Ko so Niña, Pinta in Santa María oktobra 1492 pristale na otoku, ki so ga kasneje poimenovali Hispaniola, so Španci, ki so prihajali iz dežele nasilja, revščine, zahrbtnosti in nestrpnosti, naleteli na prijazne domačine – ljudstvo Taino, ki so ga izbrisali iz zgodovine. Evropo so pestile epidemije. Lakota in vojne so bile del življenja. Obcestni jarki v mestih so bili stranišča, drobovina živali se je puščala na ulicah. Trupla revežev so odlagali v velike jame, ki so jih zasipali šele, ko so bile polne. Večina ljudi si v življenju ni privoščila kopeli, skorajda vsi so bili iznakaženi zaradi koz, gnili zobje so bili nekaj normalnega. Nasilje je bilo del vsakdana, grmade so gorele vsak dan. V tistem času je po vsej Evropi približno polovica otrok umrla, preden so bili stari deset let. Mnoge so prodali v suženjstvo.
V celinski Ameriki pa so obstajale razvite civilizacije, z velemesti in ogromnimi stavbami, ki so premogle nekaj, po čemer so hlepeli bogati – zlato in srebro. Prišleki niso trgovali. Prišli so osvajat, ropat in zasužnjevat. Trgovec s sužnji Krištof Kolumb je domov sporočil: "Vse po vrsti sem pridobil tako, da sem jih razglasil za last Njihovih Visočanstev in razobesil kraljevsko zastavo. In nihče ni imel nič proti." Te besede je v španščini izrekel ljudem, ki ga niso razumeli. Zaradi nekakšnega sprevrženega pravnega čuta so morali konkvistadorji, ko so naleteli na domačine, le-tem prebrati requerimiento, deklaracijo, s katero so jih poučili o krščanski resnici in nujnosti, da nemudoma prisežejo zvestobo papežu in španski kroni. Če so zavrnili prisego ali so se obotavljali, se je izjava nadaljevala z branjem pravice Špancev do zasužnjenja domačinov in kolonizacije njihove zemlje: "Zbrali bomo vas, vaše žene in otroke in vas zasužnjili. Kot sužnje vas bomo prodali in z vami razpolagali, kakor bosta ukazali Njuni Veličanstvi." Deklaracija, ki jo je leta 1513 izdal kastiljski svet, vladajoči organ pod prvim španskim kraljem Ferdinandom II., je bila sestavljena na podlagi bule Dum Diversas papeža Nikolaja V., ki je trgovini s sužnji dala pravno legitimnost.
Ko Rosa Parks leta 1955 v avtobusu ni hotela odstopiti prostora belopoltim potnikom, je dala zagon gibanju za človekove pravice, ki je svoj vrhunec doživelo v govoru "I have a dream" Martina Luthra Kinga jr. leta 1963. Šele naslednje leto je bil sprejet Akt o človekovih pravicah, ki je prepovedal diskriminacijo zaradi rase, barve, religije, spola ali nacionalnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
