V nedeljo zjutraj se je končala letošnja Podnebna konferenca COP 27, ki je potekala v Šarm el Šejku v Egiptu. Podnebne konference so platforma, na kateri naj bi se človeštvo dogovorilo o ukrepanju glede podnebnih sprememb. Pariški sporazum, ki so ga sestavili na podnebni konferenci leta 2015 in ratificirali leta 2016, predvideva sodelovanje in ukrepanje držav sveta, da bi omejili zvišanje povprečne svetovne temperature pod 1,5 °C glede na predindustrijsko raven. In medtem ko se voditelji držav od takrat vsako leto na podnebni konferenci (neuspešno) dogovarjajo o podrobnostih tega sporazuma in potrebnem ukrepanju, se je globalna povprečna temperatura že zvišala za več kot 1,2 °C glede na predindustrijsko raven. Trenutno sprejeti cilji in prizadevanja držav pa nas do konca stoletja vodijo do povišanja temperature za 2,7 °C. Če želimo ostati pod 1,5 °C, s čimer lahko preprečimo najhujše posledice podnebnih sprememb, nimamo več časa za prelaganje ukrepanja in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.
Podnebna znanost je jasna in glasno opozarja, da smo zelo blizu nepovratnim spremembam. Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) svari, da je za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb na globalni ravni potrebno podnebno nevtralnost doseči do leta 2050. Ob ustreznih naporih je to mogoče doseči, bilo bi ekonomsko učinkovito in imelo bi pozitivne učinke na kakovost bivanja prebivalk in prebivalcev planeta. Glede na svojo zgodovinsko odgovornost pa morajo države globalnega severa podnebno nevtralnost doseči že pred tem, EU bi morala podnebno nevtralna postati že okoli leta 2040.
Postavitev letošnje podnebne konference v Afriko bi morala še bolj poudariti pomen globalne podnebne pravičnosti. Afrika je ena od najbolj prizadetih celin zaradi podnebnih sprememb, ob čemer celotna afriška celina proizvede manj kot štiri odstotke svetovnih emisij toplogrednih plinov. Severna Amerika in Evropa sta skupno odgovorni za skoraj 60 odstotkov emisij toplogrednih plinov, zato bi bilo pravično, da, skupaj z drugimi velikimi povzročitelji izpustov emisij, prevzamejo večji del odgovornosti pri ukrepanju. Je pa treba dodati, da obstajajo, poleg enormnih razlik v emisijah med državami, ekstremne razlike v izpustih med najbogatejšimi in revnimi prebivalci posameznih držav, tako da bi bilo potrebno razmisliti o pravičnem ukrepanju tudi znotraj držav.
Ključna tema letošnje podnebne konference je bilo vprašanje podnebnega financiranja. Še vedno niso izpolnjene vse zaveze o financiranju 100 milijard dolarjev letno za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe držav globalnega juga, kar je bilo predvideno že s Pariškim sporazumom. Vendar se implementacija tega prestavlja iz leto v leto, nazadnje v leto 2025. Ustanovitev sklada za kritje izgub podnebno ranljivih in za onesnaževanje najmanj krivih držav oz. mehanizma finančne pomoči državam v razvoju zaradi gospodarske in družbene škode podnebnih sprememb, ki bi ga financirale razvite države, se je tudi izkazalo za (pre)trd oreh. ZDA, EU in druge razvite države so bile zaradi strahu pred plačilnimi obveznostmi skladu do letos proti njegovi ustanovitvi, medtem ko je njegovo ustanovitev zahtevalo več kot 130 držav v razvoju. EU je letos v zaključnih fazah konference predstavila nov predlog, ki je predvideval sklad zgolj za najranljivejše države in ne več za vse države v razvoju. S tem so kot prejemnici izključili recimo Kitajsko in Savdsko Arabijo, ki bi naj po tem predlogu plačevali v sklad. V sklepnih fazah podaljška konference v zgodnjih urah nedeljskega jutra so države vendarle sprejele dogovor glede tega, kar lahko štejemo za napredek. Na žalost pa ni bil dosežen napredek pri sprejetju zaveze za opuščanje vseh fosilnih goriv in ne zgolj premoga ter o krepitvi prizadevanj za znižanje izpustov in dejanskem zasledovanju cilja manj kot 1,5 °C zvišanja temperature.
Kot že mnogokrat do zdaj, so tudi tokrat vsi pozivi znanstvene sfere in civilne družbe za hitro in celostno ukrepanje večino državnih voditeljev pustili hladne. Pozivi generalnega sekretarja Združenih narodov, Antonia Guterresa, na letošnji konferenci, da "svet gori in tone pred našimi očmi", ostajajo preslišani in neslišani. Večina politikov je pač vezana na svoje štiri ali pet let trajajoče mandate ter na zasledovanje interesov, za katere se jim zdi, da bodo najbolj pripomogli k temu, da bo njihov politični mandat ocenjen pozitivno. In pri takšnem racionaliziranju je vsak odstotek rasti BDP letos, ne glede na to, kako je dosežen, veliko bolj pomemben kot njegove negativne posledice čez deset ali dvajset let. Tu je seveda na mestu vprašanje, ki kaže na strukturni problem odločevalskih mehanizmov: ali so politiki, ki so vezani na svoj štiriletni mandat in kratkoročno všečnost, zmožni in usposobljeni reševanja dolgoročnih kompleksnih družbeno okoljskih problemov, kot so podnebne spremembe.
Vendar trenutno drugega modela na globalni ravni nimamo. Glede na to, da se na podnebnih konferencah dejansko odloča o usodi sveta – metaforično, ali se bomo skuhali ali ne – je precej frustrirajoče iz leta v leto spremljati nezmožnost sprejetja potrebnih ukrepov in vsakoletno hvaljenje organizatorjev konference z razvodenelim besedilom končne resolucije. Vsako leto se ključne odločitve zgolj prestavlja v naslednje leto. Pariški sporazum je bil sprejet leta 2015. Znanstveni scenariji kažejo, da možnost, da ostanemo pod 1,5 °C zvišanjem temperature, še obstajajo, če do leta 2030 na globalni ravni prepolovimo emisije toplogrednih plinov. Minila je že polovica tega časa, pa v vmesnem obdobju ni bilo narejenega skoraj ničesar. Emisije toplogrednih plinov rastejo iz leta v leto, raba fosilnih virov se ne zmanjšuje, najbolj ogrožene države še ne prejemajo nujno potrebnih finančnih sredstev. Zato so bila letos pred konferenco ponovno velika pričakovanja in ponovno se je končalo z razočaranjem. Nujno se bo že enkrat treba premakniti od besed k dejanjem.
