(POGLED) Skozi čas se je v razumevanju kulture in umetnosti toliko deformiralo, da jemlje sapo

Biti hči umetnika in mama umetnika je privilegij in prekletstvo. Za žurnalistično spremljanje kulture skozi eno celo profesionalno življenje, dobra tri desetletja in pol, velja enako. Ker so družbena razmerja ta čas skvarjena, odnos do kulture in umetnosti pa v letih samostojnosti in posebno v zadnjem desetletju povsem deformiran. Na tleh. Kot so se demonstrativno in simbolično polegli po asfaltu pred kulturnim ministrstvom kulturniki v torkovi protestni akciji.
Ignoranca in aroganca na ministrstvu sta prevladali. Njegovi uradniki so se zadnje desetletje nesluteno namnožili, dialoga s kulturniki in umetniki pa niso več sposobni. Kulturnikom so čedalje bolj odtujili institut, ki artikulira javni interes v kulturi, ki je razdeljevalec državnega denarja, statusov. Kot da sovraži kulturo in kulturnike. Kot da so mu umetniki in umetnice odveč in namesto dialoga, sodelovanja in plodnega soobstajanja v javnost pošilja sovražna sporočila, očitke o nekulturnosti kulturnikov ...
Ta vlada je nekoč že ukinila kulturno ministrstvo in ga priključila superministrstvu, v slogu "kultura in prosveta, to naša bo osveta". Danes jih brezbrižno peha na eksistencialni rob.
Ministrstvu za kulturo in vladi v celoti kulturniki upravičeno očitajo ekstremizem v razmerju do umetnosti, moralističen in cenzorski pogled nanjo. Posebej izkrivljen je odnos do umetniške svobode. V kulturni ponudbi je resno ogrožena njena pluralna širina, pa tudi svetovljanskost in globina.
Saj ne da bi bili vsi predhodniki sedanje garniture na Maistrovi dosti boljši, vsekakor pa doslej še ni bilo visokih uradnikov, ki bi si drznili javno propagirati komercializacijo v kulturi. Neka temeljna spoštljivost v resorju je vladala, civiliziranost. Kultura, ja, ki denimo ni dovoljevala vsiljevanja osebnega okusa v razsojanje o umetnosti. Množična pop kultura in polne dvorane ne morejo biti mera za umetnost v nobenem civiliziranem okolju. Varovanje javnega interesa, zlasti v kulturi pa seveda tudi v šolstvu, zdravstvu, je vitalnega pomena v demokraciji. Ključno za obstoj, dobesedno, kot se je najbolj drastično izkazalo prav v koronakrizi.
Če se spomnim samo Rudija Šeliga kot prvega moža slovenske kulture: v kratkem času nekaj mesecev v letu 2000 mu je uspelo pri sprejemanju nacionalnega programa kulture zaobiti zapletene proceduralne postopke. A ne le učinkovitost, tudi obča sprejemljivost in sodobnost dokumenta pri opredeljevanju javnega interesa v kulturi imata še danes težo in tehtnost. Predvsem pa njegova osebnostna integriteta. V tistih letih so različne politične opcije še zmogle sprejemati konsenzualne odločitve v dobro nacionalni kulturi, spodbujale so njeno pluralnost, avtonomnost in se zavedale uspehov, tudi mednarodnih, naših umetnikov, pisateljev, filozofov. Kulturi so tudi v svojih strankarskih agendah posvečali malo več pozornosti od dveh vrstic floskul, kolikor ji odrejajo danes.
Leta 1989. sem se s Šeligom, tedaj predsednikom Društva slovenskih pisateljev, in Jašo Zlobcem, predsednikom komisije za mednacionalne odnose v pisateljskem društvu, udeležila zadnjega zasedanja Zveze književnikov Jugoslavije v Beogradu, na sedežu srbskega pisateljskega društva in Zveze književnikov Jugoslavije. Z Delovim dopisnikom iz Beograda Stanetom Staničem smo bili tedaj v Francuski 7 edine slovenske priče zgodovinskega razkola, ki je napovedoval še usodnejši dokončni prelom. Spremljali smo, ne da bi se tega tedaj docela zavedali, prvo dejanje razpada Jugoslavije. Kakšna avtoriteta je bil Šeligo v tistem levjem žrelu, neomajno je vztrajal pri slovenščini, zahteval glasovanje tudi o stališču do procesa proti četverici, protestih zoper preganjane pisatelje po Jugoslaviji. Drža vrhunskega intelektualca, njegov civilni pogum in angažma v vseh političnih legah, ki jih je osvajal nepojmljivo suvereno z današnje perspektive, predvsem pa spoštovanje, ki ga je vzbujal v vseh političnih taborih, je danes nepojmljiva. In kljub kratkemu mandatu na kulturnem ministrstvu ga večina kulturnikov iz kompletnega političnega spektra še danes pogreša. Ker je bil povezovalen, ne izključujoč kot njegovi nasledniki na Prešernovi, Maistrovi ...
Skozi čas se je toliko vsega v razumevanju kulture in umetnosti deformiralo, da jemlje sapo. Na začetku moje novinarske poti sta bili kultura in umetnost privilegirana prostora resnice, etosa, identitete, umetniki, zlasti pisatelji, pa so imeli izrazito simbolno in mobilizacijsko težo. Bili so barometer velikih, prihajajočih družbenih sprememb. Danes pa Prešernovega nagrajenca in uglednega profesorja na komparativistiki zmerjajo s "personifikacijo komunističnega virusa" in ga zasuvajo z žaljivkami. Nekoč je prav on, Boris A. Novak, nosil največjo težo pisateljskih angažmajev za ranjeno Bosno med vojno, bíl najbolj častne, najbolj humane penovske bitke, prevzel celo vodenje Nove revije - kar je z današnje politične konstelacije malodane znanstvena fantastika -, ko je bilo najteže. Predvsem pa je vrhunski pesnik.
Prespraševanje meja med intimno in javno rabo me je zmeraj begalo. Razmerje do intimne zapuščine, do osebnih, zasebnih vesolij se je temeljito spremenilo. V dobrem in slabem. Danes se pogosteje zatekam v očetovo pesniško zapuščino. Nagovarja me z intenzivnostjo in silovito aktualnostjo. Koliko preroškega materiala mi ponuja in pomaga detektirati družbene absurde. Zadnjič sem vnovič obračala liste njegovega Pijanega kurenta in v Zgodnji maši prebrala: "Zdaj smo zbrani kot glasovi orgel./Zdaj smo skupaj vsakdo sam." Človekova in umetnikova samota in tihota sta brezmejni - v času in prostoru.
Pa zapuščine tistih, ki danes umetnike pehajo na cesto?