Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-210/21, s katero je ugotovilo, da je bil tako imenovani PC-pogoj (prebolel ali cepljen) za državno upravo v neskladju z ustavo, je v javnosti dvignila veliko prahu. Ustavno sodišče je na zahtevo policijskega sindikata odločalo o zadevnem členu izpodbijanega odloka, ki je sicer že prej zaradi sprejetja novega odloka nehal veljati, uporabljal pa se sploh ni nikoli. Ustavno sodišče je namreč že pred prenehanjem veljave izpodbijanega odloka zadržalo njegovo izvrševanje. Ustavno sodišče odloča o predpisih, ki so nehali veljati, če je v igri pomembno precedenčno ustavnopravno vprašanje, ki se utegne zastaviti v zvezi z akti primerljive vsebine, sprejetimi v prihodnosti. Vsi vemo, da se PC-pogoj v tej ali oni obliki uvaja ali se je že uvedel v nekaterih tujih državah. To v bistvu pomeni, da predstavlja komentirana odločba za vlado smernico za naprej, za čas, ko se utegne pri njej spet izoblikovati odločitev za PC-pogoj.
Izpodbijani odlok je določal status PC za zaposlene v organih državne uprave kot pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu. Izjema (in možnost statusa T kot testiranje) je bila na voljo le tistim, ki jim je osebni zdravnik odsvetoval cepljenje. Kdor ni bil ta izjema, in tudi ni prebolel covida ali ni bil cepljen proti njemu, je bil izpostavljen tveganju odpovedi delovnega razmerja, če seveda ni bilo zanj mogoče organizirati dela na domu. In lahko si mislimo, da za večino policistov delo na domu ni dosegljiva opcija.
Ker prebolelost ni predmet svobodne izbire posameznika, je Ustavno sodišče to ureditev de facto štelo za obvezno cepljenje kot pogoj za obstoj delovnega razmerja v državni upravi ("primerljivo s položaji, ko je cepljenje določeno kot delovnopravni pogoj …"). V nadaljevanju pa je odločba zelo suhoparna in tehnična. Vlada je trdila, da je izpodbijani odlok sprejela na podlagi zakona o vladi in zakona o varnosti in zdravju pri delu. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ta dva zakona po svoji vsebini nista podlaga za uvedbo cepljenja kot pogoja za opravljanje dela v državni upravi. Pač pa zakonsko podlago za odreditev obveznega cepljenja kot ukrepa varnosti in zdravja pri delu, po posebnem postopku, vsebujeta 22. in 25. člen zakona o nalezljivih boleznih (ZNB). Ta dva člena nista bila spoštovana. To je zadoščalo, da je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijani odlok, ki vsebuje PC-pogoj za državno upravo, v neskladju z ZNB, izven zakonskega okvira, zato pa tudi v neskladju z načelom legalitete iz drugega odstavka 120. člena ustave.
Vsi vemo, da se PC-pogoj v tej ali oni obliki uvaja ali se je že uvedel v nekaterih tujih državah
Vse lepo in prav. Ampak kaj je v tej odločbi ostalo neizrečeno ali na pol izrečeno? No, najprej to, da se Ustavno sodišče ni izreklo o skladnosti z ustavo samih 22. in 25. člena ZNB. Ta dva člena sta namreč zanimivo formulirana. Določata obvezno cepljenje proti določenim nalezljivim boleznim, ampak covida-19 ni med njimi. Nadalje pa dopuščata, da obvezno cepljenje proti še kateri dodatni bolezni (na primer covidu-19) določi minister za zdravje na predlog NIJZ, in sicer v podzakonskem aktu, imenovanem Letni program cepljenja in zaščite z zdravili. Tematika se še malo zaplete, ker iz Letnega programa za 2021 na primer izhaja, da naša izvršilna oblast ZNB razlaga tako, da lahko v Letnem programu (a) minister sam dokončno določi obvezno cepljenje za neko bolezen za vse prebivalce ali določene kategorije prebivalstva (npr. nad 50 let) ali (b) minister za to bolezen zgolj ustvari podlago, da bodo potem delodajalci na podlagi izjave o varnosti z oceno tveganja za svoje zaposlene na različnih delovnih mestih določili obvezno cepljenje kot delovni pogoj (npr. za zdravstveno osebje). Covid-19 v veljavnem Letnem programu cepljenja ni omenjen niti na prvi niti na drugi način. Po 22. in 25. členu ZNB je dokončna odločitev o obveznem cepljenju proti covidu-19 nekaj, česar ni treba storiti zakonodajalcu z zakonom, temveč je odločitev v temelju ministrova (če se določi le kot pogoj za opravljanje dela, pa je na koncu odvisna tudi od delodajalčeve ocene tveganja konkretnih delovnih mest).
PC ali celo C kot pogoj za opravljanje dela je obvezno cepljenje. Obvezno cepljenje pa se lahko uvede tudi drugače - kot obveznost za vse, uveljavljena z denarnimi kaznimi. Če bo v neki obliki na podlagi 22. in 25. člena ZNB spet uvedeno, se bo Ustavno sodišče prej ali slej moralo izrecno opredeliti do njune ustavnosti. O tem sedaj ni odločalo. Tako v odločbi kot v ločenih mnenjih so določene misli in besedne zveze, ki posredno nakazujejo, da je z opisano zakonsko zasnovo vse v redu. Vsaj v enem ločenem mnenju (dr. Špelce Mežnar) se pojavi le kot navrženo vprašanje, ali je 22. člen ZNB dovolj določen, ko izvršilno oblast splošno pooblašča, da odredi obvezno cepljenje za katerokoli "drugo nalezljivo bolezen".
Igor Vuksanovič
Poleg vsega navedenega je treba še poudariti, da celotna odločba št. U-I-210/21 govori le o problematiki ustrezne zakonske podlage za uvedbo pogoja PC z odlokom. O sorazmernosti posega v pravico do telesne integritete in svobodnega odločanja o zdravstvenih posegih z obveznim cepljenjem Ustavno sodišče ni spregovorilo. Če bo obvezno cepljenje uvedeno, bo tudi to vprašanje prej ali slej pred Ustavnim sodiščem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
