Skupaj naprej, sinočnja skupna oddaja TVS in Pop TV, je bila posrečen televizijski hibrid med bodrilno, za odgovornost in solidarnost v pandemiji zavzemajočo se old-school agitko, nekaj svarilno grozljivimi dokumentarnimi posnetki s prve kovid linije in v večjem delu talkshowom posrečeno izbranih šestih poljudno pametno govorečih gostov.
Sam nisem pričakoval veliko, ker ne koncept ne kontekst ne napovednik niso kaj prida obetali. Po gledanju pa ugotavljam, da je bilo to oddaja, kakršne bi lahko gledal vsak teden.
No, skoraj vsak teden. No, vsaj med pandemijo.
Pomisleki
Posebnost oddaje Skupaj naprej je bila v tem, da sta jo skupaj pripravili javna Televizija Slovenija in komercialna Pop TV. Ta izjemnost je v danih epidemioloških, poliitčnih in medijskih razmerah že sama po sebi generirala zaželeno dramatičnost in stimulativnost ter preseganje interesnih in različnostnih razlik — kar sta obe produkcijski hiši izdatno pumpali kot nekaj neverjetnega.
Moji pomisleki so izhajali iz tega, da sem ob napovednikih za Skupaj naprej dobil vtis, da obe televiziji poskušata unovčiti svoj medijski vpliv za na lepem hvalevredno opametovanje taistih državljanov, ki so jih s svojimi ne vedno produktivnimi prispevki na to temo od izbruha pandemije znali tudi spravljati ob pamet. Zdelo se je, kot da nam hočejo vnaprej povedati, da naj nič ne skrbimo, ker da četudi gre vse k vragu, so oni zato tu, da nas rešijo tegob.
Nealarmanten alarm
Oddaja sama na srečo ni bila tako poantirana. Gostje v studiu — Mario Fafangel, Alenka Zupančič, Aleksander Čeferin, Mojmir Mrak, Ksenija Benedetti in Dan Podjed — so se na podlagi še kar nevsiljivih iztočnic in vprašanj voditeljic ukvarjali s problemi antivakserstva in antimaskerstva, erozije zaupanja, s politično komunikacijo v pandemiji, vladanjem z odloki namesto z ukrepi, koronsko odtujenostjo in drugimi psihološkimi posledicami, pa seveda tudi ekonomskimi itd.
Oddaja ni bila nek strašno alarmanten ali vsaj ne direktno alarmanten poziv na protikoronske, cepilne okope. Iz mnogih razočaranih reakcij je mogoče razbrati, da so si nekateri to fanatično želeli. Najbrž so bili razočarani, da so si gostje drznili vljudno, med vrsticami, posredno — če se prav spomnim, nikoli direktno, poimensko — omeniti vlado in njenega velecenjenega predsednika.
Zanimivo, res …
Sam sem bil prijetno presenečen, kako spretno so gostje hendlali politiko. Kritični so bili seveda vsi dovolj, ni pa jih hvala bogu zanašalo v običajne skrajnosti. Govorili so mirno, zbrano, pametno, razumljivo, kultivirano in med vrsticami. Tudi voditeljici nista silili vanje s kakimi hujskaškimi zadevami.
Zanimivo, res: ne Televizija Slovenija ne Pop TV sami zase ne delata in najbrž tudi nočeta delati takih gledljivo pametnih, sproščeno konstruktivnih in nepretencioznih, celo prijetnih in za vse sprejemljivih oddaj — skupaj pa ja. Kako jim je to uspelo?
Nakar še Pahor
Za uvod v ta spodbudni, optimistični večer pa je v Dnevniku TVS — ne seveda po naključju prav sinoči, pred oddajo Skupaj naprej — poskrbel predsednik Pahor s predposnetim nagovorom državljankam in državljanom (ker je zvečer bil že v Parizu na Pariškem peace forumu). Tudi on je presegel samega sebe.
Bil sem prijetno presenečen, kako spretno so gostje hendlali politiko. Kritični so bili seveda vsi dovolj, ni pa jih zanašalo v običajne skrajnosti. Govorili so mirno, zbrano, pametno, razumljivo, kultivirano in med vrsticami. Tudi voditeljici nista silili vanje s kakimi hujskaškimi zadevami.
Televizično in telegenično gledano je bil za moje pojme malo preveč zmontiran, vsebinsko pa je bil odličen.
"Spoštovane državljanke in državljani. Znašli smo se v položaju, ko so po nepotrebnem ogrožena življenja ljudi. S kovidom in brez njega. Po nepotrebnem pravim zato, ker imamo rešitev za ta problem — to je varno in učinkovito cepivo. Zdi se, da smo se konec septembra zaradi spleta okoliščin naenkrat nehali cepiti. Tako je danes precepljenost prenizka, da bi lahko normalno živeli. Drug drugega moramo spodbujati k cepljenju. Zdaj je čas, da stopimo skupaj. Naš skupen cilj je precepljenost. Ni vseeno, ali se iz pandemije izvlečemo s prekuženostjo ali precepljenostjo. Vmes so smrti, ki bi jih lahko preprečili. Trpljenja, ki bi se jim lahko izognili. Izredne obremenitve zdravstvenega osebja in sistema in občutek nemoči, ki bi ga lahko skupaj premagali. Ni vseeno za vero v solidarnost in povezanost naše skupnosti. Ni vseeno za naše življenje po pandemiji."
"Morda še nikoli nismo bili tako dobesedno, življenjsko odvisni drug od drugega. Morda še nikoli nismo bili v resnici tako neposredno življenjsko odgovorni eden za drugega."
"Državljanke, državljani. Ko je najtežje, smo najboljši. Skupaj zmagamo. Skupaj zmagamo."
Resno: na koncu si ni mogel kaj, da ne bi povedi “skupaj zmagamo” v svojem stilu dvakrat ponovil. Ko smo že mislili, da je nagovora konec, je še enkrat rekel: “Skupaj zmagamo.”
"Skupaj zmagamo." Geslo dneva in retorika leta. Kapo dol! Dvakrat.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
