeno tudi premoženje predsednika Putina in zunanjega ministra Sergeja Lavrova v EU. Če ga imata, seveda. Ameriški predsednik Joe Biden pa je prepovedal izvoz visoke tehnologije v Rusijo.
Odbor ministrov Sveta Evrope je v skladu s svojim statutom nadalje sklenil, da zaradi oboroženega napada na Ukrajino Ruski federaciji s takojšnjim učinkom odvzame pravico do zastopanja v odboru ministrov in parlamentarni skupščini.
Medtem je ruski vojaški napad na Ukrajino sprožil val protestov ogorčenih, osuplih, jeznih državljanov planeta, zlasti v evropskih državah in članicah Nata. Proti Rusiji so protestirali od Izraela in Turčije pa do Združenega kraljestva in Nemčije, večinoma pred ruskimi veleposlaništvi. V Ljubljani se je zbralo nekaj sto protestnikov, tudi pred ukrajinskim veleposlaništvom.
A tudi rusko prebivalstvo ne stoji enotno za svojim predsednikom. Tisti z dostopom do svetovnega spleta so si stanje in pogled na dogodke sami pri sebi že relativizirali. V primerjavi z onimi, ki so jim dostopni le državni, propagandni viri predsednika Putina in njegove politike. Prvi so se zbrali na protestih v Moskvi in Sankt Peterburgu. Sledile so množične aretacije. Aktivisti poročajo, da je bilo v državi pridržanih skoraj 1700 protestnikov.
Četudi imajo vsi ti ukrepi konkretne posledice, pa se vendarle zdi, da so mehki. Premehki za trde Putinove besede, tako rekoč grožnje z neslutenimi posledicami, ki da jih še nismo doživeli. Premehki, ker Rusija že od priključitve Krima živi pod sankcijami - in ji gre čisto dobro. Premehki za slike, na katerih se možje poslavljajo od svojih družin, žene in otroci pa bodo nekje v sosednjih državah poiskali zatočišče. Mogoče za vedno. Premehki za slike stanovanjskih zgradb, ki nikoli več ne bodo domovi, saj so primerne samo še za rušenje. Premehki za uničujočo silo, s katero ruski tanki obstreljujejo, podirajo in mečkajo vse, kar se jim znajde na poti.
Verjetno je bil najbolj drzen ukrep proti Rusiji izključitev iz mednarodnega plačilnega sistema Swift. A tu ni bilo več tako harmonične enotnosti med državami EU kot pri sami obsodbi ruskega napada. Izključitev namreč prizadene tudi tiste, ki denar prejemajo, ne le tiste, ki ga nakazujejo.
Že mogoče, da so ZDA oziroma Nato največja vojaška velesila na svetu. Toda o njihovi učinkovitosti bi se dalo razpravljati. Najbrž največji Natov uspeh je bil oboroženo posredovanje proti Srbiji. Šlo je za 78-dnevno bombardiranje leta 1999, s čimer so prisilili srbskega predsednika Slobodana Miloševića, da je vsaj formalno prenehal pritiskati na Kosovo, ki mu je pred tem odvzel status avtonomne pokrajine. Takratni napad na Beograd je bil tudi prvi v zgodovini, ki se je zgodil brez odobritve Varnostnega sveta OZN. Kosovo je danes sicer priznana država - ne sicer od Srbov in še nekaterih -, a pravega miru med narodoma še zdaj ni.
ZDA in Nato, ki se postavljata v vlogo skrbnika svetovnega reda in miru, sta pozneje sprožala akcije samo še v državah, kjer so iskali zločinske voditelje, kot so Osama Bin Laden, Moamer Gadafi, Sadam Husein, bili pa so tudi 20 let v Afganistanu, da bi državi pomagali do demokratizacije. Četudi jim je uspelo tako ali drugače odstraniti voditelje, so v resnici vse te bitke izgubili. Demokracije jim nikjer ni uspelo vpeljati.
EU in Nato poskušata to vojno zaustaviti s papirnatimi odločitvami. Orožje je šibko in sovražnik dobro pozna njegovo delovanje.
Na koga se lahko torej Ukrajinci zanesejo? V kaj naj začnejo upati? Bojim se, da smo jih pustili same.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
