(POGOVOR) Nina Hruščova: Putin ne kaže želje po tem, da bi se spustil v vojno z Natom. Retorika v to smer je neodgovorna

DR
21.03.2024 09:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nedavne volitve
Epa

ZDA in EU so ob drugi obletnici vojne in smrti ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega v zaporu zoper Rusijo uvedle celo vrsto novih sankcij. Ali je mogoče Vladimirja Putina, glede na to, da Ruse že pripravlja na "dolgotrajno vojno", s sankcijami sploh odvrniti od tega? Bo odziv Zahoda na smrt Navalnega vplival na predsedniške volitve, ki bodo v Rusiji potekale prihodnji teden (intervju s profesorico je potekal tik pred njimi, kot vemo, je premočno, domala plebiscitarno zmagal Putin, op. ur) ?

"Čeprav so mnogi Rusi močno zaskrbljeni glede smrti Navalnega, pa ta za zdaj ni izzvala nobenega omembe vrednega odziva ruske javnosti. Čeprav utegne sprožiti manjše nemire – take dogodke je težko predvideti, zlasti v Rusiji – je zelo malo verjetno, da bodo ovirali bližnje volitve (če jim sploh še lahko tako rečemo). Če ljudi v Putinovi stalinovski državi od kakršnegakoli agitiranja ne bi odvrnila že grožnja s strogo kaznijo, bi ga hitro zatrle oborožene sile, ki bodo v času volitev povsod močno prisotne. Podrobnosti popotovanja niso pomembne, destinacija ostaja enaka: še več predsednika Putina.

Osredotočanje Zahoda na sankcije je bilo vedno zgrešeno. Te ga pred dvema letoma niso odvrnile od invazije na Ukrajino in ga ne bodo odvrnile niti zdaj. Sankcije utegnejo celo okrepiti Putinov položaj na domačih tleh: ker bolj prizadenejo navadne Ruse kot tiste v Kremlju, je mogoče z njimi podpreti Putinovo zgodbo, da je Zahod v vojni proti Rusiji in da bo storil vse, da bi jo uničil.

Ker pomoč Zahoda Ukrajini usiha, je slišati vse glasnejše pozive k zasegu 300 milijard dolarjev sredstev ruske centralne banke, ki so jih zahodne vlade zamrznile po invaziji na Ukrajino. Bi zamrznitev ruskih sredstev v trenutku, ko pomenijo 'realistična pogajanja s Kremljem' zadnje upanje za konec vojne, Zahodu prinesla več moči ali manj?

Ne gre za moč, ampak za mednarodna pravila in norme. Zahod dve leti po začetku vojne sredstev ruske centralne banke še ni zasegel, ker se zaveda, da to ne bi bilo povsem zakonito in bi bilo v nasprotju s pravili, za katera trdi, da jih spoštuje. Zaradi tega bi močno trpel mednarodni ugled Zahoda. Tega pa si ne more privoščiti. Uspešno prebijanje Rusije skozi stroge sankcije, vključno z zamrznitvijo njenih centralnobančnih sredstev, že pomeni neke vrste ponižanje za ZDA in njene partnerice. Toda največjo škodo ugledu zahodnih držav, zlasti tistih na globalnem jugu, je verjetno povzročila njihova lastna hinavščina.

Zahodna podjetja se pritožujejo, da v Rusiji z njimi grdo ravnajo, čeprav so prav njihove vlade zamrznile ruska sredstva in uvedla sankcije proti tej državi. Zahodni voditelji kritizirajo Rusijo, ker ravna enako kot oni: predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je na primer lani obsodila Putina, ker je energijo uporabil kot orožje, čeprav je EU to večkrat storila tudi sama. 'Celo rusko gospodarstvo uporablja kot orožje,' je njene izjave komentiral nek indijski novinar. Ta isti novinar me je potem vprašal: 'Kako lahko Zahod pričakuje, da bo Rusija spoštovala pravila, če pa jih je sam tako zlahka kršil, ko je kaznoval Rusijo?'

Če bo Zahod zasegel ruska sredstva, bo s tem nakazal, da zanj Rusija ni država, ki zagotavlja spoštovanje mednarodnega prava in poslovnih pravil. Na dolgi rok bi Zahod s tem bolj spodkopal samega sebe kot Putina."

Reuters

Po kratkotrajnem uporu Jevgenija Prigožina, voditelja skupine Wagner, ste napisali, da so Putinova šibkost – in razpoke v sistemu, ki ga je natančno zgradil – očitne. Nedavno ste rusko propagando primerjali s Potemkinovimi vasmi in jo označili za fasado, za katero se skrivajo lažne volitve, vse šibkejše gospodarstvo in naraščajoče nasilje. Kako resno grožnjo pomenijo te šibke točke za preživetje Putinovega režima in kje bi se lahko začela ta fasada krhati?

