Vojislav Bercko
Francozi jutri odhajajo na volišča. Prvič, a zagotovo ne zadnjič letos. Okoli 45 milijonov volilnih upravičencev bo lahko v prvem krogu predsedniških volitev izbiralo med ducatom kandidatov in kandidatk, razpršenih od skrajne levice do ekstremne desnice. A zdi se, da bo rezultat po prvem krogu enak kot pred petimi leti; dva tedna kasneje naj bi se za zmago udarila 44-letni Emmanuel Macron in devet let starejša Marine Le Pen. Vse drugo kot njun finale, ki ga je leta 2017 dobil Macron s prepričljivimi 66 odstotki osvojenih glasov, bi bilo za Francoze večje presenečenje, kot da bi se nekega jutra zbudili in Eifflovega stolpa ne bi bilo nikjer več.
Šele morebitni drugi mandat bo pokazal, ali si Macron zasluži mesto med velikani francoske politike
Tudi zdaj je favorit aktualni predsednik Macron, a ankete mu kažejo na precej težje delo kot pred petimi leti. Torej, prerez javnomnenjskih raziskav nakazuje, da bi lahko Macron v prvem krogu osvojil okoli 27 odstotkov glasov, Le Penova pa 22 odstotkov. Edini, ki naj bi še dosegel dvomestni odstotek, je kandidat levice Jean-Luc Mélenchon. Vsi drugi capljajo daleč zadaj, tudi bivša "zvezda" predvolilne kampanje, skrajno desni bivši novinar Éric Zemmour, kandidatki nekdaj edinih strank z možnostjo za zmago, republikanka Valérie Pécresse in socialistka, pariška županja Anne Hidalgo, pa nimata nobenih možnosti za drugi krog. V njem naj bi Macron zmagal pred Le Penovo s 53 odstotki osvojenih glasov, a dva tedna sta v politiki ogromno in prednost ni velika.
Nekoč žarek upanja, danes pa ...
Zanimivo je, da je Macron svojo kandidaturo napovedal razmeroma pozno, šele 3. marca, res pa je bilo ves čas jasno, da se bo nekdanji zlati deček francoske politike potegoval za drugi mandat. Zanimivo, njegov predhodnik in politični mentor François Hollande tega ni storil. No, saj še nekaj mesecev pred volitvami aprila 2017 Macron tudi ni bil favorit, daleč od tega. Šele ko so tedaj odpadli številni težkokategorniki z levosredinskega pola, je na vrat na nos ustanovil svoje politično gibanje En Marche (kar bi lahko prevedli kot Naprej) in se podal v kampanjo. Takrat je dejal, da želi zbrati ljudi, ki bi radi Francijo spremenili, jo "prilagodili sodobnemu svetu" in presegli delitev na levico in desnico. Predvsem so bile v ospredju njegove pozitivne osebnostne lastnosti: optimizem, dinamičnost, pragmatičnost in humanistični ideali. Konec avgusta 2016 je nato izstopil iz Hollandove vlade, v kateri je bil gospodarski minister, novembra pa se razglasil za predsedniškega kandidata. Nato je konec novembra na primarnih volitvah desnice izpadel precej sredinski Alain Juppé in Macron je prišel do podpore dela desnosredinskih volivcev. Na primarnih volitvah levice konec januarja pa je izpadel Manuel Valls, njegov edini tekmec za levosredinske volivce. Nekaj dni predtem je tudi izbruhnila afera z ženo Françoisa Fillona, s čimer se je Macronu odprla pot v drugi krog. Kmalu se je tudi izkazalo, da Marine Le Pen, ki dolgo časa ni vstopila v volilno kampanjo, s svojimi nastopi čedalje bolj izgublja podporo, in pot do izvolitve najmlajšega francoskega predsednika je bila dokončno odprta.
Takrat je bil Macron videti kot žarek upanja za politike naveličane Francoze. Kot takšen se želi pokazati tudi tokrat, a ne deluje najbolj prepričljivo. Zdaj se je zavezal k okrepitvi Francije in Evrope v luči akumulacije kriz, kot se je izrazil. "Zato vas bom prosil za zaupanje za nov mandat predsednika republike," je zapisal v pismu državljanom, objavljenem v francoskih časnikih. "Kandidiram, da bi skupaj z vami v luči izzivov stoletja našel edinstven francoski in evropski odgovor." Po prvem petletnem mandatu, ki so ga pred pandemijo covida-19 zaznamovale socialne krize, je napovedal drugačen način dela. "Nismo bili povsem uspešni. So odločitve, ki bi jih po izkušnjah, pridobljenih skupaj z vami, naredil drugače," je dodal.
Številne reforme, najtežja še na čakanju
Res je, pandemija je močno zaznamovala drugo polovico njegovega mandata. Statistični kazalci so sicer na njegovi strani, življenjski standard kljub dvoletnemu pandemičnemu krču narašča, brezposelnost, zlasti med mladimi, upada, gospodarska rast pa je najvišja v zadnjega pol stoletja, okoli sedemodstotna. Morda mu je pandemična kriza politično celo šla na roko, nepriljubljeno pokojninsko reformo, ki je v Franciji nujna, je preložil na svoj morebitni drugi mandat.
