(PORTRET TEDNA) Gibanje od 9 do 99 let

Ta boj je odvisen od politike samo toliko, koliko ga politika otežuje. Pika. V koronapatiji, dnevnem preštevanju ventilatorjev, okužb, postelj in tehtanju ukrepov, pa spremljanju politike, ki se je oddaljila od ljudstva še bolj kot sicer, je zelo povedna zgodba, ki simbolizira stanje duha oblasti v državi, naslednja. Deževalo je, a njim se je zdelo, kot da je tisto sredo, ko so vložili podpise v DZ, sijalo nad Ljubljano več sonc. Vezni členi mreže, ki je spletla oporo in zagotovila realizacijo referendumske pobude, so v parlament prinesli škatle s podpisano voljo 50.000 državljanov. Soglasno so oblasti sporočili, naj pusti vode pri miru. In oni so nosili papirnate dokaze za to v svojih rokah.

"Bili smo blazno ponosni, uspelo je. In zunaj je lilo, zato smo se borili z dežniki, škatlami. In ko stopimo skozi vrata, na nas prične kričati neka gospa, ki da pričakuje pomemben obisk. Nekega ambasadorja. Zaluča Urbanov dežnik stran tako močno, da se zlomi," pripoveduje Diana Dajčman, ki še pred letom dni ni vedela, da bo kdaj nosila voljo ljudi v parlament, in ji je že prva izkušnja hrama demokracije pokazala, kako zmoten je lahko njen: "Oni so tam zaradi nas. Niso tam zaradi pomembnežev."

Tudi odziv ministrstva in vlade na nekaj tako pomembnega in tako široko podprtega, kot je bila pobuda za referendum o pitni vodi, je bil v stilu - odganjanja nadležnosti. 52.000 ljudi je bilo po mnenju ministrstva zavedenih, saj da ministrstvo pravzaprav želi vode ohranjati in ne pozidati priobalnih pasov, referendumska pobuda pa je bila po interpretaciji ministrstva kakopak politično motivirana.

"Popravki" na hodniku

A gibanje je zraslo na povsem drugačnem substratu. "Že ko so do nas prišle informacije, da se pripravljajo spremembe zakona o vodah, smo postali pozorni. Zakaj po hitrem postopku? Ugotovili smo, da gre za zvito past, ki so jo spregledali vsi, tudi opozicija. Dobivali smo se od četrtka do ponedeljka, včasih tudi dvakrat na dan, in pripravljali gradivo za tiskovno konferenco, kjer smo nato povedali, da bomo zastopali čisto celo Slovenijo in vse njene državljane, ne glede na politično pripadnost," o začetku gibanja pripoveduje Uroš Macerl, okoljski staroborec iz Zasavja, prvi mož Eko kroga, rejec ovac in prejemnik Goldmanove nagrade za okoljevarstveni boj v primeru cementarne Lafarge. Po tiskovni konferenci so se oglasila strokovna združenja, profesorji in drugi strokovnjaki, celo komunale. V začetku predvsem zaradi spornega 69. člena, ki naj bi ukinil popolno prepoved gradnje nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih. Ta je bil nato iz predloga umaknjen, ostal pa je 37. člen, ki rahlja regulative na področju pozidave v obalnih pasovih. "Ko se sprejema zakonodaja, je normalno, da se predlog uskladi med resorji in s stroko in nato gre v parlamentarno obravnavo. Tukaj pa je bil predlog pohitren, nato pa sta se na nekem hodniku srečala minister za okolje Andrej Vizjak in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek ter dodala še nekaj členov ali pa je v besedilu namesto pike vejica, sledi pa 'razen v primeru, ...'. To ni normalno, da je eno besedilo v javni obravnavi, poslanci pa na mize dobijo nekaj čisto drugega. V tem primeru ne potrebujemo stroke, ne politike, ničesar," pravi Macerl.

​Tudi to manevriranje in hitenje z najhitrejšimi postopki je k sodelovanju pritegnilo široko koalicijo posameznikov in nevladnih organizacij, ne nujno vseh s področja narave ali okoljevarstva, ki jih je minister Andrej Vizjak že večkrat označil za pridobitniške zaviralce razvoja, gospodarski kolega pa za ekoteroriste. Kakorkoli, oboji so v minulih tednih dobili precej privržencev, narava pa zaveznikov.