"Razpoke so povsod. Videli smo jih, ko je politik Boris Nadeždin, ki nasprotuje vojni v Ukrajini, zbral več kot 200 tisoč podpisov v podporo svoji predsedniški kandidaturi (nato pa so mu prepovedali, da kandidira). Videli smo jih, ko je na tisoče ljudi po smrti Navalnega položilo cvetje pred spomeniki žrtvam politične represije, čeprav jih je na stotine zaradi tega pristalo v priporu. Videli smo jih na pogrebu Navalnega – tako med pogrebnim obredom v cerkvi kot na pokopališču – ki se ga je udeležilo na deset tisoče ljudi, ki niso vzklikali samo njegovega imena, ampak tudi gesla, kot so 'Putin je morilec' in 'Ne, vojni'. Tudi tedaj je bilo nekaj ljudi priprtih, čeprav so se oblasti vzdržale in niso preveč ostro ukrepale.

Zdi se, da se lahko Rusi kljub vsem tveganjem občasno vendarle izognejo kazenskemu pregonu, ker se odločijo spregovoriti proti oblastem. Vsaj za zdaj. Potem ko so v nekaj mestih odpovedali koncerte Diane Arbenine in njene rockovske zasedbe Night Sinper, ker je kritizirala vojno, je pevka med koncertom v Čeljabinsku, čeprav so jo opozorili, naj ne govori o teh 'nezakonitih' prepovedih, občinstvu sporočila, da jih ne bo upoštevala in da jih tudi njeni občudovalci ne bi smeli. Množica je vzklikala in koncert se je nadaljeval; policija si ni upala posredovati.

Nič od tega ne pomeni, da se bo kmalu zgodila revolucija (čeprav bi se lahko). Toda dlje ko se vleče vojna, težje bo nadzorovati vedno bolj nemirno rusko prebivalstvo. Tudi če gospodarstvo dobro deluje, so sedanje razsežnosti represije Rusijo spremenile v neke vrste ekonomlonec. Nevarnost, da eksplodira, je vse večja.

Nedavna raziskava podjetja Proekt Media je pokazala, da je mogoče skoraj 6000 kazenskih postopkov, ki so jih od začetka sedanjega mandata Vladimirja Putina leta 2018 sprožili zoper ruske državljane, označiti za politično represijo. Za primerjavo naj povem, da je bilo med letoma 1956 in 1985, od poststalinovskega obdobja do začetka glasnosti in perestrojke Mihaila Gorbačova, približno 8000 takih primerov. Bolj kot se Kremelj trudi preprečiti upor, večja možnost je, da bo izbruhnil."

Vladimir Putin
Reuters

Julija Navalna, vdova Alekseja Navalnega, se je v glavnem izogibala javnim nastopom, ko je bil njen mož še živ. Zdaj pravi, da je postala dejavna v javem življenju, da bi nadaljevala njegovo zapuščino – protiputinovski aktivizem. Kako uspešna je lahko pri tem v kotlu represije, v katerega se je spremenila Rusija?

"Julija Navalna se zdi občudovanja vredna ženska. Morda ji bo uspelo. Toda ona ni Rusija. To je razumljivo: Moskva ni varna za Navalno. A tudi za njenega pokojnega moža ni bila varna, pa se je leta 2021 vseeno vrnil domov, potem ko si je opomogel po zastrupitvi z živčnim plinom novičkom. Vedel je, da so učinki upiranja zunaj Rusije omejeni in da mora politik delovati v državi, v kateri bi rad nekaj spremenil.

Medtem ko je Navalna o smrti svojega moža govorila na dogodkih v tujini, se je njegova mama Ljudmila v Sibiriji borila za to, da bi ji izročili njegovo truplo, da bi ga lahko pokopali. Čeprav mnogi Rusi razumejo odločitev Navalne, da ostaja v tujini, ni mogoče spregledati kontrasta med težavno mamo Navalnega, ki 'mora biti tam, kjer je njen sin dobil pogum', ter njegovo pozornosti željno vdovo. S tem, da se s tujimi voditelji pogovarjaš o ruskih težavah, ne vplivaš preveč na dogajanje v sami državi, kar sta pokazala že Gari Kasparov in Mihail Hodorkovski. Če se Navalna ne bo vrnila v Rusijo, po mojem mnenju politično ne bo preveč uspešna."

Nina L. Hruščova, rusko-ameriška profesorica mednarodnih odnosov, Inštitut za svetovno politiko

So bojazni, da Putin morda načrtuje napade na članice Nata, začenši z baltskimi državami, upravičene, pretirane ali kaj drugega?

"Mislim, da je taka retorika zelo neodgovorna. Razumljivo je, da so članice Nata prizadete, ker ukrajinska protiofenziva lansko poletje ni izpolnila njihovih (nerealno visokih) pričakovanj. Zdaj jih skrbi, da Ukrajini ne bodo več mogle zagotavljati obsežne finančne in druge pomoči, kakršno so ji namenjale pretekli dve leti. Povečuje se politični odpor na domačih tleh. Zato voditelji poskušajo ljudi prestrašiti in spodbuditi k ukrepanju z opozorili, da bo Putin, če bo zmagal v Ukrajini, napadel članice Nata.

Ta retorika bi lahko povečala možnosti za vojaško eskalacijo. Putin ne kaže nobene želje po tem, da bi se spustil v vojno z Natom. Toda s podpihovanjem bojazni, da bi se lahko, utegnejo voditelji Nata ustvariti nekakšno samouresničujočo se prerokbo. Celo meni, ki dosledno kritiziram Putina, se to zdi skrajno provokativno in neumno."

* Objavljeno na Project Syndicate

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta