(POGLED) Rog in roganje

Nedelja, 8. julija 1990, je bila sončna, vroča in nabita s čustvi. Spravna slovesnost na gozdni jasi v bližini jame pod Krenom v Kočevskem rogu je potekala dostojanstveno, brez najmanjšega izgreda. Blagi nadškof Alojzij Šuštar je opravil žalno mašo in simbolni pogreb za ubite domobrance, obenem pa pozval k molitvi za vse žrtve vojne. Bivši partijski politik, zdaj pa predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan je nagovoril zbrano množico ljudi, ki jim je povojni režim prizadejal toliko gorja, z besedami o nujni strpnosti, medsebojnem razumevanju, mirnem sožitju in vzajemnem spoštovanju. Prišli so vsi najvišji predstavniki oblasti, po prvih demokratičnih volitvah opozicijske komuniste, ZKS-SDP, je zastopal danes že pokojni Janez Kocijančič, žal, z rokami v žepih. Bilo je veliko solz in molitev, tu in tam tudi kak vzklik o "rdečih hudičih". Tega je na poti v miren soobstoj več resnic pač treba vzeti v zakup, sem v našem tedniku 7D zapisala takrat.
Le nekaj tednov prej, maja 1990, je France Bučar v nastopnem govoru v prvem večstrankarskem slovenskem parlamentu, katerega predsednik je postal, odločno pribil: "S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja." Kolikor se spomnim, ni z njim o tem takrat nihče polemiziral.
Nekaj let prej je bila Spomenka Hribar s svojo idejo o narodni spravi še deležna pravega partijskega pogroma. V eseju o spravi Krivda in greh je zapisala: "Dejstva ni mogoče spraviti s sveta, mogoče ga je le drugače interpretirati, a tudi interpretacija ne more zbrisati dejanja samega." Sama sem se z dejstvom roškega zločina, zapisanim v literarizirani različici, srečala spomladi 1987 na obisku v ameriškem Fairfieldu pri emigrantu iz Prekmurja, pisatelju Franku Bükviču, ki je po vojni, "ne bel ne rdeč", kot je rekel, zapustil domovino in novi režim, ker je hotel misliti s svojo glavo. V romanu Vojna in revolucija, nekakšni sagi o polpretekli slovenski zgodovini, je po pripovedovanju rojaka, ki mu je uspelo rešiti se iz kočevskega brezna, opisal morijo iz Avstrije vrnjenih domobrancev. Debelo knjigo sem, skrito globoko v kovčku, pretihotapila, ne brez strahu, v takrat še jugoslovansko domovino. Če bi mi tedaj kdo rekel, da bom čez tri leta stala v Rogu na spravni slovesnosti, tako smo jo brez zle misli poimenovali, mu najbrž ne bi verjela.
Le nekaj mesecev prej, spomladi 1990, sem v Celju intervjuvala Marjana Petraka, žrtev dachauskih procesov. Ne, nobene zveze z domobranci ni imel, bil je prepričan levičar, ki mu je bilo od začetka vojne, torej od 1941 naprej, jasno, da ne gre le za narodnoosvobodilni boj, ampak predvsem za socialno revolucijo. Zavestno se je odločil za sodelovanja z Osvobodilno fronto in tako dvakrat pristal v gestapovskem zaporu, nato pa v koncentracijskem taborišču Dachau. Po vojni, leta 1949, je bil v montiranem političnem procesu doma znova obsojen. Tokrat ga je obsodila komunistična oblast pod pretvezo, da je med gestapovskim zasliševanjem izdal sodelavce OF, potem pa imel v Dachauu privilegiran položaj, ki ga je izkoriščal za mučenje sointernirancev. Komunistično sodišče ga je obsodilo na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo državljanskih pravic za pet let. To je bila njegova prva pripoved za javnost po dolgih letih prisilnega molka, nanjo se je skrbno pripravil, njegovo vznemirjenje ob najinem prvem srečanju je bilo naravnost ganljivo. Med drugim mi je pripovedoval o celjski partijski sekretarki, ki si je prislužila vzdevek krvava Lenka, in je po vojni pošiljala v zapor tudi nedolžne ljudi.
Slaba štiri leta pozneje, 1994, sem bila na mariborskem sodišču, na prvi stopnji, obsojena. Tožila me je krvava Lenka, Petrak je medtem umrl, vendar je njegova žena na sodišču potrdila njegove besede iz intervjuja. Krvava Lenka je pri tožbi vztrajala; ko sem jo gledala, drobno, žilavo starko, opirajočo se na palico, se mi je kljub moji pretresenosti nad Petrakovo pripovedjo in njegovim nečloveškim trpljenjem zasmilila. Na sojenje v Maribor jo je prišla podpret četica njenih tovarišev, nekoč mogočnih komunističnih vplivnežev, prepoznala sem Sergeja Kraigherja in Lidijo Šentjurc. Ko me je sodišče zaradi žaljive obdolžitve obsodilo (na denarno kazen), je četica navdušeno zaploskala.
Žal fotoreporterja, ki bi ovekovečil ta prizor za zgodovino, ni bilo, pa tudi ne nikogar, ki bi se zgražal. Vključno z menoj. Čeprav osupla nad obsodilno sodbo sem aplavz starih komunistov skušala razumeti, (z)rušil se jim je svet in odločitev sodišča je bila vsaj drobna tolažba ... No, višje sodišče je kmalu zatem obsodilno sodbo razveljavilo, češ, za izjave je odgovoren tisti, ki jih je podal, in ne novinar, ter vrnilo zadevo na prvo stopnjo, potem je zastarala. Našle so me nove zgodbe, tudi nove neprijetnosti, jemala sem jih kot davek na poti k mirnemu soobstoju več resnic, raje bi rekla, več pogledov. Zdelo se je, da gredo stvari v pravo smer, v to sem verjela.