"Neverjetno jih je bilo opazovati"

Alenka Kreč Bricelj z Inštituta 8. marec, ki je zagotovil ogrodje in finalizacijo projekta - šteli so podpise, prevzemali pošto, jih urejali -, pravi, da se je nabralo veliko lepih zgodb. Bili so upokojenci, ki so dopoldan množično prihajali pred upravne enote, gospod Miro Kolenko iz doma za starejše v Slovenski Bistrici je samo v domu zbral 100 podpisov, drugi starejši gospod je vsak dan prišel k stojnici v Domžalah in pomagal pri zbiranju.

Prostovoljci so bili različnih starosti, pred upravno enoto sta lahko skupaj stala upokojenec in dijak, pomagali so tudi zaposleni: "To je bila podpora od 9 do 99 let." Seveda, pitna voda je jasno nekaj, za kar se je vredno boriti, a predvsem pa so se tokrat aktivirali mladi. "Neverjetno jih je bilo opazovati. Imeli so kolobarje okoli oči, videti so bili kot pande, pa so še vztrajali. Nekateri so vmes pisali doktorate. Lepo jih je bilo gledati, in ta aktivacija mladih nam je manjkala pri Lafargeu. Videti je, da prihajajo generacije, ki jih ni pogoltnila elektronika in se sedaj prebujajo," ocenjuje Macerl. Sodelovali so taki, ki dotlej še niso delovali pri podobnih početjih. Diano Dajčman je pobuda našla po končani gimnaziji. "Da bi bilo to gibanje sposobno zavesti 52.000 ljudi? Kje pa! Sploh pa, kako lahko minister misli, da 52.000 državljanov ni sposobnih brati in razumeti?! To se mi zdi nesramno in arogantno."

Odraščanje z grožnjo apokalipse

Za odločno branjenje zdrave pitne vode so se odločile generacije, ki so se rodile v podnebne spremembe. Gre za mlade, ki so jim že v osnovni šoli odrasli dopovedovali, kako apokaliptična usoda se piše našemu planetu. "In vemo, da to niso nerealni scenariji. O tem te učijo, odkar se spomniš, in cel čas gledaš plakate, ki prikazujejo apokaliptične podobe planeta. Le da niso biblične, ampak podnebne. Kako boš nekoga prepričal, da bo bolje, če ve, da ne bo? Verjamem, da je tak občutek prisoten pri večini mladih, ampak ga potlačijo. Jaz sem recimo s Studencev, tam v bližini Pekrske gorce.

V zadnjih 20 letih se je tukaj zgradilo ogromno, sedaj recimo tam, kjer smo se nekoč sprehajali, gradijo luksuzna stanovanja. In gledam, kako nam počasi požirajo naravo. V naši generaciji se je ogromno spremenilo." Diana prizna, da ima gibanje za pitno vodo dovolj jasen cilj, da je pritegnilo veliko ljudi vseh starosti: "Gre za konkreten cilj, kjer so ljudje videli smisel v aktivaciji. Tukaj je zagotovo lažje motivirati kot v kaki zadevi, kjer imaš že v startu občutek, da si le drobcen pljunek."

​Med prvimi sta se v Mariboru gibanju priključila dijaka Prve gimnazija Oktobrina Peterin in Jakob Sever, ki sicer delujeta pri Mladih za podnebno pravičnost, ki je prav tako pridalo gibanju veliko mladostniškega zagona. In ta ne bo usahnil, pravi Maja Koražija, ki sedaj zaključuje magistrski študij: "Pravzaprav smo sedaj šele na začetku. Cilj je jasen – zmagati na referendumu. Čaka nas še ogromno dela. Še vedno bomo sodelovali z vsemi prostovoljci in se skupaj pogumno borili naprej. Upamo, da bo naše gibanje postalo še bolj množično in da se bo referenduma udeležilo čim več ljudi. Želimo si, da gibanje ostane gibanje ljudi, ki se borijo za boljši jutri, gibanje, ki povezuje, in predvsem gibanje, ki postavlja meje oblastem in jasno sporoča, da interesi kapitala ne pridejo pred interesi ljudi."

Kdo je sodeloval

Na terenu je delalo več kot 200 prostovoljcev, pri zbiranju podpisov so sodelovali: Eko Krog - društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo, civilna iniciativa DANES!, Mladi za podnebno pravičnost, društvo Smetumet, društvo EKO Anhovo in dolina Soče, Balkan River Defence, Greenpeace Slovenija, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov, Civilna iniciativa za Kamniško Bistrico, Protestival, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, CIPRA Slovenija, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), Ekologi brez meja, Društvo Amnesty International Slovenija, Zveza tabornikov Slovenije, Inštitut 8. marec.