Tako nekako se je izrazil Melvin Carter, župan Saint Paula, kraja, ki skupaj z Minneapolisom predstavlja epicenter množičnih protestov zaradi smrti Georgea Floyda. Župan Carter je s tem želel kontekstualizirati ropanja in nasilni del protestništva, ki maje socialni in politični mir v ZDA. Skušal je razširiti debato na vzroke, a zdi se, da prostora za to pravzaprav ni. Medtem ko so protestniki prepričani, da v ZDA vlada sistemski rasizem, predsednik Trump grozi z vojsko, protestnike označuje za teroriste, v svojih odzivih pa poudarja predvsem grožnjo, ki jo protestniki predstavljajo varnosti in redu.
Aspekt varnosti je izpostavljen tudi pri njegovih podpornikih. Ki jih ni malo. Ne le v ZDA. Tudi v Sloveniji velik del volilnega telesa dogodke v ZDA komentira na način, da vidi protestnike predvsem kot levičarske lenuhe in izkoriščevalce sistema, ki svojo "gnilo naravo" - po mnenju mnogih gnilost te narave, vsaj ko gre za temnopolte, izhaja iz njihove biološke inferiornosti - skrivajo za debatami o sistemski diskriminaciji, ki je že dolgo ni več. Zato je treba te ljudi, katerih glavni problem je, da se nočejo ukloniti oziroma prilagoditi, dobro premikastiti. Jih postaviti na svoje mesto. In seveda - treba jih je poslati delat.
Za ta isti del populacije so debate o zgodovinskih krivicah, o tem, da je precej ameriške "veličine" zraslo na krvi sužnjev, na uzurpaciji zemlje domorodcem, povsem odveč. Tako kot so jim odveč za njih lažne analize, ki kažejo, kaj na ravni posameznikovega čustvovanja povzročajo krivice; kaj za življenjski potek pomenijo neenake možnosti. Ki jih zgolj s formalno odpravo institucionalnega rasizma ni mogoče izkoreniniti. Rane apartheida (in senzitivnost) so namreč še vedno tu - gre za vprašanje ene generacije (Rosa Parks), za to, da velik del bele Amerike (in belega sveta) temnopolte še vedno vidi kot "opice". Kar seveda neti prezir do bele Amerike, do belega sveta. In medrasna trenja, ki jih ta prezir poganja.
Seveda pa je res, da so temnopolti danes formalno na boljšem (v tem smislu je na mestu vprašanje sistemskega rasizma), a pozicija, v kateri so znašli, je podobna primeru otroka, ki se ga zapre v klet za 15 let, potem pa se mu reče, da ni formalnih ovir za njegov vpis na univerzo. Ker četudi mu to uspe in po čudežu izdela (recimo zaradi pozitivne diskriminacije), je dejstvo, da bo hendikep ostal. In če se ta hendikep kasneje spregleda in se preprosto reče, da gre za "slab" material, to frustrira, povzroča napetosti. Ki vplivajo tudi na njegove potomce.
A kot rečeno - prej omenjeni del volilnega telesa meni, da gre pri zapisanem zgolj za dimno zaveso, za katero se skrivajo teoretiziranja levičarskih progresivcev, katerih glavna agenda je, da za masko strpnosti in humanizma v "našo" realnost uvozijo "peklenski komunizem", novi svetovni red, v ozadju katerega so "bolne" in "pervertirane" ideje o univerzalni enakosti med ljudmi, spoli in rasami; ideje, ki so po njihovem v nasprotju z naravo, razumom in zato s človekom. Zaradi česar je z njimi treba prekiniti, tudi z represijo in orožjem, če ne gre drugače.
Primerov takšnih stališč je v tej ali oni obliki mogoče najti pod praktično vsako novico o gibanju BLM (BlackLivesMatter), a ne samo tam. Ko je 16. junija 2020 v mestu Albuquerque v zvezni državi Novi Mehiki prišlo do spopada med pripadniki desničarske skupine New Mexico Civil Guard in protestniki, ki so želeli odstraniti kip kolonialnih zavojevalcev - eden od protestnikov je bil ustreljen in kritično ranjen -, je nekdo na portalu 24ur zapisal: "Antifa rabi lekcijo. Ko jo dobi, se prične jokanje. Kakopak. V mojih očeh je možakar (tj. strelec) heroj." Zapis je dobil 28 všečkov in le dvanajst "palcev navzdol".
Kako smo v demokracijah, ki se kitijo z ideali dialoga, strpnosti, humanizma, prišli v takšno temo polarizacije, nezaupanja, nerazumevanja in nestrpnosti?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