Vseeno je v svoji petletki izpeljal kar nekaj spornih reform - olajšal je odpuščanje zaposlenih, znižal davke in v boju proti terorizmu uvedel stroge varnostne zakone. Zaradi tega mu je levi del njegovih volivcev pričel očitati, da je postal orodje kapitala. Morda še najbolj pa se ga glede notranjepolitičnega dogajanja spomnimo po silovitih večmesečnih protestih širom po Franciji, ki so jih začeli nezadovoljni ljudje, tako imenovani rumeni jopiči, zaradi napovedane višje obdavčitve goriv, s čimer bi vlada financirala prehod v bolj zeleno energetiko. Protesti so bili krvavi, bile so tudi žrtve (enajst mrtvih in več kot štiri tisoč ranjenih), a Macron se je na koncu uklonil.
In, zanimivo, v petletnem mandatu ni imel nobene resnejše afere, niti ljubezenske ne, kar bi mu romantični Francozi verjetno celo oprostili. Za tabloide - francoski so skoraj tako krvoločni kot britanski - je nezanimiv. Nekateri mu že pravijo francoski Tony; po nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu, za katerega je veljalo, da se ga nobena neprijetnost ali afera ne prime.
Skoraj četrt stoletja starejša soproga
Emmanuel Macron se je rodil 21. decembra 1977 v Amiensu na severu Francije, očetu nevrologu in materi pediatrinji, oba sta bila tudi profesorja na tamkajšnji medicinski fakulteti. Velik del otroštva je preživel pri stari mami, ravnateljici osnovne šole. Pomagala mu je pri učenju in bil je vedno najboljši v šoli. Od mladih nog je igral klavir, pa tudi tenis in nogomet. Ko je bil star 15 let, ga je na jezuitski gimnaziji v Amiensu, kamor je hodil, v gledališkem krožku za vse življenje zaznamovalo srečanje s 24 let starejšo profesorico francoščine Brigitte Trogneux, materjo treh otrok. Z njo se je leta 2007 poročil.
Po gimnaziji je študiral različne stvari. Vpisal se je tudi na elitno École nationale d'administration, (ENA, Nacionalna upravna šola), ki jo je po drugi svetovni vojni ustanovil Charles de Gaulle. Po diplomi je bil najprej finančni inšpektor, nato bančnik v banki Rothschild, s 34 leti pa je prvič vstopil v svet politike. Leta 2014 ga je tedanji predsednik Hollande postavil za ministra za gospodarstvo, predtem je bil tri leta pomočnik predsednikovega sekretarja.
Od Bruslja do Moskve
Zdi se celo, da Macrona bolj zanima svetovna politika kot dogajanje doma. Nobena skrivnost ni, da je bila Francija, ki trenutno predseduje Svetu Evropske unije, dolga leta v senci Nemčije oziroma, če smo natančnejši, v zadnjih 16 letih v senci nemške kanclerke Angele Merkel. Ko se je lani jeseni politično upokojila, je Macron začutil priložnost, da postane prvi med Evropejci, sploh ker Britancev ni več v povezavi. A pri tem je trčil na vsaj dve resni, personificirani oviri; predsednik Evropskega sveta, Belgijec Charles Michel, svoje delo nekakšnega predsednika Evropske unije jemlje zelo resno, od tujih državnikov pa največje spoštovanje kolegov uživa italijanski premier, nekdanji šef Evropske centralne banke Mario Draghi. V uteho je Macronu lahko le to, da je nemški kancler Olaf Scholz precej medel, nekarizmatičen politik.
Ukrajinska kriza, ki je 24. februarja prerasla v rusko invazijo na suvereno sosednjo državo, se je zato zdela Macronu kot naročena, da se pokaže kot državnik svetovnega formata. Ni ga bilo zahodnega politika, ki bi imel pogostejše stike z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Vsakič, ko je prinašal sporočila iz Kremlja, so ta zvenela pomirljivo, češ, Rusija noče vojne. Zdaj se zdi, da ga je Putin vsakič znova naplahtal, nazadnje 20. februarja, ko je Macron zatrjeval, da se je dogovarjal za srečanje ameriškega in ruskega predsednika, če le Putin ne bo začel vojne. No, slednji je dan kasneje priznal neodvisnost Donbasa in tri dni zatem poslal svojo mogočno vojaško mašinerijo čez mejo. Macron je bil osupel, po približno treh tednih vojne pa je postala viralna fotografija, ki jo je posnel njegov osebni fotograf Soazig De La Moissonnière in prikazuje sicer zmeraj urejenega predsednika neobritega in v puloverju s kapuco, kakršnega nosijo francoski vojaški padalci. Kritiki so znoreli, češ da neokusno oponaša ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, privrženci pa so to neformalno opravo v Elizejski palači opravičevali s tem, da ima predsednik zaradi vojne in volitev pač ogromno dela.
Seveda je Rusija pri tem trčila na zvezo Nato, ki je presenetljivo enotno (z izjemo Madžarske) podprla svojo nesojeno vzhodnoevropsko članico in pričela v Ukrajino pošiljati velike količine orožja in druge vojaške opreme. Prav tisti Nato, za katerega je Macron, verjetno tudi pod vtisom besed in dejanj bivšega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, v intervjuju za britanski tednik The Economist izjavil, da je "možgansko mrtev". No, francoski predsednik je takrat evropske države predvsem opozoril, da se ne morejo več zanašati na ZDA pri obrambi zaveznic Nata. "Evropa mora začeti strateško razmišljati o sebi kot o geopolitični sili, sicer ne bomo več obvladovali svoje usode," je takrat dejal. A o vojni v Ukrajini tedaj ni razmišljal še nihče, zdela se je prej nemogoča kot verjetna.
Ali so te svetovne krize Macronu koristile ali škodile, bodo najkasneje 24. aprila povedali francoski volivci.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
