Dobro smo jo odnesli. Presenetljivo dobro. Sinočnja, letošnja Prešernova proslava je bila vsebinsko, produkcijsko spodoben in na momente všečen — četudi konservativen in tradicionalističen — poklon kulturi kot temelju tako imenovane narodove samobitnosti.
Da bomo zadovoljni, ni bilo samoumevno. Lahko bi bilo huje. Pred tremi leti, ko je Janša ob takratni Prešernovi proslavi še iz opozicije rohnel: "Dovolj je tega, dol s paraziti!", smo trepetaje ugibali, kako bi pa on proslavljal slovenski kulturni praznik.
Pričakovanja so bila nizka tudi zato, ker se je vlada kot prirediteljica kompromitirala že z ultimativno domoljubnim kičerajem za dan državnosti, pa tudi s Televiziji Slovenija vsiljeno, neprofesionalno, out-of-the-box oddajo ob tridesetletnici Demosa.
A kot rečeno: ta Prešernova proslava je bila gledljiva, lepo narejena, dobro izvedena. Skoraj vse najboljše o izboru glasbe, izvajalcih in portretih nagrajencev. Nevznemirljiva, a kultivirana, kot se spodobi. Tudi Narodna galerija je bila odlično prizorišče.
Kulturniški volk sit in vladno jagnje božje celo
Treba je priznati, da so se organizatorji (Upravni odbor Prešernovega sklada, Ministrstvo za kulturo RS, Generalni sekretariat Vlade Republike Slovenije in Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve) spretno izognili običajnim politiš-ferdehtik, dasiravno pogosto kompetentnim osumljencem za snovanje slavilnega kulturnega programa in še bolj spretno angažirali doslej neznane ustvarjalce.
Še več! Da bi bil kulturniški volk doslej protežiranih, prvorazrednih sit in drugorazredno vladno jagnje božje célo, jim je uspelo celó najti mladega, nadobudnega režiserja, verziranega za izdelavo religioznih vsebin — ki pa je ustvaril popolnoma sekularno, v kulturnopolitičnem smislu ekumenično proslavo.
Prešernovska struktura
Ponavljam: proslava je bila pač mainstream. Spadala je v paradigmo tako imenovane prešernovske strukture, kot je stari, tradicionalni, predmoderni in predmodernistični duhovni zgodovini Slovencev v starih časih rekel primerjalec dr. Dušan Pirjevec — ki pa se mu je znanstveno zdelo, da smo s to strukturo že zdavnaj prelomili.
Pa očitno nismo. Glede na to, da v rednih letnih intervalih neutrudno slavimo Prešerna — kot da se v tridesetih letih sodobne državnosti in v stoletju po nastopu modernosti nič ne dogaja —, se bomo morali sprijazniti, da bo ta prešernovska struktura ostala z nami še za nedoločen čas.
Treba je priznati, da so se organizatorji spretno izognili običajnim politiš-ferdehtik, dasiravno pogosto kompetentnim osumljencem za snovanje slavilnega kulturnega programa
Meni ta zaprašena Geistesgeschichte, transponirana v sedanjost in predvidena še za prihodnost, ni všeč. Toda če že tradicionalno in tradicionalistično proslavljamo Prešerna in podeljujemo Prešernove nagrade, potem se mi vendarle zdi, da k temu bolj paše decenten in konservativen mainstream à la sinočnji — ne pa (post)modernistično eksperimentiranje, provokativnost, blasfemija, ironija, desakralizacija Prešerna in kulturniški ekskluzivizem.
Za osvežitev spomina
Po vseh organizacijskih, govorniških, umetniških, političnih peripetijah zadnjih let — navajam samo zadnjih pet — je letošnja Prešernova proslava delovala skorajda osvežujoče. Naj spomnim:
Na proslavi leta 2016 je režiser proslave — v živo, v kamero, takoj po prenosu — denunciral Upravni odbor Prešernovega sklada (UO PS) in ministrstvo za kulturo, da so ga cenzurirali oz. hoteli cenzurirati.
Na proslavi leta 2017 je takratni (novopečeni) predsednik UO PS kot slavnostni govornik direktno napadel politično nomenklaturo v prvih vrstah in jih obtožil krivde za to, da kultura životari na beraški palici.
Na proslavi leta 2018 smo slišali pogreto verzijo protipolitičnih filipik taistega predsednika UO PS, obiskovalci pa so prvič v zgodovini morali na prizorišče v Cankarjev dom skozi detektor kovin.
Na proslavi leta 2019 smo to vižo poslušali še tretjič — z dodatkoma, da se družba "militarizira", ker raje (ali vsaj več) kot kulturi daje Slovenski vojski. In da so politiki "butalski zarukanci".
Na proslavi leta 2020 pa smo doživeli provokacijo, da je priljubljeni muzikant izvajal uglasbitev Prešernove antiklerikalne porno poezije in bil obtožen — on oz. scenarist, ne avtor — žalitve verskih čustev kristjanov.
Problem z nagrajenci
Niso pa bile problem samo proslave same. Problem so bili tudi nagrajenci. Za nekatere. Vsaj od leta 2018 so janšisti iz takrat še opozicijske SDS in njihovih piškotkarskih medijev denuncirali "izrojeno levico", ki producira tako imenovano entartete Kunst, se kao norčuje iz poštenih državljanov in tem "kreaturam" — citiram Janšo, da ne bo pomote, ne Goebbelsa —, ki "skrunijo vse tisto, kar je omogočilo, da smo kot narod Stali in obstali".
Whatever.
Pa vendar je treba še nekaj priznati.
Za nobenega od letošnjih nagrajencev ne moremo posumiti, da je dobil nagrado samo zato, ker bi bil slučajno blizu ali všeč tej aktualni vladni opciji — ki resnici na ljubo ni odlašala z menjavami v upravnem odboru in strokovnih komisijah "za pomoč pri izbiri prejemnikov nagrad".
Res je, da letos ni dobil nagrade nihče, čigar umetnost bi se Jožetu Biščaku ali dr. Vinku Gorenaku gnusila — in je verjetno še najmanj štiri leta ne bo. Toda to je kvečjemu kolateralna in predvsem začasna škoda, ki zaenkrat ni mogla vplivati na primernost in sprejemljivost letošnje proslave.
Svašta ...
* Komentar je bil najprej objavljen na portalu Fokuspokus.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
