Večja zadržanost, rahla zmedenost in malce otopelosti. Vedenje, da osebna bližina ni dovoljena, da objemanje ob ponovnem snidenju ni mogoče, da stvari niso enake kot poprej. Prva gledališka vaja naše skupine se je po tri mesece trajajočem premoru ponovno zgodila. Gledališko dvorano Lojzeta Kovačiča, kjer poteka večina vaj gledaliških skupin Pionirskega doma, smo zamenjali z veliko prostornejšo Festivalno dvorano. Ta nam je omogočila upoštevanje vseh omejitev in dajala prepotreben občutek varnosti.
Pa se gledališka magija vseeno ni zgodila. Ni bilo tiste iskrice kot pred prekinitvijo. Ni bilo tiste vneme kot pred prekinitvijo. Ni bilo tistega zagona kot pred prekinitvijo. Ni bilo tistega znanega žuborenja idej, klepetanja, kipenja energije in domišljije.
A to mojega entuziazma ni zmotilo, saj sem bila v vlogi gledališke pedagoginje vzhičena, da so se udeleženci vrnili, da smo ponovno skupaj in da se bo naše gledališko ustvarjanje nadaljevalo. Čar gledaliških vaj je, da jih vedno lahko prilagodimo različnim situacijam. Naša prva vaja je bila tako namenjena vzpostavitvi spodbudnega okolja, ki bo udeležence predramilo iz rahle otožnosti, brezvoljnosti in nove situacije, s katero smo se vsi mi, odrasli in otroci, v življenju srečali prvič. Sporočiti sem jim želela, da so njihovi občutki pomembni, da so vsa njihova razmišljanja sprejeta in da z njimi ni prav nič narobe.
Ravno obratno.
Zakaj je zaključek dejavnosti tega šolskega leta tako dokončen? Zakaj večja teža?