K nam je prišla čistilka. Ni spala celo noč. Živčna. Na tabletah. Začneva pogovor. Težave na delovnem mestu. Z veseljem je hodila na delo. Leta in leta. Nato je prišel novi vodja vzdrževanja. Stalno nadzorovanje. Tudi po koncu delovnega časa. Stalni pritiski. Nikoli dovolj dobro. Nekega dne gospa ni zmogla več. Bruhala je. Ne spi. Seveda smo poklicali nadrejene, kaj za vraga se dogaja. Delo se je uredilo tako, da ni več neposrednih kontaktov med gospo in hišnikom. V nadaljnjem pogovoru z gospo ugotovimo, da je leta in leta bila prijavljena za krajši delovni čas, čeprav je delala polni delovni čas. Leta in leta ni prejemala regresa. Ko sem jo vprašal, kako to, me je pogledala in rekla: "Povedali so, da tako pač delajo, če mi to ni okej, naj grem. In sem ostala." Gospa je hotela "samo delati, ne imeti problemov", kakor je rekla.
Kolikokrat smo do zdaj slišali delavca, ki je prekinil bolniško, ker mu je tako rekel "gazda"? Prevečkrat. Kolikokrat smo do zdaj slišali poklicnega voznika, ki nam vedno znova razlaga, da je na poti, da nima prav nič časa, da ga, potem ko se vrne, že takoj čaka naslednja vožnja? Prevečkrat.
In potem se vse te delavke, vsi ti delavci iz dneva v dan počasi izrabijo. Izraba sklepov. Izraba kolkov. Izraba hrbtenice. Prebavne oziroma želodčne težave zaradi leta in leta nezdrave hrane. Na vse to pa še vse močnejši psihološki pritiski nadrejenih. In na vse to vse močnejši strah pred izgubo dela. "Moram," reče delavka, ko si gre tako izrabljena vsak dan iz dneva v dan na ukaz delodajalca uničevati še tistega malo zdravja, kar ga premore.
Bodimo absolutno jasni: to, kar pišem, absolutno ni kakršenkoli napad na kateregakoli delavca, češ "sam si si kriv, saj bi lahko že zdavnaj šel/šla stran". Absolutno se nimam pravice moralno postavljati nad delavce in jim s te pozicije žugati. Imam pa odgovornost, da se z vsakim takšnim delavcem, ki pride do nas, iskreno pogovorim, pa naj traja, kolikor traja. Kajti še kolikor se ta delavka ob vseh teh dnevnih pritiskih počuti nemočno, je s tem, ko je prišla do nas, naredila prvi korak. Izjemno pomemben korak. In vzeti si čas in ustrezno reagirati v tem izjemno pomembnem koraku je moja odgovornost.
In nemalokrat je prav ta prvi korak za delavko oziroma delavca najbolj pomemben. Kajti na ta način delavka/delavec tudi sebi sporoči: dovolj je! Kajti na ta način se tudi sooči s svojimi strahovi. {api_embed_photo_R30}649786{/api_embed_photo_R30}
Pa poglejmo širši, še kako aktualen primer: spremembe zakona o tujcih, ki so direkten napad na tujce. Ja, dobili smo ogromno odziva tujih delavk in delavcev glede zakona. Kaj pa so vsi ti odzivi kot prvi korak - ko potegneš črto in rečeš: dovolj je! Sem delavec. Sem človek. Nisem nevidno politično orodje, na katerem desničarji nabirajo točke. Zdaj pa si predstavljajmo naslednji korak: da se takšen individualni odziv začne spreminjati v kolektivnega - da se prav ti tujci, za katere si domačijski desničarji predstavljajo, da so tako in tako tiho, začnejo kolektivno, samozavestno in organizirano oglašati. Zdaj pa si predstavljajmo, da vsi ti tuji delavci preko jasno izraženega stališča, da je dovolj napadov nanje, pričnejo gledati naokoli in ugotovijo: pa saj nas je ogromno. In vsi imamo isto in jasno stališče: dovolj je napadov na nas! Zdaj pa si predstavljamo še naslednji korak. In ta korak je že omenil eden izmed naših uporabnikov v odzivu na enega izmed naših zadnjih zapisov na facebooku: Evo, predlog od mene, dajmo vsi šoferji, mesarji, zidarji, čistilke, blagajničarke, komunalci, luški delavci obstati in oditi domov?! Vse bi takoj obstalo, 80 odstotkov kamionov, klavnic in gradbišč bi obstalo.
