(INTERVJU) Goran Lukič: Okoliščine za izkoriščanje delavcev so zelo ugodne

V prostorih Delavske svetovalnice je te dni srečati le malo delavcev, ki se k vam zatečejo, ko ugotovijo, da jim delodajalec že več mesecev krši delavske pravice. Prvi vtis, da imajo delavci manj težav, je najbrž napačen.
"Seveda. Če se izrazim meteorološko, smo trenutno v središču neurja, ko se je veliko delavcev zaradi karantene, dopustov in zmede okoli instituta čakanja na delo znašlo na tako imenovanem nikogaršnjem ozemlju. Delavci nas kličejo in sprašujejo, kaj in kako, saj ne vedo, ali so na čakanju ali ne, ker jim je delodajalec rekel, naj gredo domov, obenem pa jim ni dal sklepa o čakanju na delo. Zato jih vedno znova opozarjamo, naj preverijo, kako je z njihovim socialnim zavarovanjem. Pod na videz idilično sliko uveljavljanja turističnih bonov je situacija zelo napeta. Dodatno stisko delavcem iz držav nekdanje Jugoslavije predstavlja karantena. Delavci so se začeli obnašati preventivno, ko niti pomislijo ne, da bi šli domov na dopust ali obisk, saj vedo, da jih ob vrnitvi zaradi karantene lahko čaka odpoved. Prihaja do takih napetosti, da gredo delavci tudi v drugo skrajnost in enostavno zapustijo Slovenijo, saj imajo vsega dovolj. Nenavadno je, da so še pred dobrega pol leta delodajalci tarnali, da ne morejo dobiti delavcev, v času koronavirusa pa se jih z lahkoto rešijo. Prišli smo do situacije, ko si delodajalci prisvajajo človeka ne le kot delovno silo, ampak si človeka sprivatizirajo po principu: ti boš delal zame 12 ur, čakal boš zame tukaj, ne boš šel domov na obisk, tukaj boš. To prisvajanje je zelo zaskrbljujoče."
Težave, ki jih omenjate, najbrž niso le težave migrantskih delavcev na slovenskem trgu dela.
"To so problemi, ki se dotikajo delavcev nasploh. Vprašanje je le, kakšnega delodajalca ima posamezen delavec, ali je ta že posegel po izkoriščevalskih prijemih ali ne. Na trgu dela je veliko sivo polje, ko imamo po eni strani urejeno zakonodajo recimo v smislu štirih covid paketov, ki opredeljujejo, pod katerimi pogoji je mogoče uveljavljati določene pravice iz teh protikriznih ukrepov, po drugi strani pa je ogromno delodajalcev, ki ribarijo v kalnem in ki poskušajo državno pomoč izkoristiti le sebi v prid ali pa te državne pomoči raje ne uporabijo, da ne bi bili deležni morebitnega nadzora, in se poslužujejo drugih metod 'preživetja'."

"Iznajdljivo" financiranje preko delavcev

Ki so?
"Z državnega financiranja so prešli na financiranje preko delavcev. Zadnje tedne imamo čudno veliko klicev delavcev, ki jim ni bil izplačan regres ali so ga dobili, pa so ga morali delodajalcu vrniti. Imamo primere, ko so bili delavci poslani na čakanje na delo, zato jim je delodajalec rekel, da niso upravičeni do nadomestila, in je zahteval, da mu ga vrnejo, ko jim ga je nakazal. Imeli smo primer delavke, ki je bila uradno na čakanju, a je v tistem mesecu oddelala 300 ur. To ni le nova realnost delavcev, ki prihajajo z Balkana, to je realnost, ki se vse bolj uveljavlja tudi v jedru domače delovne sile. Delavec migrant je že pred leti postal lakmusov papir za prijeme delodajalcev v prihodnosti, ki pa postaja realnost tukaj in zdaj. Na teh delavcih se je preizkušalo, in se še vedno preizkuša, tolerančne meje, do kod je mogoče človeka še zvijati, privijati pri kršenju njegovih delavskih pravic, da se ne zlomi. Okoliščine za izkoriščanje delavcev so sedaj zelo ugodne in prosti trg izkoriščanja bo postal nekaj normalnega, saj se počasi širi v vse pore trga dela. In potem ne bomo več govorili o prekarnosti, saj bo tisto, kar je bilo včasih postavljeno kot standard delavskih pravic, eksces. Realna nevarnost je, da bo iz časa koronakrize izšel nov tip delavca, ki bo popolnoma prilagojen na izkoriščanje."
Na kršitve opozarjate že dolgo. Kakšno vlogo je odigrala država pri vzpostavljanju tovrstnega sistema oziroma pri poskusih, da bi tovrstno prakso preprečila?
"Ko daš na tehtnico svobodno gospodarsko pobudo, ki je v tem sistemu razumljena kot tista, ki generira razvoj in bruto družbeni proizvod, in varstvo delavskih pravic, ki ta razvoj baje zavira, vidiš, da je delavec, ki želi le uveljavitev svojih pravic, v tem sistemu problem, saj želi ta napredovati čim bolj prosto, brez ovir. Ne trdim, da je prosta gospodarska pobuda avtomatsko kriminalno dejanje, omogoča pa zavestno ustvarjanje paralelnega sistema izkoriščanja, ki temelji na različnih poslovnih mahinacijah - možnost odpiranja virtualnih podjetij, ki jih podpirajo računovodski servisi z izračunavanjem plač in prispevkov v korist delodajalca in pravniki, ki tega istega delodajalca ščitijo pred organi nadzora. Ob tem pa država in nadzorni organi nenehno vzdržujejo iluzijo, da so tovrstni primeri zlorab in izkoriščanja le posamezni ekscesi in da sistem nasploh deluje. Tovrstno prepričanje je naivno, kajti sedanji izkoriščevalci v manjših podjetjih bodo prej ali slej potrkali na vrata večjih podjetij in jim ponudili svoje storitve in poceni delovno silo - ali pa bodo s tem 'poslovnim modelom' preprosto prevzeli posle. In tako bodo tudi ta večja podjetja sčasoma sama postala izkoriščevalci delavcev. Ne nazadnje smo temu že priča, obenem pa se v javnosti ta ista podjetja, ki od manjših podjetij najemajo 'poceni delovno silo', predstavljajo kot družbeno odgovorna podjetja."

