30 let je minilo od likvidacije družine Zec. Za HDZ ni solze za deklico Aleksandro

Zagreb se je po tridesetih letih poklonil žrtvi, dvanajstletni deklici Aleksandri Zec, ki je bila ubita sredi mesta in sredi vojne vihre - a daleč od prvih bojnih črt. O likvidaciji je znano praktično vse, ve se, kdo so bili storilci, ve se, kakšno orožje je bilo uporabljeno, kdo je rekel, da naj se strelja, da se je pred streli slišalo moledovanje deklice, da naj ji ne ubijejo mame, ve se, da so bili storilci ujeti le nekaj dni po zločinu, ve se tudi, kdo so bili takratni tožilci in kdo preiskovalni sodnik. Veliko je znanega, praktično vse, ne ve pa se, ali je šlo za naključno izbrano družino, za katero se je domnevalo, da ima doma orožje, da je bogata in da se rop izplača. Ker danes, denimo, poslanci skrajno desnih strank trdijo, da uboj očeta Mihajla Zeca, njegove žene Marije in hčerke Aleksandre ni nič drugega kot zgolj posledica ropa. Takšni niti pomisliti nočejo na to, da je bil uboj motiviran z dejstvom, da je bil Mihajlo Srb. Čeprav se ve, da je bila ista ekipa likvidatorjev v zadnjih dveh mesecih leta 1991 odgovorna za smrt skupaj 44 ljudi in vsi so bili - Srbi. Izjema je bila Marija, ki je bila Hrvatica.

Kaj je še sploh treba?

Da smo se spomnili na ta črni detajl iz zgodovine Zagreba, je odgovoren hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki včasih butne kaj takega, za kar mnogi pravijo, da nikoli ne bi izrekli, a mu priznavajo, da pove tisto, kar si mnogi ne upajo. Tako je ob obletnici uboja dejal: "Družina Zec je bila povabljena v vlado, če bi bil premier, bi jo prvi povabil. Dobila je odškodnino. Kaj je še sploh treba? Zdaj vas moram direktno vprašati - kaj je še sploh treba?" Izzval je plaz protestov, oglasile so se civilnodružbene organizacije in posamezni intelektualci leve orientacije. Med njimi tudi novinar Boris Dežulović, ki je napisal: "Nič, predsednik. Prav nič. Kot bi rekel moj prijatelj, ni vam treba iti v tri pi*** materine, jaz bom šel." (Ništa, predsjedniče. Baš ništa. Što bi rekao jedan moj drug, ne morate vi ići u tri pi*** materine, ja ću.)

Nikoli bolj sočni, kreativni in iz velikih sporočil sestavljeni odzivi in taki, da ne bo več dobil njihovega glasu, vse to je zgrmelo na predsednika. Razen zagrebške svetnice, ki je mirno dejala, da je predvsem moral priti na komemoracijo za malo Aleksandro, da bi lahko enkrat na leto poklical Aleksandrinega brata in sestro, ki sta preživela, da bi jima izrazil sočutje in obžalovanje in jima vsakič povedal, da je Hrvaška njuna država in Zagreb njuno mesto. Pa da lahko odvzame odličja storilcu tega gnusnega zločina, odličja, ki mu jih je podelil Franjo Tuđman za zasluge v vojni. Svetnica levo-zelene koalicije Sandra Benčić, ki je dobila podporo večine volivcev v mestni skupščini, je prepričana, da nihče iz HDZ ne pride na komemoracijo za družino Zec, ker so krivi, da nihče ni odgovarjal za zločin. Vprašala se je, kdo je bil takrat glavni državni tožilec in kdo je dovolil, da primer pade na proceduralni napaki. Njen odgovor je jasen: HDZ.

Glasna tišina HDZ

Glasna tišina HDZ dokazuje, da stranki, ki je bila letos pravnomočno obsojena zaradi korupcije, to, da se ponovno preizprašuje celoten primer Zec, niti najmanj ne ustreza. Zato je predsednik stranke Andrej Plenković zadovoljno prepustil, da so vse žalitve zgrmele na predsednika države, da nihče ne bo zahteval revizije celotnega procesa in da se ne bo ponovno postavilo vprašanje o vlogi takratne oblasti HDZ v državi.

Ko govorimo o HDZ, je tu vseeno izjema. Ta izjema je Vladimir Šeks, ki si je drznil takoj priti na televizijo, kjer je mahal z nekimi papirji, ki naj bi dokazovali, da ni nič kriv, da pa je kriva dvojica takratnih tožilcev. Šeks, preprosti človek iz hrvaške province, ki se je po zmagi HDZ naselil v Zagrebu, je opravljal vrsto funkcij - bil je tudi glavni državni tožilec, podpredsednik vlade, zadolžen za notranjo politiko, predsednik parlamenta, po upokojitvi pa piše knjige in svetuje predsedniku HDZ. Tokrat se je spravil nad nekdanje tožilce izpred časa HDZ, eden od njih je Ante Nobilo, zdaj odvetnik, ki je zastopal Dušana in Gordano Zec pred okrajnim sodiščem v Zagrebu, kjer so leta 2004 vložili zasebno tožbo.

Šeksove manipulacije

Šeks je na televiziji pokazal ovoj državnotožilskega spisa, pokazal je podpis, za katerega je trdil, da pripada takratnemu javnemu tožilcu Tihomirju Rubeši, ki je, tako Šeks, skupaj z Nobilom zahteval, da se, potem ko je sodišče zaradi proceduralne napake osvobodilo peterico osumljenih, na sodbo naj ne pritožijo. Tako Nobilo kot Rubeša sta zatrdila, da Šeks laže, saj takrat nista bila več tožilca, temveč - odvetnika. Odvetnika tako ne vesta, ali gre za pravi ovoj ali ponaredek. To, da je Šeks na televiziji - iz strankinega središča - kazal tožilske dokumente, je za Nobila dokaz in potrditev o spregi stranke na oblasti in tožilstva, saj se takšni dokumenti nikoli ne dajo v javnost. Šeks se obnaša tako kot v časih, ko so ga imeli za najboljšega poznavalca demokratične parlamentarne procedure, ki jo je v večji meri sam napisal in tolmačil tako, da je najbolj koristila HDZ, strankina večina pa mu je vse izglasovala.

Takšen način dela je mogoče prepoznati tudi v današnji parlamentarni večini, kakor da bi predsednik HDZ in vlade Plenković sledil nasvetom Šeksa. Premieru manjkajo pooblastila in glede na to, da ima komaj zadostno, a poslušno večino, oblast pretvarja v neko obliko kanclerskega sistema. V državah, kjer razumejo demokratične postopke, znajo stranke same zamenjati nekoga, ki ogroža demokratične vrednote, kar pa na Hrvaškem ne obstaja.

Pravosodje naj sledi oblasti

Predsednik Milanović brez dlake na jeziku pove, da je hrvaško pravosodje "pravosodje HDZ", mnogi pa imajo za utemeljitelja takšnega pravosodja prav preprostega človeka Šeksa. Znana je bila teza Franja Tuđmana, da mora pravosodje slediti oblasti, in prav za Šeksa se velikokrat reče, da je to tudi izvedel. Kako je to delovalo, priča prav primer likvidacije družine Zec, ko je bila peterica osumljenih pripeljana pred preiskovalnega sodnika, ta pa na vztrajanje predsednika sodišča ni poklical odvetnikov osumljenih. Za to "proceduralno napako" mnogi pravijo, da je bila storjena takoj po tem, ko so Šeksa vprašali, kaj naj naredijo.

O tem je za medije pričal nekdanji kratkotrajni glavni državni tožilec Krunislav Olujić. Naletel je na tožilstvo, ki se je o vseh pomembnejših primerih "posvetovalo" s takratnim podpredsednikom vlade, zadolženim za notranjo politiko, to pa je bil - Šeks. Olujić je to prakso presekal, ni pa mogel ustaviti intervencij različnih ljudi. Olujić je celo dejal, da primer družine Zec niti ni najhujši, saj se je ukvarjal z ubojem Srbislava Petrova, lastnika restavracije v Umagu, ki ga je likvidiral šef tamkajšnje policije Niko Barun. Sojenje je bilo na Reki, osumljeni je začel gladovno stavkati, in kot je pričal Olujić, ga je poklical nihče drug kot nadškof in kardinal Franjo Kuharić, ki je predlagal, da se zločin ne kvalificira kot težek uboj, ampak kot navaden. Ni pristal, Barun je bil obsojen, tožilec pa je moral kmalu prevzeti drugo zadolžitev. Olujić je prepričan, da je Šeks po njegovem odhodu še naprej nadzoroval delo tožilcev.

Nesprejemljivo, a koristno

Zgodovinar in publicist Dragan Markovina izjave predsednika Milanovića o družini Zec vidi kot nesprejemljive, so pa po njegovem mnenju vzpodbudile soočanje družbe z vlogo države v celotni zgodbi, na pogubnost nacionalizmov v devetdesetih na Hrvaškem. Postavljajoč si vprašanje, ali je po letu 2014 in po gledališki predstavi Aleksandra Zec, ki jo je na Reki na oder postavil Oliver Frljić, vendarle nastal kakšen premik, Markovina odgovarja pritrdilno. Mimogrede - tudi Frljića ni več na Reki. Predsednik Milanović nima prav, ko pravi, da so preživeli člani družine Zec - Dušan in Gordana - dobili od Hrvaške odškodnino v višini 1,5 milijona kun.

Odvetnik Nobilo je ob več priložnostih razlagal o pogajanjih s takratnim premierjem Ivom Sanaderjem, ki je bil zgrožen nad fotografijami, objavljenimi v časopisih. Zasluge za objavo ima prav Nobilo in zaradi medijev se je ustvarila klima, v kateri je država morala nekaj storiti. Po pričanju Nobila je Sanader ponavljal, da ne more odobriti izplačila odškodnine, ker bi ga "njegovi raztrgali". Ko so se vendarle dogovorili za znesek, je Nobilo odšel v Banjaluko in v prostore vlade pripeljal Dušana in Gordano. Sprejela jih je podpredsednica Jadranka Kosor in med pogovorom je v njen urad "po naključju" vstopil Sanader, se opravičil otrokoma in jima izrazil sožalje.

Najboljši predsednik HDZ in premier

Mnogi na Hrvaškem so prepričani, da je bil Sanader, če se izvzame kaznivo delovanje, za katerega je že bil pravnomočno obsojen, najboljši predsednik HDZ in premier. Pred časom sem trojico profesorjev z zagrebških fakultet prosil, ali bi se lahko pogovarjali o tej temi, a so vsi imeli "neodložljive obveznosti" ali pa nikakor "niso našli termina za pogovor".

Hrvaške institucije bi morale odgovoriti na najpomembnejše vprašanje: je za likvidacijo družine Zec odgovorna država ali pa, kot pravi Milanović, država s tem nima nič? Na Milanovićevo vprašanje, kaj je še treba storiti, je odgovor preprost - izvesti revizijo procesa in ugotoviti, kdo in zakaj je storil vse, da morilci ne bi bili nikoli obsojeni, in da se pokaže slika o času, ko je HDZ ustvarjal državo.