Osnovni predlog je preprost. EU bi se na trgu dolgoročno zadolževala z implicitnim jamstvom iz skupnega proračuna, nato bi izposojena sredstva namenila regijam in tistim sektorjem, ki jih je kriza zaradi covida-19 najbolj prizadela.
O številnih stvareh se je treba še dogovoriti, na primer o tem, komu dati nepovratna posojila, kakšne pogoje postaviti za projekte in v kakšnem obsegu povečati skupno fiskalno kapaciteto. Nasprotovanje varčne četverice - Avstrije, Nizozemske, Finske in Švedske - pa bo nedvomno zahtevalo nekaj kompromisov. Če pustimo te pomisleke ob strani, je med čakanjem na predlog Evropske komisije pomembno, da upoštevamo morebitne dolgoročne posledice za EU, če se bo izvedla kakšna različica francosko-nemškega predloga. Kam pelje razprava o evropski fiskalni zmogljivosti in usklajevanju denarne in fiskalne politike v evroobmočju? Je to odločilen korak v tej smeri - trenutek, ki ima lahko takšne posledice kot izjava takratnega predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija leta 2012, da bo ECB storila vse, "kar je treba", da bi rešila evro? Ali pa gre za pragmatičen odziv na današnjo krizo, ki določa meje pri tveganjih, ki jih je v sedanjih razmerah mogoče doseči?
Predlog seka več zgodovinskih rdečih niti, od prevzema dolga na evropski ravni do transferjev zaradi potreb, namesto da bi usmerili prispevke v proračun EU v obliki donacij - in ne posojil. Načeloma bi tako končno dosegli zastavljeni cilj solidarnosti.
Poleg tega bo izvajanje predloga povzročilo oblikovanje fiskalne zmogljivosti EU v namene stabilizacije. Izplačila za projekte, ki so usklajeni s prednostnimi nalogami EU, kot sta trajnost in digitalizacija, bi potrdila načelo skupnega cilja EU, kar bi lahko okrepilo podporo ljudem za večjo integracijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