Armada mladih brezposelnih in odpuščanje starejših

Koliko so tovrstne zlorabe prisotne v podjetjih, kjer prevladujejo tako imenovani intelektualni poklici?
"Praksa kaže, da višja izobrazba delavca ne pomeni tudi večje suverenosti pri zagotavljanju delavskih pravic. Tako smo celo soočeni s prakso, da so bolj glasni v zahtevah po svojih pravicah delavci, ki v večji meri opravljajo fizična dela in so po splošni definiciji bolj tiho, in ne tisti, ki so po definiciji bolj ozaveščeni o pravicah in na kršenje pravic drugih celo glasno opozarjajo. O tem, da se krši njihove, pa molčijo. Poglejmo si samo medijsko industrijo ali konkretno primer Večera. Znižali so plače delavcev - reakcija: tišina, zmanjšanje dni dopusta - tišina. Kakšen signal to daje navzven? Boj za delavske pravice je nujno konflikt, kajti če začneš pristajati na kršenje delavskih pravic, se izkoriščanje le poglablja. In novinarji ste v prvi vrsti delavci, zato tudi v imenu drugih delavcev ne smete biti tiho."
Priča smo tudi vse večji armadi mladih brezposelnih in pa odpuščanju starejših. Kaj to dolgoročno prinaša na trg dela in za delavske pravice?
"Gre za ene vrste iniciacijo mladih. Pred kratkim sem dobil pismo zelo mlade frizerke, ki ji je delodajalec rekel, da ona ne potrebuje plače, saj da s tem, ko dela pri njem, pridobiva izkušnje. Delodajalec ji prav tako večkrat ne pusti na malico, ker 'je gužva'. Ko želi po osmih urah domov, pa ji reče, da frizerji niso vezani na čas ter da ona nima otrok in ima čas. Tako imamo situacije, ko naj bi bil mlad človek vesel, že če dobi kakršno koli pogodbo. In ti so temelj novega trga dela storitev. V času korone se je močno razširilo ponujanje raznoraznih storitev, dostava hrane, a sprašujem se, koliko tistih, ki opravljajo te storitve, ima pogodbe o zaposlitvi. Po drugi strani so delavci nad 50 let nezaželeni. Soočamo se s paradoksom, ko je za delodajalca mlad človek neprimeren, ker nima znanj in kompetenc, starejši delavci pa imajo znanje, a so zanje prepočasni. Si delodajalci potemtakem želijo robote? Očitno. Ob tem smo soočeni tudi s pojavom, ko številni delavci padajo na status, češ, delodajalec ji zagotovi vizitke, v službi so v copatkih, igrajo lahko namizni tenis … Ne pristajam na sentimentaliziranje delovnega mesta, ki pomeni delovno mesto 2.0, brendiranje, ocean view, team building, bla, bla ... Ko pogledaš jedro, pa je, ko gre za delavske pravice, gnilo, razsuto, saj delajo 12 ur, prosti čas podarjajo delodajalcu, so na pogodbah o izvajanju storitev, a se predstavljajo kot velika srečna družina. To je fasada iz 21. stoletja, način dela pa iz 19. stoletja."

Nujen premik iz vloge hrčka

Je torej primer Hoferja, ki za 30-urni delovnik ponuja plačo in plačilo prispevkov za polni delovni čas, pravi pristop?
"Dokler zadeve vsebinsko ne preučim, je ne bi komentiral. Sam ne padam na prvo žogo, da skrajšani delovni čas pomeni tudi boljše pogoje za delavca. Kar me zanima pri takih primerih, je intenzivnost dela pri krajšem delovnem času. Ali to pomeni dejansko boljše zdravstvene pogoje dela ali pa se je ob skrajšanem delovniku mogoče intenziviral delovni proces?"
Prihodnost delavskih pravic?
"Vsak dan moramo uveljavljati naivno radikalnost delavskih pravic, kakor bi kdo rekel. Kajti na neki točki bo treba izstopiti iz tega vlaka, v katerem je radikalno razmišljanje, da bi po osmih urah dela odšel domov. Danes je očitno radikalno zahtevati osnovne delavske pravice. Ko živiš tako realnost, sčasoma pozabiš, kaj je tisto, kar si želiš, in kaj ti pripada. A premik iz vloge hrčka, ki nenehno teka v krogu, je nujen, kajti realnost, ki smo ji priča, še dodatno raztegujejo delodajalski izkoriščevalci in politiki, ki preko socialnih omrežij ustvarjajo nove radikalne realnosti. Pravzaprav se aktivno dnevno ustvarja fašizem 2.0. In to je tisto, kar me zelo skrbi."