(Samo)izolacija delavca, češ da ne more nič, da tako pač je, je zgolj tehnika nadzora
Ja, realno gledano je do uresničitve tega koraka še kar nekaj poti. Ampak! Narejen je bil prvi korak. Delavec oziroma delavka sta rekla: dovolj je. Spregovorila sta. In narejen je bil že tudi naslednji korak: posamezniki so se začeli kolektivno oglašati oziroma naslavljati. Prepoznali so se. Kot skupnost. Ki ne sme biti tiho. In že to, da se javno pogovarjamo o kolektivni akciji delavcev, da se delavci pogovarjajo o kolektivni akciji med seboj, je velik korak od tega, da "moram, tako pač je", do "dovolj je, smo ljudje in smo ponosni".
Ja, pot iz (samo)izkoriščanja ni enostavna. Ni kratka. A kot vsaka druga se začne - s prvim korakom. Gospa, ki je toliko let čistila, ve, kaj mora narediti. In ni je bilo strah. Z njo smo imamo redne stike. In ji bomo ves čas nudili vso podporo. Ni sama.
Tako kot nihče od delavcev ni sam. Kajti ta (samo)izolacija delavca, češ da "ne more nič, da tako pač je", je zgolj tehnika nadzora delavca. Bodisi od družbe bodisi od delodajalca. Ali od obeh. In ko to prepoznaš, ni več te kletke. Poglejmo samo primer sindikalnega organiziranja delavcev Amazona v Bessementu v Alabami v ZDA in kaj o tem pravi znani igralec Danny Glover (Se spomnite legendarnega Smrtonosnega orožja?): "Kot umetnik poslušam zgodbe. Pogosto se nas zgodbe dotaknejo. Eduardo Galeano je govoril o zgodbah in o tem, kako smo definirani s svojimi zgodbami. Zgodbe delavcev v obratu Amazona v Bessemeru, ki sem jih srečal, so bile grozne. Od stalnega nadzora, nezmožnosti, da ujameš katerokoli normo, različne vrste menedžmenta, ki desocializirajo ljudi, cel proces desocializacije človeških bitij, vse to na vseh ravneh, od uporabe toaletnih prostorov, to je neverjetno. In nerad potegnem zaključke okoli primerjav, ampak če je to primer, kako se obnašamo do ljudi v 21. stoletju, upoštevajoč izjemno količino informacij, med izjemnim napredkom človeštva, potem imamo problem. In če govorimo o tem tukaj z enim največjih delodajalcev na svetu, ki se sooča z delavskim organiziranjem na drugih mestih in ki se tukaj noče ukvarjati s sindikati, potem se pogovarjamo o nečem drugem. Potem govorimo o nečem nevarnem. In mislim, da je to nekaj, kar se mora zgoditi. Ne samo v Bessemeru, temveč tudi drugod po državi. Vsi moramo biti razjarjeni, kaj se dogaja na delovnem mestu, zdaj ko vse vemo, in o grdih poskusih diskreditacije sindikatov, o tem, da se plačujejo ogromno vsote denarja, da se pripelje specifična podjetja, zato da se odvrne delavce od glasovanja za sindikat."
Revni in zgarani delavci so se organizirano postavili po robu najbogatejšemu Zemljanu. Ja. Delavci so se odločili, da bodo stopili iz kletke. Moram. Ali res?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
